Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija. Naj zmaga Resnica!

Logo

Polono Frelih za Evropski Parlament!Media-kit

Dežela Putinovih 99 odstotkov

Ko je ruski predsednik Vladimir Putin ob začetku prvega predsedniškega mandata začel drugo vojno v Čečeniji, je 25-letni ruski poročnik Pavel Levurda v pismu materi zapisal: »Grozni je obkoljen z vseh strani. Spopadi so siloviti. Streljanje ne preneha niti za minuto. Mesto gori. Nebo je popolnoma črno.« Zdaj, ko se Putin po osmih letih poslavlja s položaja, v čečenskem glavnem mestu od krogel prerešetanih pročelij ni več. Nadomestila so jih moderna poslopja pastelnih barv.


 

Za navideznim redom se skriva temna senca, ki jo na osemletno Putinovo vladavino meče surova pokoritev uporne republike na Severnem Kavkazu. »Djevčata, kako vam je všeč naša čečenska hrana?« med pokušanjem žižik gališa, kuhane govedini z ovseno kašo, k ženskim udeleženkam novinarske ekskurzije v Čečenijo pristopi visoki čečenski uradnik Sabijev Abdulah Habijev. Uporabi za ženske najbolj grob in žaljiv ruski izraz.

Ponižane in razžaljene

Z zdravico mu nemška kolegica vrne milo za drago. »Na Severnem Kavkazu sem drugič. Spoznala sem, da so tukaj najpomembnejše ženske. Nazdravimo torej vsem ženskam!« Gostitelji s kislim izrazom trčijo s kozarci.

Za čečenske ženske, žene in matere so bila pretekla leta ena sama bolečina. Številne so v vojni vihri ostale same in ni jim preostalo drugega kot na svoja pleča prevzeti skrb za družino.

»Moj sin Ahmat je bil star 22 let. Izginil je aprila 2003, le 14 dni po poroki. O njem od takrat nisem slišala ničesar,« z ubitim pogledom za pomoč pri iskanju sina moleduje 52-letna Bilat Ahmadhanova. Njen obraz je upadel in prepreden z gubami, zaradi česar je videti najmanj deset let starejša.

Kot jata vran nas potem obkrožijo tudi druge v črnino oblečene ženske. V roke nam potiskajo fotografije pogrešanih sinov, očetov, mož. Ko odhajamo, nam obupano sledijo.

V Čečeniji so moške najprej ugrabljali, mučili in ubijali ruski vojaki, nato so umazano delo prevzele proruske čečenske milice. Nič bolje se ni godilo ženskam. Najprej so jih sistematično posiljevali ruski vojaki, po napadih samomorilskih napadalk pa so pritisk nanje okrepili še rojaki.

Najhujše je k sreči mimo, pravijo na sedežu ruske človekoljubne ustanove Memorial v Groznem. Tja se mnogi izmuznemo, ko se znebimo senc, ki nas spremljajo na vsakem koraku. »Število umorov, ugrabitev in posilstev, ki jih je ruska vojska izvajala v obeh čečenskih vojnah, se je zmanjšalo,« nas z drobnim napredkom v čečenskem vsakdanu seznani predstavnica organizacije Nataša Estemirova.

»V Čečenijo so me poslali, ko sem bil star 18 let. Oče, ki je bil vojak, je to vedel, materi smo do konca prikrivali,« se Dmitrij Aleksandrovič Kazancev spominja v močno zastraženi ruski vojaški bazi v Groznem. V mesto, kjer je kot vojak preživel najstniška leta, se je zdaj vrnil kot uslužbenec ruskega zunanjega ministrstva. V kasarni, kjer prenočujemo, vladata strog red in vojaška disciplina. Kamor se ozre oko, so domoljubni napisi in portreti ruskega predsednika Putina.

Ta se je zaradi vojne v Čečeniji, kjer je padlo sto tisoč ruskih vojakov, mnogim zameril za vse večne čase. Tudi materi avtorja uvodnega pisma, ki je bilo poslednje sinovo sporočilo z bojišča. Da so ji vrnili sinove posmrtne ostanke, je namreč preživela pravo kalvarijo.

»Številne Rusinje so v Čečenijo prišle po sinove, pogrešane v akciji. Nekatere so po pomoti ustrelili ruski vojaki, druge so ujeli čečenski bojevniki. Ti so jih posilili, ubili, z njihovimi posmrtnimi ostanki so hranili pse. Te ruske ženske so izdali vsi. Več deset jih je v Čečeniji umrlo, nekatere pa tam še vedno tavajo s fotografijami svojih sinov,« se v avtobiografskem romanu Vojna enega vojaka pretresljivo spominja nekdanji ruski vojak Arkadij Babčenko. Enaintridesetletni vojni veteran, ki se je boril v obeh čečenskih vojnah, zdaj piše za Novo Gazeto.

Temno plat vojne v Čečeniji je za ta časopis pred njim odstirala ubita novinarka Ana Politkovska. Prodajalka na stojnici v Groznem kar ne more prehvaliti njenega poguma. »V Čečeniji je Nova Gazeta še vedno zelo priljubljen časopis. Članke Politkovske smo brali vsi. Bila je edina, ki je v tej strašni vojni iskala resnico.«

Preiskovalno novinarko, za katero je Čečenija postala življenjsko poslanstvo, poznajo tudi študentje in študentke prvega letnika novinarstva na državni univerzi v Groznem. V navzočnosti učiteljev se do njenega dela sicer ne upajo opredeliti. Peščica študentov strmi v šolske klopi, dekleta plaho pogledujejo izpod naglavnih rut. Z njimi so pokrite vse študentke, čeprav je muslimanska Čečenija po ustavi sekularna država.

Novi »stan« – Kadiristan

Ob robu ceste ustavi športni mercedes z oznako 001. Iz njega ležerno izstopi proruski čečenski predsednik Ramzan Kadirov. »Ali vam je všeč naša republika? Najbolj stabilna in demokratična republika na svetu!« s svojim značilnim nasmeškom prebija led nesporni čečenski vladar. Preseneti nas med ogledom slavoloka ob vstopu v Grozni, ki ga krasijo podobe Vladimirja Putina in v atentatu ubitega nekdanjega čečenskega predsednika Ahmada Kadirova.

Skupini tujih novinarjev se na kratko posveti kar na pločniku ob cesti. Uradno, ker je preveč zaposlen, neuradno, ker se mu z neprijetnimi vprašanji ni treba ukvarjati. Komaj 32-letni predsednik, ljubitelj boksa in hitrih avtomobilov, namreč v domovini uživa absolutno podporo. V dveh letih na predsedniškem položaju si je v Čečeniji ustvaril popoln kult osebnosti, ki mu ni para niti v srednjeazijskih »stanih«. Po njem so poimenovali ulice, šole in bolnišnice, v čečenskih mestih se smehlja z domala vseh obnovljenih poslopij. Na to, kdo je nesporen vladar, za vsak primer sem in tja opomnijo še pripadniki njegovega elitnega polka, ko se s tanki zapeljejo čez mesto.

Za nameček si je samodržec, kakršne poznamo iz zgodovinskih knjig, za domačo žival omislil tigra, v državi pa z lastnim zgledom uvedel mnogoženstvo. »Uradno ima Ramzan dve ženi, neuradno precej več. Sam svoji hčerki nikoli ne bi dovolil, da bi se poročila s tako groznim človekom,« je do Kadirova presenetljivo neprizanesljiv Bislan, pripadnik do zob oboroženih posebnih enot čečenske policije Omon, ki skrbi za našo varnost. To je tudi edina negativna opazka, ki jo v treh dneh slišim na predsednikov račun.

