Aleksander Vedernikov mlajši je sin slavnega ruskega basista Aleksandra Verdnikova in je z glasbo povezan že od najzgodnejšega otroštva. Ko je pred osmimi leti postal glavni dirigent in glasbeni direktor Bolšoj teatra, se je to zdela povsem logična odločitev. V ugledno rusko kulturno ustanovo je prišel v okviru ene najobsežnejših zamenjav v njeni več kot 200-letni zgodovini, po kateri je novo vodstvo napovedalo preporod gledališča, ki pa se ni v celoti posrečil. Zato je Vedernikov pred kratkim med turnejo v Italiji odstopil s svojega položaja. Pred odhodom v Ljubljano, kjer v Cankarjevem domu nastopa z najnovejšo postavitvijo opere Jevgenij Onjegin, je za Delo spregovoril o razmerah v Bolšoj teatru in Ljubljani kot glasbeni prestolnici.
Moskva je eno redkih mest v Rusiji, ki ima dovolj denarja, da lahko vsaj malo podpira cvetočo umetniško sceno v mestu. Kljub temu pa natančnega podatka o številu ateljejev, ki delujejo v mestu, ne pozna nihče. Verjetno nekaj tisoč, je bil najpogostejši odgovor, ki smo ga dobili, ko smo zastavili to vprašanje, pri tem pa ni znano niti, koliko je zasebnih in koliko javnih.
V moskovski galeriji Beljajevo je do 8. marca na ogled razstava sodobne slovenske umetnosti z naslovom Svetloba in razkošje, na kateri se predstavljajo slovenski umetniki Gašper Jemec, David Krašovec in Tihomir Tomić. Gre za eno redkih predstavitev slovenske umetnosti v Rusiji, za kar med drugim obstajajo objektivni razlogi, s katerimi so se soočili tudi tokratni razstavljavci. Zaradi zapletenih carinskih postopkov so morali namreč večino razstavljenih del na vrat na nos ustvariti kar v Moskvi. Ker se je ruska metropola izkazala kot prostor neskončnega navdiha, se je birokratska ovira na koncu pravzaprav izkazala za prednost.
