Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Diktatura sreče v deželi iluzije

Pridnjestrska republika, Južna Osetija, Abhazija, Gorski Karabah – samooklicane neodvisne republike v postsovjetskem prostranstvu, ki jih je v zavest mednarodne skupnosti boleče priklicala avgustovska vojna med Gruzijo in Rusijo. In ko je v Južni Osetiji grmelo težko orožje, je v republiki KaZantip na ukrajinskem polotoku Krim grmela ušesa parajoča elektronska glasba. Mladi Rusi, Ukrajinci in Belorusi so se tam brezskrbno prepuščali trdim ritmom. S tragedijo, ki je potekala nedaleč stran, jih večina sploh ni bila seznanjena. Preostali so črne misli preprosto odmislili.


 

V utopični republiki, ki sta jo leta 1991 na ukrajinskem polotoku Krim ustanovila ruska surfarska navdušenca, je kategorični imperativ sreča za vsako ceno. Vsaj tako je zapisano v ustavi te enklave zabave, ki ima celo svojega predsednika in ministre ter v ukrajinsko vasico Popovka, pozabljeno od boga, vsako leto privabi 200 tisoč zabave željnih mladih ljudi iz postsovjetskega prostranstva, iz leta v leto pa zaradi radovednosti tja priroma tudi vse več tujcev.

Nič spanja do Kijeva

V Moskvi, Sankt Peterburgu, Kijevu in celo Minsku boš v družbi ljubiteljev klubske kulture vsaj enkrat naletel na vprašanje, ali nameravaš poleti obiskati KaZantip. Ko tvoj začudeni pogled izda, da o tem nimaš pojma, praviloma slišiš navdušene zgodbe o deželi dobre volje, peščenih plažah z umetnimi palmami, ljubezni, sreči in skorajda dveh mesecih nepretrgane zabave, ko glasba ne potihne niti za sekundo. Nič posebnega, si misliš sam pri sebi. Še ena raverska zabava pač, zaradi kakršnih trume zabave željnih mladih in manj mladih poleti derejo na Ibizo, hrvaški otok Pag ali celo v indijsko Goo.

Če si drzneš tovrstno skepso izraziti na glas, si nemudoma deležen užaljenega pojasnjevanja, da je KaZantip precej več od tega. Da je filozofija, ironija in umetnost obenem, pravijo entuziasti. V želji pobliže spoznati opevano čudo se v najhujši poletni vročini v prenatrpani maršrutki potim čez dobršen del Krima. V Jevpatoriji, ki je od mednarodnega letališča v Simferopolu oddaljena 60 kilometrov in je republiki KaZantip najbližja civilizacija, mi nemudoma postane jasno, da nisem več daleč od cilja. Po mestnih ulicah nadvse pomembno parodira truma veseljakov v kričečih oblekah, z nenavadnimi pričeskami in nepogrešljivimi velikimi sončnimi očali, vozila pa zaradi kričeče glasbe med ležernim kroženjem po mestnih ulicah skorajda poskakujejo. Domačini nad tem odkrito vihajo nos, zaradi česar se tudi sama skorajda sramujem povprašati, kako do vasi Popovka, ki jo je razvpiti poletni dogodek dvignil iz anonimnosti, zaradi trume obiskovalcev pa so si nekoliko opomogli tudi obubožani prebivalci.

Tako imenovani »srečni Z-ljudje« do zadnjega kotička zasedejo prastar avtobus, ki po razdrapani cesti z veliko težavo sopiha proti Popovki. Na njem se tako mešajo mladostniška razposajenost, divje barve in stili. Mimoidoča pokrajina je precej bolj monotona, pravzaprav depresivna. Prašna pokrajina je prežgana od sonca, sive socialistične stanovanjske zgradbe razpadajo, ob poti pa se podijo trume shiranih potepuških psov. Na vsakih pet metrov domačin v improviziranem kiosku ponuja lubenice, steklenice vode in drugo drobnarijo.

