Med obvezno opremo sta poleg kolesa sodila tudi radijski sprejemnik in slušalke, po katerih je arhitekt Sergej Nikitin, ki je pripravil to nenavadno dogodivščino, udeležence seznanjal z zgodbami mogočnih zgradb ob poti. »Upam, da boste uživali v pogledu na spomenike moskovske arhitekturne dediščine in se hkrati nadihali svežega zraka, kar je pri nas zaradi gostega prometa mogoče samo ponoči. Gremo!« je dal znak za start in kolona razposajenih kolesarjev je pritisnila na pedala.

Ceste, ki se čez dan dušijo v avtomobilih, je zasedla truma kolesarjev, kar bi bilo čez dan smrtno nevarno početje, saj ruska prestolnica nima označenih kolesarskih stez, vozniki pa so izredno agresivni. »Najprej sem se bala, saj je Moskva za kolesarje res zelo neprijazno mesto. Ko pa sem videla, koliko se nas je zbralo, sem se pomirila. Ekskurzijo je resda organiziral arhitekt, vendar si je po lastnih besedah zastavil za cilj tudi višanje ravni kolesarske kulture. Gre za že tretje tovrstno kolesarjenje, ki je po mojem pokazalo prve rezultate, saj v zadnjih letih na moskovskih ulicah opažam čedalje več mladih kolesarjev,« je bila s peturnim podvigom zadovoljna italijanska novinarka Lucia Sgueglia.

»Odkod se vas je vzelo toliko?« so se ob nenavadnem prizoru spraševali mimoidoči. »Dajmo, dajmo!« so spodbujali kolesarje, za katere so najverjetneje domnevali, da sodelujejo na kakem tekmovanju.

A tretja moskovska noč na kolesu je bila vse kaj drugega. Bolj kot za hitrost je šlo za meditativno popotovanje v čase, ko je pod pokroviteljstvom arhitektov Aleksandra V. Vlasova, glavnega uresničevalca megalomanskih načrtov sovjetskega diktatorja Josipa Visarionoviča Stalina, in Jakova Belopolskega, hišnega arhitekta Leonida Brežnjeva, na jugozahodu Moskve zraslo kar nekaj veličastnih zgradb in naselij, ki danes sodijo med arhitekturne znamenitosti.

Ena od njih je mestna soseska z imenom Čeremuški, kjer se je leta 1956 začela tako imenovana eksperimentalna gradnja, v skladu s katero so morali v strogo določenem časovnem okviru dokončati naselje petnadstropnih stanovanjskih hiš, kar je pozneje postalo model za gradnjo mnogih drugih stanovanjskih sosesk v glavnem mestu in drugih urbanih središčih po vsej Rusiji.

Samo dve leti pozneje so začeli zidati mestno Palačo pionirjev – gradili so jo dolga štiri leta, namenjena pa je bila prostočasnim dejavnostim pionirskih organizacij. Ogromen kompleks, ki se razprostira na 56 hektarih in ima tudi stadion in pokrit bazen, so po razpadu Sovjetske zveze preimenovali v Center otroške in mladinske umetnosti.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je na jugozahodu Moskve začel rasti še en megalomanski projekt, Ruska univerza prijateljstva narodov (RUDN), ki je za študente iz Azije, Afrike in Latinske Amerike to, kar je za Britance Oxford. Od leta 1960 se je v tem hramu znanja izobraževalo več kot 30 tisoč mladih iz kar 156 držav, skoraj štiri tisoč pa jih je dobilo naziv doktor znanosti.

Kratek oddih so si turistični kolesarji privoščili tudi pred močno osvetljenim poslopjem ruskega plinskega monopolista Gazprom. Kar 151 metrov visoko stekleno stolpnico v obliki Triglava sta leta 1995 postavila znana turška arhitekta Tekeli & Sisa. Simbolizira Rusijo, ki je s pomočjo energetskih bogastev vstala iz postsovjetskega pepela.

Zadnja postaja nočne športno-kulturne ekskurzije je bila moskovska državna univerza M. V. Lomonosova, ki je nastala leta 1755 in je najstarejša izobraževalna ustanova v Rusiji. Najprej je imela sedež na Rdečem trgu, med letoma 1949 in 1970 pa je ob vzpetini z imenom Gora Vorobljova zrasel nov univerzitetni kompleks, ki obsega 27 poslopij, igrišče, park in botanični vrt.

Pred osvetljeno stolpnico v neogotskem slogu, ki jo je dal zgraditi Stalin in je ena od sedmih t. i. Stalinovih sester, so si udeleženci privoščili pravi jutranji piknik. »Super je bilo, čeprav je bilo vodnika po sprejemniku včasih skorajda nemogoče slišati, slabo pa je bilo poskrbljeno tudi za varnost. Več ljudi je doživelo bližnja srečanja z avtomobili, nekaj najbolj počasnih pa je zaostalo in potem niso več našli skupine,« je dejal 21-letni študent arhitekture Andrej, ki je iz nahrbtnika ravno jemal prigrizek. »Med kolesarjenjem so me najbolj navdušili trenutki tišine, kakršni so mogoči samo ponoči. Ljudje so instinktivno začeli govoriti zelo tiho. Zame to ni bila ekskurzija, temveč počitek na prostem,« je bila precej filozofska 18-letna Anja. Na bližnji klopci je uživala v jutranji tišini, meglicah in rdečkasti zarji, ki je za piko na i obarvala nebo.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber