Od naše dopisnice

Konflikt v Gorskem Karabahu zaradi eksplozivnosti imenujejo kar speči vulkan, strokovnjak za Južni Kavkaz pri mirovnem inštitutu Carnegie v Washingtonu Thomas de Waal pa je 17 let trajajoča pogajanja za odpravo konflikta že označil za Sizifovo delo. Zagnanost, s katero se je problema lotil Medvedjev, je novi element v skoraj dve desetletji dolgih mirovnih prizadevanjih mednarodne skupnosti. »Medvedjev želi biti mirovni posrednik, saj gre za prestižno vlogo, ki bi mu utegnila prinesti točke za ponovno izvolitev na predsedniški položaj leta 2012. Z napredkom bi dokazal, da dobro sodeluje z zahodnimi partnerji,« ugotavlja de Wall.

Neuspeh vrhunskega srečanja v Kazanu je zato tudi osebni poraz Medvedjeva, nekoliko pa tudi ameriškega predsednika Baracka Obame in francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki sta skupaj z njim na majskem zasedanju G8 v Deauvillu sprti strani pozvala, naj do konca junija potrdijo dokument o osnovnih načelih mirne rešitve konflikta. Medvedjevu in Obami bi omenjena zmaga prišla prav zaradi pomanjkanja drugih rezultatov v ameriško-ruskih odnosih, kjer je ponovni zagon zastal zaradi nesoglasij glede protiraketnega ščita, prav pa bi prišla tudi Sarkozyju, ki mu aktivnosti pri zavezniški operaciji v Libiji niso pomagale povečati priljubljenosti.

Druga beseda za samostojnost

Skupina Minsk, ki deluje v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je že leta 2004 zarisala osnovne smernice za rešitev konflikta, znane kot madridska načela. Nov dokument s šestimi smernicami je dopolnitev osnovnega besedila in je nastal med vrhoma G8 v L’Aquili leta 2009 in Muskoki leta 2010. V prvi točki je zapisano, da mora Armenija vrniti Azerbajdžanu ozemlja v okolici Gorskega Karabaha, ki jih je zasedla, da bi ščitila svojo uporno enklavo. Druga točka govori o opredelitvi začasnega statusa Gorskega Karabaha, ki bi mu omogočal varnost in samoupravo, in je po mnenju Sergeja Markedonova iz Centra za streteške in mednarodne študije v Washingtonu zgolj druga beseda za samostojnost. Zahteve iz dokumenta so še zagotovitev koridorja, ki bi Armenijo povezal z de facto avtonomno enklavo, referendumska določitev končnega statusa, vrnitev beguncev in prihod mednarodnih mirovnih sil. Dokument, okoli katerega se mednarodna skupnost trudi dlje, kot je trajala druga svetovna vojna, je zgolj osnutek in ne dokončni mirovni sporazumu.

Ovire na poti do dokončnega statusa

Gorski Karabah je v mednarodnopravnem smislu še vedno del Azerbajdžana, saj ga ni priznala še nobena država, niti Armenija ne, čeprav podpira njegovo samostojnost. Do določitve dokončnega statusa je še veliko ovir in med drugim se poraja vprašanje, ali sta vodstvi Azerbajdžana in Armenije sploh zainteresirani za dosego mirovnega sporazuma. Predvsem zato, ker jima status quo omogoča pridobivanje političnih točk z nacionalistično retoriko in rožljanjem z orožjem, sklepanje koncesij s »sovražnikom« pa utegne postati zmagovalni argument domače opozicije. Vprašanje je tudi, ali je javno mnenje v Armeniji in Azerbajdžanu sploh naklonjeno sklenitvi mirovnega sporazuma, ali je za to zainteresiran uradni Stepanakert (glavno mesto Gorskega Karabaha), ki v pogajanja sploh ni vključen, prav tako pa ni jasno, kdo bo imel pravico glasovati na referendumu o dokončnem statusu, trenutni prebivalci ali vsi, ki so tam živeli pred vojno. »Veliko vprašanj bi verjetno lahko rešili, če bi posrednice namenjale več pozornosti dejanski rešitvi konflikta in manj lastni geopolitični zmagi,« je prepričan Markedonov.

Po mnenju de Waala je svojevrstna ovira tudi angažiranost Rusije, do katere so na Kavkazu po vojni v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji pred tremi leti izjemno previdni: »Po vojni v Gruziji se na Kavkazu sprašujejo, kakšni so pravzaprav ruski motivi. Po vojni, s katero je Gruzija dokončno izpadla iz njenega interesnega območja, se je Rusija odločila, da mora več truda vložiti v Armenijo in Azerbajdžan.« V zadnjih dveh letih in pol, odkar je Rusija prevzela vodilno posredniško vlogo, konflikt ni nič bliže rešitvi. Na vrhunskih zasedanjih v Astrahanu oktobra 2010 in v Sočiju marca 2011 so sicer dosegli dogovora o izmenjavi vojnih ujetnikov in ubitih vzdolž črte prekinitve ognja, a ju za zdaj še niso uresničili.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber