Kinovlak je združil 25 mladih ustvarjalcev iz 15 držav, ki so Rusijo pred tem poznali samo s fotografij in iz množičnih medijev. Šlo je za tretji takšen projekt; leta 2008 so mladi režiserji s transsibirsko železnico potovali od Moskve do Vladivostoka, leta 2010 pa so tuji filmski ustvarjalci obiskali nekdanje sovjetske republike v Srednji Aziji. Cilj tokratnega projekta je bilo ugotoviti, ali drži stereotip, da tujci ljubijo Rusijo bolj kot sami Rusi, kar so poskušali ugotoviti s snemanjem sedmih dokumentarnih filmov o ruskih stereotipih. In kakšna je Rusija v očeh tujca? Vsi filmi imajo več skupnih točk: dolge kadre melanholične ruske pokrajine, gre za skoraj neme filme, ki jim redke izjave naključnih mimoidočih dajejo filozofski pridih.

Film o ruski zimi je posnela italijanska režiserka Cristina Picchi, ki je pri temperaturi –20 stopinj Celzija na ulicah vsak dan snemala po deset ur. Poskušala je ugotoviti, kako hud mraz vpliva na usodo ljudi. Rusko zimo začnemo spoznavati na meteorološki opazovalni postaji Uzur. »Vremena se nikoli ne da natančno napovedati. Ni jasno, kakšna energija nastaja v oblakih,« ruski vremenoslovec pripoveduje o težkem živ­ljenju v ruski samoti, kjer se lahko zaneseš samo nase. »Nekoč sem šel peš po zamrznjeni zimski pokrajini. Na začetku je bilo težko, potem mi je postalo vseeno. Ko nastopi podhladitev, v duši postaneš ravnodušen,« je poleg volkov eno od glavnih pasti ruskega severa opisal prebivalec Bajkala. »Bajkal daje in jemlje. Nam domačinom daje dovolj. Ne veliko in ne malo. Prišleki pričakujejo preveč. Tistim, ki jim daje preveč, potem v zameno vzame najdražje,« je le ena od modrosti bajkalskega ribiča. »So tudi dnevi, ko sploh ne vidiš svetlobe. Človek je zaradi tega bolj utrujen. Polarne noči je ostalo le še malo. Vse bo v redu,« se zgodba ob mislih na skorajšnjo pomlad konča v pozitivnih tonih.

Na žalost v Rusiji ne znajo delati avtomobilov

Belgijski režiser Dieter Desvarte je dobil nalogo posneti film o ruskem »narodnem avtomobilu« ladi, o katerem ugotovimo, da je v Rusiji še dandanes najbolj razširjen. V ladi, ki pozimi zelo rada pusti na cedilu, se prevažajo preprosti ljudje, še vedno je v uporabi kot policijski avtomobil, v avtošolah se v njej učijo voziti, mladostniki pa ponoči z njo dirkajo po poledenelih ulicah. »Mislim, da vsi sanjajo, da bi lado zamenjali za kak­šen boljši avto. Na žalost v Rusiji ne znajo delati avtomobilov. Pravzaprav pri nas ne znajo delati marsičesa,« ugotavlja šofer lade, s katero je k bivši ženi odšel po hčerko, ki sanjari, da bo razdrapani avtomobil nekoč pristal v njenih rokah. »Iz mesta so izrinili vse stare sovjetske avtomobile in večina jih je končala na vasi, kjer zdaj igrajo vlogo, ki so jo nekoč konji,« pripoveduje vaščanka, ki na poti v civilizacijo pobere svojega avtoštoparskega soseda.

Britanski režiser Tristan Daws je zgodbo o ruskih medvedih posvetil ruskim delavcem. »Ko sem bil mlad, je bilo vse zelo žareče in veselo. Nekoč smo delali od jutra do večera. Ko je bil praznik, smo se veselili. Zdaj tega ni več,« je delavec v lesnopredelovalni industriji obžaloval razpad Sovjetske zveze. »Včasih smo bili čisto drugačni ljudje, zdaj pa je odnos bolj kapitalističen. Zame so zelo pomembni oče in mati, heroji Rusije in heroji Sovjetske zveze. Meni to pomeni ogromno. Otrokom govorim, da ne gre zgolj za besede,« je nostalgičen tudi njegov sovaščan. Rdeča nit zgodbe so pravljice o medvedih, ki jih nadvse nežno pripovedujejo robati in preprosti ruski mužiki.

Zgodba o Rusiji ne bi bila celovita brez ruske savne, ki je predvsem za ljudi s podeželja še vedno nepogreš­ljiva. V njene skrivnosti nas popelje ameriški režiser Fedor Druzin z ruskimi koreninami. »Napolni te z energijo, očisti telo. Ne samo telesa, ampak tudi dušo,« njene učinke hvali reden uporabnik. »Sestri vedno govorim, da iz ‘banje’ bežim, kot da bi imela krila. Vse, kar se nabira nekaj časa, naš mraz, veter, gre iz tebe. Postaneš vesel, dober človek,« mu pritrjuje rdečelična gospa. »Savna je kot jadro, ki te pelje v življenje. Z njeno pomočjo vzpostavljamo vez z naravo in drug z drugim,« se ruski parni kopeli pokloni starejši gospod, ki jo najmanj enkrat na teden obišče v družbi prijateljev.

