Logo

Rusija čedalje bolj izziva

Z zamrznitvijo izvajanja sporazuma o konvencionalnih silah v Evropi je ruski predsednik Vladimir Putin prvič zagrozil v svojem aprilskem in zadnjem nagovoru narodu, ko je to omenil kot enega od morebitnih odgovorov na ameriške načrte za postavitev protiraketnega ščita v vzhodni Evropi. Grožnje so potem potihnile, Kremelj pa je vse sile porabil za pogajanja, da bi z zvezo Nato o tem dosegel kompromis. Prav na njegovo pobudo je bila namreč junija na Dunaju o tem izredna konferenca, a je neslavno propadla....


 

Z zamrznitvijo izvajanja sporazuma o konvencionalnih silah v Evropi je ruski predsednik Vladimir Putin prvič zagrozil v svojem aprilskem in zadnjem nagovoru narodu, ko je to omenil kot enega od morebitnih odgovorov na ameriške načrte za postavitev protiraketnega ščita v vzhodni Evropi. Grožnje so potem potihnile, Kremelj pa je vse sile porabil za pogajanja, da bi z zvezo Nato o tem dosegel kompromis. Prav na njegovo pobudo je bila namreč junija na Dunaju o tem izredna konferenca, a je neslavno propadla. Menda je bilo o moratoriju odločeno že takrat, vendar je zaradi bližajočega se vrha med Putinom in Bushem v Kennebunkportu ruska stran to do zdaj skrivala.

Čeprav zadnja ruska poteza v praksi pomeni, da Moskva ne bo več dovolila nadzora nad svojim vojaškim arzenalom, katerega obseg bo odslej – tako je dala vedeti – prilagajala le še trenutnim vojaškim in političnim razmeram v svetu, se v Washingtonu in Bruslju niso burno odzvali. Ne zato, ker ne bi bili zaskrbljeni zaradi čedalje večjih ruskih vojaških potencialov ob evropskih mejah, ampak ker mislijo, da imajo za ukrepanje še dovolj časa. Ruska odločitev o moratoriju bo namreč začela veljati šele po 150 dnevnih od sprejetja odločitve, torej 12. decembra, in o tem je Moskva v ponedeljek že obvestila zvezo Nato.

Moskva je res dala vedeti, da je pripravljena svojo odločitev preklicati, jasno pa je, da tega zagotovo ne bo storila brez pravega povoda in vsaj minimalne geste dobre volje z nasprotne strani. Ukrep, ki po mnenju tako ruskih kakor mednarodnih strokovnjakov še ni ukrep, si zasluži vso pozornost mednarodne skupnosti predvsem zato. Navsezadnje je to po vseh besednih grožnjah in kompromisnih predlogih, ki jih je Rusija ponudila v zvezi s protiraketnim ščitom, najbolj konkretna in izzivalna ruska poteza doslej.

Rusija ima za umik iz sporazuma dobre razloge, je prepričan tudi nekdanji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov, ki je podpisal prvo pogodbo. Po njegovem mnenju je namreč povsem nesprejemljivo, da bi Rusija še naprej izpolnjevala obveznosti iz popravljenega sporazuma, ki so ga do zdaj poleg Rusije ratificirale le tri nekdanje sovjetske republike: Kazahstan, Ukrajina in Belorusija. Da bi se morale zaradi ruske odločitve zamisliti, so članicam zveze Nato namignili tudi pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, ki se trudi za rešitev t. i. zamrznjenih konfliktov v gruzijski Abhaziji in Južni Osetiji in Pridnestrski republiki v Moldaviji. Ruska vojska na teh območjih je za zvezo Nato tudi glavni argument, da dopolnjenega sporazuma noče ratificirati. Rusija pa vztraja, da so tam nameščene njene mirovne enote in da imajo zaveze iz Istanbula, ki govorijo o umiku ruske vojske iz teh območij, z dopolnjenim sporazumom o konvencionalnih silah skupno le to, da so bile podpisane hkrati.

Rusija tokrat misli resno in to je dokazala tudi z izjavo, da je moratorij šele prvi korak in da lahko, denimo, odstopi tudi od sporazuma o jedrskih izstrelkih srednjega dosega ali sporazuma o protibalističnih izstrelkih. To so leta 2001 enostransko že storile Združene države, zato po mnenju številnih političnih analitikov zadnje ruske poteze ne kaže obsojati preveč na glas. So jo nemara zato v Washingtonu in Bruslju zgolj obžalovali?


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

17/7/2007 clanek-1239901.md

Priporočam