Ozemlje KaZantipa oziroma Republike Z, ki se oglašuje kot raj na zemlji in je s s svojimi 60 tisoč kvadratnimi kilometri bržkone najmanjša država na svetu, je precej bolj impresivno. Zaradi umetelnih in masivnih kamnitih stebrov prizorišče spominja na grško Akropolo, na sipki peščeni plaži, posejani z umetnimi palmami, pa se zdi, da še nikoli nisi videl toliko lepih ljudi na kupu, s čimer bi se brez dvoma strinjali predvsem moški obiskovalci. V oblekah in sončnih očalih priznanih blagovnih znamk – večini kosov se že na daleč vidi, da gre za poceni ponaredke – se na plesišču nad morjem ležerno pozibavajo v ritmih house glasbe, v ličnih lesenih kolibah ležerno zleknjeni srkajo svoje koktejle in se v kristalno modrem morju predajajo poletnim radostim. Vsi brez izjeme se obnašajo, kot da so najpomembnejši in najbolj samozadostni ljudje na svetu. Ob sončnem zahodu se družno zgrnejo na obalo in z odpiranjem steklenice šampanjca naznanijo, da se pravo rajanje šele začenja. Na štirinajstih odrih z odličnim ozvočenjem in svetlobnimi žarki iz vseh topov zagrmi glasba, futuristični zvočni in svetlobni efekti pa se nekoliko umirijo šele ob osmih zjutraj. Takrat se večina nočnih ptic s plesišč samo prestavi na plažo. »Veseli Z-državljani« tako živijo 49 dni na leto. »Tukaj je preprosto čudovito. Vsak večer praznujemo drug praznik. En dan smo slavili dan absolutne neodvisnosti, 31. julija praznujemo naše novo leto, ko nas razveselita dedek Mraz in veličasten ognjemet, imeli pa smo tudi praznik kozmičnega bratstva, med katerim smo se povezali z vesoljem in vstopili v astralno sfero. KaZantip je najboljši kraj na svetu. Vsi hočejo priti sem, drugi pa zanj preprosto ne vedo,« je Moskovčanka Katja navdušena po petdnevnem druženju s prijatelji.

Filozofija rumenega kovčka

KaZantip med mladimi ni priljubljen samo zato, ker jim omogoča brezskrbno druženje ob plesu, glasbi, športu in umetnosti, pač pa predvsem, ker jim tam prodajajo tudi filozofijo. »Ob kopici drugih glasbenih festivalov je težko biti uspešen, zato sem se odločil, da bom rt Kazantip spremenil v republiko. Napisal sem ustavo, sebe sem razglasil za predsednika, svoje prijatelje pa sem imenoval za ministre. To je bil ves trik,« prostodušno priznava idejni oče projekta Nikita Maršunok, surfarski navdušenec v zgodnjih štiridesetih. Vse kaže, da v postsovjetskem prostranstvu ne poznajo druge politične ureditve od diktature, pa četudi je govor o diktaturi sreče. »Republika KaZantip je skupnost sanjačev in tistih, ki verjamejo v nemogoče, uradna državna religija pa je vera v čudeže,« je zapisano v prvih členih ustave Z. Vsi naslednji odstavki so precej manj utopični. Pravzaprav famozni predpisi v prvi vrsti zapovedujejo in prepovedujejo: »Za vstop je treba plačati« in »Če boste na ozemlju KaZantipa preprodajali droge, bodo zasebni varnostniki poskrbeli, da boste končali v zaporu« ter »Lulanje v morje ali na plaži je strogo prepovedano«.

Za red in mir, predvsem pa spodobno obnašanje skrbi četa nadvse resnih varnostnikov v preobleki, ki jih KaZantip premore ob boku ministrice za iluzijo in kulturo čudaštva. Da z varnostniki ni šale, sta se moja sopotnika prepričala že kmalu po vstopu na ozemlje, kjer je sicer dovoljeno skorajda vsakršno čudaštvo. Zaradi izjemno zanemarjenih toalet sta se namreč sredi noči olajšala kar za bližnjo palmo, za kar so ju upravičeno oglobili s precej zasoljeno kaznijo. Pomagalo jima ni niti sklicevanje na par, ki se je nedaleč stran, in to kar pred očmi javnosti, predajal posteljnim radostim. »To pa je dovoljeno,« je bil skop eden od trume mišičastih varnostnikov, pomešanih med množico, ki so po tej nesrečni izkušnji dobili vzdevek Stasi.