Priklanja se mu tudi predsednik čečenskega parlamenta Dukuvahva Aburahmanov. »Za vse je zaslužen Ramzan Kadirov. On je naš narodni junak!«

Celo njegovi najostrejši kritiki so mu pripravljeni priznati zasluge za končanje vojne, v kateri je bilo ubitih najmanj sto tisoč Čečencev oziroma kar deset odstotkov čečenskega prebivalstva.

Nekoč tudi sam upornik je namreč na rusko stran zvijačno zvabil ali prisilil kar 7000 borcev za neodvisnost oziroma teroristov, kakor jih zdaj brez izjeme označujejo v Čečeniji. Tisti, ki so zamenjali stran, to zdaj brez izjeme zanikajo.

Tudi Mogamed Daudov Lord, ki ga v dvorani mestnega sveta predstavijo kot ruskega narodnega heroja. »Nikakršen heroj ni. Včasih je bil upornik, potem je prestopil na drugo stran. Medalje je dobil, ker je pobil vse svoje nekdanje kolege. Je to za vas herojsko?« ga na laž postavi spremljevalec Bislan. Zgovornemu rdečelasemu varnostniku so nadrejeni, kot kaže, pozabili dati navodila. Zanika namreč tudi, da so spopadi v Čečeniji v celoti končani, o čemer nas brez izjeme prepričujejo drugi sogovorniki.

Za obračun z uporniki – v Čečeniji naj bi jih bilo le še od sto do štiristo – so zdaj sicer pristojne predvsem proruske čečenske enote. Te so v državi že popolnoma nadomestile ruske vojake, ki jih v močno zastraženih vojaških oporiščih sicer še vedno vztraja 40 tisoč.

Številni prebivalci niso naklonjeni ne ruskim vojakom ne proruskim čečenskim enotam. To prostodušno priznava tudi Bislan, ki je zaradi uniforme od mimoidočih deležen prenekaterega sovražnega pogleda. »Če se pripadnik čečenskega Omona sam sprehodi po tržnici, velja, da je z njim konec. Tako so vahabiti od leta 2005 ubili že 123 naših ljudi.«

Kot kaže, sanje o čečenski neodvisnosti niso povsem zamrle. So se kot bojeviti junak Tolstojevega romana Hadži Murat nemara samo potuhnili tudi tisti Čečenci, ki so z Rusijo sklenili zavezništvo?

Kadirov tovrstna namigovanja zavrača. »Mislim, da morajo ruske enote ostati. Ne da bi zagotavljale varnost, ampak kot dokaz, da je Čečenija del Ruske federacije.« Ramzan, kot predsednika preprosto poznajo v domovini, se zaradi skorajšnjega prenosa oblasti v Rusiji prav nič ne vznemirja. »Moja usoda je odvisna samo od Boga,« fatalistično pripomni, nato sede za volan in oddrvi proti Gudermesu. K molitvi.

Absolutna lojalnost?

Dopisnik francoskega Le Figaroja je na zadnji tiskovni konferenci Putina izzval z vprašanjem, ali je po njegovem 99-odstotna podpora Enotni Rusiji na decembrskih parlamentarnih volitvah v Čečeniji realistična. Putin je odgovor zvijačno prepustil čečenskemu novinarju Saidu Emiju Hasijevu. »To je absolutno realen rezultat. Vsi moji znanci, sorodniki in jaz osebno smo glasovali za Enotno Rusijo, za stabilnost,« je Hasijev izstrelil kot iz topa. V svojem zvezdniškem trenutku je bil sicer videti na smrt prestrašen.

V Čečeniji srečamo mnoge, ki so o volilnih prevarah pripravljeni odkrito govoriti. »Glasovale bomo za Vladimirja Žirinovskega,« za Delo svojo izbiro na bližnjih predsedniških volitvah razkrije skupina prodajalk, ki so jim oblasti zaprle trgovine, tako da jim ni preostalo drugega kot prodajati na prostem.

