Samozavestna Rusija se vrača na svetovno politično prizorišče in svetovni mediji so polni bojazni, da s svojim energetskim bogastvom in oboroževanjem znova uresničuje svoje imperialistične težnje. Vse skupaj je pripeljalo do nekakšne obsesije, v kateri se Rusijo bodisi demonizira bodisi poveličuje. Da je v svetovni modni industriji že dolgo povzdignjena na piedestal, ni nobenega dvoma. Na svetovnih modnih stezah namreč že nekaj let kraljujejo visokorasla in modrooka ruska dekleta, iz leta v leto pa je tudi več modnih kolekcij z razkošnimi ruskimi motivi. Zdi se, da je Rusija s svojim najlepšim orožjem že zdavnaj osvojila svet.
Očaranost s hladno lepoto in predrevolucionarnim stilom, polnim volančkov, vezenja, rožnatih potiskov in krzna, ki se mu modna industrija kljub borcev za zaščito živali, kot kaže, ne namerava odpovedati, je stara zgodba. Pravzaprav so bile Rusinje prve vrhunske manekenke na svetu in modno industrijo niso le predstavljale, ampak tudi dodobra preoblikovale. Po njihovi zaslugi so bile manekenke precej več od obešalnikov, kot so to danes, saj so to delo opravljale predvsem vsestransko izobražene ruske aristokratinje. Te so s svojo lepoto in karizmo v najbolj prestižnih evropskih modnih salonih omrežile marsikatero bogato stranko, ki je potem zapravljala do onemoglosti.
V dvajsetih letih minulega stoletja je kar tretjina pariških manekenk izhajala iz krogov ruske aristokracije, ki je po oktobrski revoluciji pribežala v Pariz. Obubožane grofice, baronice in princese so se v salonih, polnih svile, žameta in drugih razkošnih tkanin, počutile kot doma. V francoščini so kramljale z bogatimi strankami in jim nadvse uglajeno prodajale najnovejše kreacije. Z družabnimi veščinami in lepoto so si zagotovile vsaj približno dostojno izgnansko življenje. »V 20. letih prejšnjega stoletja so bile ruske lepotice cenjene predvsem zaradi svoje prosojne polti, modrih oči, visokih ličnic in temnih las. Najbolj znane so bile grofica Marija Eristova, princesa Mia Obolenska, Tea Bobrikova in grofica Jelizaveta Grabbe. Blondinke so se uveljavile šele deset let pozneje,« v svoji knjigi Lepota v izgnanstvu ugotavlja modni zgodovinar Aleksander Vasilijev.
Čarom vzhoda je podlegla tudi pionirka francoske mode Coco Chanel alias Mademoiselle, ki je v svoje kreacije kot prva vnesla razkošne ruske vezenine, krzno in ekscentrične ženske torbice, svojo romanco z velikim vojvodo Dmitrijem Pavlovičem Romanovim pa je okronala s parfumom Russian Leather, prototipom legendarnega Chanel No. 5.
Sovjetska nostalgija
Poleg kreacij s pridihom carske Rusije se na modnih brveh v Parizu, Milanu in drugih prestolnicah mode vse pogosteje pojavljajo kolekcije, ki jih je navdihnila sovjetska ikonografija. In prav rdeča zvezda, srp in kladivo ter napisi CCCP so mednarodno slavo prinesle ruskemu modnemu oblikovalcu Denisu Simačevu, ki zvezdniški status uživa tudi v domovini. Priljubljen je zlasti med generacijo, ki se življenja v Sovjetski zvezi komajda spominja in je dovolj premožna, da lahko za potiskano kratko majico odšteje bajnih 600 dolarjev. »Smo iz Rusije, kar pomeni, da smo iz nekdanje Sovjetske zveze. To je moja inspiracija. Rusi so si desetletje prizadevati živeti na zahodni način, zdaj pa so se začeli vračati k svojim koreninam,« o svojem uspehu pravi podjetni 30-letnik, ki je tudi lastnik nočnega lokala in je na moskovski sceni to, kar je bil na newyorški Andy Warhol. Zgodovinar Vasilij nad najnovejšimi modnimi smernicami zmajuje z glavo: »Osebno se nikoli ne bi oblekel v nekaj, kar je ustvaril Simačev, saj to zame simbolizira stalinistični teror, komunizem, KGB in hladno vojno.« Če bi vedeli, da je v tistih časih namesto modne raznovrstnosti kraljevala uniformiranost, bi se z njim nemara strinjali tudi Simačevi oboževalci, ki kar tekmujejo, kdo bo s svojim stilom pritegnil več pozornosti.
V Sovjetski zvezi je bila strogemu nadzoru vsemogočne partije podvržena tudi industrija, ki bi jo težko označili za modno, kvečjemu oblačilno. Vse izdelke tekstilnih tovarn je moral odobriti poseben nadzorni odbor, ki ga je dal leta 1944 ustanoviti sam Josip Visarionovič Stalin. Sočasno je bila s posebnim odlokom ustanovljena tudi Vsesovjetska zveza modelov, v katero so bila vključena dekleta, ki so v javnosti predstavljala dolgočasne kreacije in zaradi narave svojega dela v domovini niso uživala ugleda.
Najbolj razvpit sovjetski model je bila neuničljiva Valentina Jašina, ki so jo ruski moški občudovali skoraj pol stoletja. Tako dolgo je namreč opravljala delo manekenke, o čemer lahko današnja dekleta samo sanjajo. Valentina je bila prva ruska ženska, ki je kljubovala zapovedani skromnosti v oblačenju in se ni odpovedala »škodljivim zahodnim modnim standardom«. Prva si je javno nadela hlače, v javnosti pa se nikoli ni pojavila brez šminke in namazanih trepalnic. »Sram naj te bo!« so jo mimoidoči pogosto obkladali na ulici.
O naravi sovjetske modne industrije še več povedo pripetljaji manekenke Galine Milovske, ki je na vrhuncu hladne vojne za ameriško izdajo Vogua na Rdečem trgu pozirala obdana z ideološkimi slogani in portreti komunističnih veljakov. »V njihovih očeh je bil to očiten primer antisovjetizma. Boljšega si niso mogli predstavljati niti v knjigah,« se spominja Galina, ki jo je takrat odnesla samo z resnim opozorilom. Ker ni nehala izzivati, je dočakala tudi prepoved nastopov na modni stezi. Doletela jo je, ko so se njene gole fotografije pojavile v italijanski reviji Espresso, in to ob pesmi Aleksandra Tvardovskega, ki je bila zaradi protirežimskosti v Sovjetski zvezi prepovedana.