Javni prizori spolnosti, kakršnemu sta bila priča sopotnika, niso redki, veliko pa je tudi golote, ki v »ukrajinsko cono svobode« privabi precej tujih lovcev na lepa in pregovorno neobremenjena dekleta. Ta apetitov po tujcih niti malo ne skrivajo. Ne glede na to, ali zveze za eno noč prerastejo v kaj več ali pa tudi ne, je mogoče v KaZantipu vstopiti celo v zakonsko zvezo, ki pa v zunanjem svetu na srečo ni veljavna. Temeljno zakonsko pravilo določa, da posameznik lahko izreče toliko poročnih zaobljub, kolikor ga je volja, saj so te veljavne samo toliko časa, kolikor traja ljubezen.

Cela filozofija se skriva tudi v skrivnostnem rumenem kovčku, ki ga v naročju stiska prenekateri obiskovalec. Pozneje izvem, da ne gre zgolj za čudaštvo, ampak eksistencialno vprašanje. Rumeni kovček namreč omogoča zastonj vstop na prizorišče festivala, tradicija pa ima svoje korenine v stari ruski pravljici o rumenem kovčku, polnem sladkarij, ki je osrečil prenekaterega otroka.

Nekoliko neprijetna praksa se je presenetljivo dobro prijela predvsem zato, ker si marsikdo ne more privoščiti viZuma, ki ti prinese državljanstvo in dovoljenje, da na prizorišču ostaneš vseh šest tednov trajanja festivala. Cena viZuma je namreč s prvotnih 30 letos poskočila že na 120 dolarjev. Organizatorji tudi povsem komercialni praksi niso pozabili dodati zgodbe, ki da je simbolična. Številni Ukrajinci, Belorusi in Rusi imajo namreč še danes težave s pridobivanjem vizumov za tujino. »Zelo težko sem izbral denar za viZum, ampak tega preprosto nisem smel izpustiti. Ker nimam denarja, zato že ves teden spim kar na plaži,« v sončni pripeki pojasnjuje 21-letni Anton iz Dnjepropetrovska v Ukrajini. Ves evforičen zaradi dogajanja se nad udobjem prav nič ne pritožuje. Zaradi pomanjkanja prostih sob sem prvo noč tudi sama prisiljena preživeti na plaži. Zaradi (pre)glasne glasbe, ki ne potihne niti za trenutek, in malih črnih hroščev, ki z nočjo v trumah prilezejo izpod sipke mivke, do jutra ne zatisnem očesa. Naslednja noč ni kaj prida boljša. Preživim jo v skromni sobi tatarskega doma, opremljeni z vegasto vojaško posteljo, preperelo blazino in straniščem brez tekoče vode. Zanjo odštejem udobju brez dvoma pretiranih 50 dolarjev. Ker je takšnih kar 90 odstotkov vseh namestitev, »pravljično deželo« že naslednji dan zapustim.

Tako kot celotno postsovjetsko prostranstvo je tudi KaZantip dežela velikih razlik. Za premožnejše je namreč na voljo klimatiziran kompleks le lučaj od plaže. Prihodnje leto bo svoja vrata odprl še luksuzni hotelski kompleks z imenom Mesto. Razprostiral se bo na 28 tisoč kvadratnih metrih, s čimer se bo po napovedih organizatorjev zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji začasni hotelski kompleks na svetu. Tisti, ki res dajo kaj nase, si lahko na letališče v Simferopolu naročijo še dobrodošlico 15 hostes v bikiniju. Te bodo v klimatizirani limuzini, s katero vas bodo organizatorji popeljali do obljubljene dežele, samo vaše. V KaZantipu se seveda niso izneverili niti tako imenovani VIP-praksi, zaradi katere se v Rusiji uveljavlja pravi kastni sistem. V »nebesa«, poimenovana Mars, polnih rotirajočih plesišč in ogromnih skulptur vesoljcev in s popolnoma neprebavljivim tehnom, je namreč mogoče vstopiti samo z VIP-vizumom. Med kratkim obiskom Marsa mi postane jasno, da KaZantip ni samo zbirališče najlepših, ampak tudi najgrših ljudi.