Več sočutja do psa kot do sočloveka

Podobno kot savna pogreje ruska vodka, ki spodbuja ustvarjalnost, ugotavlja švicarski režiser Benny Jaberg, ki je, kakor pravi, posnel precej oseben film, »saj tudi sam rad popivam«. O ljubezni med ruskimi umet­niki in tem opojem razmišlja doktor fizike, ki pravi, »da zaradi pitja vodke nastopi posebno čustveno stanje, ki zelo pomaga pri oblikovanju novih teorij. Možgani se ustavijo pri nečem. Vodka pomaga domišljiji.« Ruski igralec govori o »magičnem stanju in telepatiji, ko se ni več treba pogovarjati, saj se vzpostavi telepatsko sporazumevanje. Zdaj si tukaj, potem si tam. Nikakršnih mej ni. Hkrati si v preteklosti in sedanjosti.« Ruski pes­nik si krajša večere z ogledom starih sovjetskih otroških filmov in pitjem vodke, kar zjutraj pripomore k njegovi ustvarjalnosti. »Ko se prebudim, nastopi abstinenčni sindrom. Gre za stanje, ko želiš uničiti vse človeštvo, vreči atomsko bombo, hkrati pa ti je žal za psa in ptička, ki zmrzuje na ulici. Pojavi se želja, da bi jih krmil z brusnicami. Želiš si, da bi Zemlja eks­plodirala, po drugi strani pa bi rad potolažil vsakega jokajočega otroka. Gre za nasprotja, ki se pojavijo samo v abstinenci. V tem stanju pišem protinarodne pravljice.«

Na ruske ženske je iz drugega zornega kota pogledala indijska režiserka Sandhja Sundaram. »Ženska mora biti modra in zvita, če hoče obdržati moškega. Tudi tako, da ga dela ljubosumnega. Če bo prepričan, da jo je osvojil do konca, ne bo več zanimiva. Danes sem se s prijateljem vozila v avtomobilu. Čeprav moj fant ve, da je samo prijatelj, je bil vseeno ljubosumen. V odnosu je treba ohranjati ogenj. Vedeti mora, da ne bom kar tako sedela ob njem, da se mora potruditi,« o odnosu med spoloma razmišlja 15-letna svetlolaska. »Na naši šoli fantje med odmori vedno kričijo, tepejo se, ne morejo sedeti mirno in se odpočiti po pouku. Ne morejo normalno sedeti, risati, računati. Jaz rada računam. V vrtcu sem se družila s fantom. Bil je miren, tih, ni težil puncam in tudi on je rad računal,« se prvošolka spominja svoje prve ljubezni. »Ko rusko žensko vprašajo, ali se ima rada, jih bo večina odgovorila, da ljubijo svojega otroka, moža, ljubimca, mamo. Sama bo prišla na vrsto zadnja,« je mati treh otrok opisala potrebo ruskih žensk po žrtvovanju za druge.

V vsakem klišeju je zrno resnice

V skrivnost ruske duše se je poglobila madžarska režiserka Bernadette Ace-Ritter, glavna junakinja njenega filma pa je postala sprevodnica vlaka, ki dan za dnem potuje čez ruska prostranstva in srečuje na tisoče ljudi. Nekakšna simbolna mati vseh Rusov bi verjetno morala poznati tudi bistvo ruske duše. »Kolesa udarjajo ob tire, pred nami je dolga pot. Tako zelo si želi ljubezni, pa čeprav samo za vzorec. A doma jo čaka samo mati. Postaje, vlaki … njeno življenje v vagonu. V šestem vagonu je znova vse mirno. Vroč čaj …« namesto odgovora ponudi melanholično rusko pesem.

Z redkimi izjemami, za katere ni ta projekt nič drugega kot »etnografska smet«, je občinstvo v Mosk­vi film o Rusiji v sedmih slikah sprejelo z veliko naklonjenostjo in salvami smeha. »Gre resda za klišeje, vendar je v njih vedno nekaj res­nice. V Rusiji sem že dolgo in med gledanjem mi je bila najbolj zanimiva reakcija ljudi. Odzvali so se zelo dobrodušno, čeprav bi se lahko tudi jezili. Presenečen sem bil, da so se tako smejali. Jaz sem bil na trenutke zelo žalosten,« je premierno predstavitev pospremil dopisnik Mark Franchetti, ki za Sunday Times iz Rusije poroča že 16 let. Dokaz, da tujci Rusijo dejansko ljubijo bolj kot sami Rusi?!

𝕏   Facebook   Telegram   Viber