Od najmanj polovice mimoidočih slišimo, da jih na predsedniške volitve ne bo in da že na parlamentarnih volitvah niso glasovali. Podobne podatke dobimo na sedežu Memoriala v Groznem. »Velika večina Čečencev se parlamentarnih volitev ni udeležila. V nasprotju s prejšnjimi volitvami tokrat ni bilo nobene prisile. Oblasti so vse uredile same.«

V sosednji Ingušetiji, kjer je Enotna Rusija po uradnih podatkih prav tako prejela 99 odstotkov glasov, so januarja potekale množične demonstracije pod geslom Nismo volili. Organizator protesta je v strahu za življenje pozneje pobegnil v tujino.

Čečenskim uradnikom ne pridemo do živega niti s sklicevanjem na ta primer. Neomajno in brez zadrege vztrajajo pri svojem. »Volitve so za nas praznik. Ljudje skupinsko odhajajo na volišča in na volilni dan je za nas največji problem gneča,« predsednik čečenske volilne komisije Ismail Bajhanov visoko volilno udeležbo pripisuje klanski mentaliteti. Skoraj stoodstotna podpora Enotni Rusiji je po njegovem odsev zadovoljstva z mirom, ki je končno zavladal v Čečeniji.

Ob napovedi, da se utegnejo predsedniške volitve v Čečeniji za Dmitrija Medvedjeva izteči celo bolje od parlamentarnih, se prizanesljivo nasmejimo. »V Čečenijo se vračajo številni begunci, zato utegne Medvedjev dobiti še več glasov. Morda kar sto odstotkov,« visoki čečenski uradnik Sabijev Abdulah Habijev v hihitajoči dvorani brani čast svoje republike.

Potemkinova vas

»Ko sem bil leta 1999 prvič v Čečeniji, sem obiskal tudi neko šolo. Tam ni bilo ničesar. Povedali so mi, da morajo učenci s seboj v šolo nositi celo stole, saj sicer ne bi imeli kje sedeti.« Tako se prvega stika z uporno republiko spominja ruski predsednik Putin.

Zdaj se poslavlja z oblasti, v čečenskih mestih – še pred kratkim so vsa po vrsti spominjala na Stalingrad v drugi svetovni vojni – pa tujim novinarjem ponosno odpirajo vrata obnovljenih šol, bolnišnic, medijskih ustanov in stanovanjskih naselij.

Gradbeni bum je izdatno podprla Moskva, ki je lani v 28 milijard rubljev vreden čečenski proračun prispevala kar 24,4 milijarde rubljev.

Vse je idilično, a bolj kot ne samo na površju. Moderna stanovanjska naselja v Groznem namreč po trditvah Memoriala nimajo ne vode ne ogrevanja, stanovanja pa so prazna, saj oblasti vselitve ne dovolijo nikomur. Niti tistim beguncem ne, ki so po lanskem zaprtju začasnih zatočišč ostali brez strehe nad glavo.

Zaradi nerešene stanovanjske problematike in kar 70-odstotne brezposelnosti si mnogi od njih spet želijo predvsem oditi. Tudi taki, ki so šele dobro prišli. Med njimi celo uslužbenec predsednikovega urada Timor, ki se je domov nedavno vrnil iz Nizozemske. Da v Čečeniji nima nobene perspektive, potoži tudi prevajalec Ruslan. Kljub univerzitetni izobrazbi je namreč bolj kot ne obsojen na brezdelje. Razmere kot nalašč za novo vojno?

»Vsi smo utrujeni od vojne. V vsaki družini je kdo umrl ali postal invalid. Imamo otroke, vnuke. Hočemo samo mir, pa čeprav ta ni kaj prida,« pomirjeno, kot morda pred tem še nikoli, razlaga Vera Gregorijevna Umalatova. Ravnateljica, ki je v ruševinah Groznega preživela obe vojni, je že v naslednjem stavku bolj natančna: »Niti ene matere ne poznam, ki bi si želela drugače.« •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/3/2008 clanek-1352187.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Polona Frelih je kandidatka Stranke Resnica na Evropskih volitvah - 2024

9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!