Razvraten in progresiven surfarski paradiž

Najpopularnejši ruski zabaviščni kompleks je zrasel iz zasebne zabave, ki sta jo surfarska navdušenca Nikita in Kiril ob koncu poletne sezone leta 1991 pripravila na rtu Kazantip na skrajnem severovzhodu ukrajinskega polotoka Krim. Tja so ju privlekli visoki valovi in dober veter. Že naslednje leto je njuna podjetnost v bližnje naselje Šelkino pritegnila na tisoče ljubiteljev elektronske glasbe. Obdani s postindustrijsko grdoto, med katero sodi tudi zapuščeno ogrodje jedrskega reaktorja, so se pozibavali v industrijskih ritmih. Veselje ni trajalo dolgo. Lokalni veljaki so namreč v vse večjem številu obiskovalcev kmalu zavohali možnost zaslužka, zato so najem prizorišča mastno zaračunali. Pisana karavana se je nemudoma podala naprej. Najprej v naselje s pomenljivim imenom Vesjoloje, pred sedmimi leti pa na trenutno lokacijo v vasi Popovka in se tam dokončno ustalili.

V sedemnajstletni zgodovini je bil festival med drugim tarča ostrih napadov oblasti; leta 2003 so ga zaradi obtožb, da je leglo droge in spolno prenosljivih bolezni, tudi prepovedale. Organizatorji niso vrgli puške v koruzo. Razvratno republiko KaZantip so le spremenili v manj razvratno Z-republiko, v kateri življenje uravnava kopica pravil, zaradi katerih je prepovedanih drog resda manj kot na podobnih dogodkih na Zahodu, a se vseeno pojavljajo, malo manj svobodna kot prej pa je postala tudi telesna ljubezen.

Število obiskovalcev KaZantipa iz leta v leto narašča. Brez dvoma predvsem zato, ker festival uspešno prodaja sanje celi generaciji mladih Rusov med 16. in 30. letom starosti, za katere simbolizira napredek in upanje v svetlo prihodnost brez omejitev. »KaZantip je raverska republika, ki za mlade Ruse predstavlja novo življenje. Sem prihaja predvsem nova generacija, nekateri od njih pa vozijo celo porscheje,« glavno vrednoto trume obiskovalcev bržkone nehote izpostavi Roland, lastnik promocijskega podjetja Kazantip.com. »Putin je brez dvoma najboljši voditelj, ki ga je Rusija kdaj imela. Ustvaril je novo, vznemirljivo Rusijo, v kateri imajo manjši podjetniki in mladi ljudje veliko možnosti za osebni razvoj,« strne svoje razmišljanje.

In kako fenomen velike priljubljenosti KaZantipa razlaga generacija, ki je na svet pogledala sredi kaosa, v katerem se je Rusija znašla v začetku 90. let prejšnjega stoletja in ji je šov tudi namenjen? Obrazložitev 21-letnega didžeja Rikkija je ena sama progresivnost: »Všeč nam je progresivni tehno, house, pravzaprav obožujemo vso progresivno glasbo. Progresivno je nekaj dobrega in se mora nadaljevati. Živimo v progresivni državi, zato poslušamo progresivno glasbo.« Na vprašanje, kakšni občutki ga navdajajo med poslušanjem tovrstne glasbe, lakonično odvrne: »Med poslušanjem ne čutim … nič. Počutim se pač progresivno!« •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

4/10/2008 clanek-1452185.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo