Poročila sem se z Ukrajincem iz Lvova. Ker sem Rusinja, njegova družina ni prišla na poroko. Zdaj sem ločena, saj v svoji kuhinji ne želim prepirov, v lokalu v središču Lvova razgrne osebno zgodbo bujna rdečelaska Irina Zaharova. V zahodni Ukrajini se skorajda vsi pogovori začenjajo z zgodovino, bodisi osebno bodisi nacionalno. Na ozemlju zgodovinske Galicije namreč skorajda ni družine brez tragične izkušnje iz časa Stalinove represije, predvsem prisilne kolektivizacije, med katero je od lakote umrlo od sedem do deset milijonov Ukrajincev. »Dovolj mi je bilo očitkov, da je moj ruski ded poslal njegovega ukrajinskega deda v gulag. Med oranžno revolucijo je mož za tri tedne odpotoval na demonstracije v Kijev, oglasil pa se mi je samo enkrat. Takrat mi je prekipelo,« pojasni Irina.

Med oranžno revolucijo leta 2004 je bila na robu razpada na zahodni in vzhodni del tudi Ukrajina. »Razpad Ukrajine je moderni mit, ki se nikoli ne bo uresničil. Ukrajina je sestavljena iz petih delov, zahodnega, vzhodnega, osrednjega in seveda prestolnice Kijev. Ta nikoli ne bo dovolil razpada države, saj so posamezna območja močno odvisna drugo od drugega, za prestolnico pa vsa nepogrešljiva. Politika centralne oblasti bo zato vedno povezovalna,« strah pred razpadom največje evropske države v štirimilijonski prestolnici Kijevu zavrne znani ukrajinski politolog Viktor Nibuženko. Dva dni po predčasnih parlamentarnih volitvah mu telefon zvoni kot obseden.

»Ukrajinska« Ukrajina

Lvov je eno redkih ukrajinskih mest brez spomenika nekdanjemu sovjetskemu voditelju Vladimirju Iliču Leninu ter brez sivih blokovskih naseljih, ki kar kričijo, da je bila tu nekoč Sovjetska zveza. Zaradi tlakovanih cest, baročnih cerkva in opere, ki spominja na dunajsko, je nekdanja prestolnica Galicije videti kot tipično srednjeevropsko podeželsko mesto. Tudi utrip je bolj zadržan in umirjen od hektičnega, skorajda brutalnega ritma tistih mest, ki so vsaj na zunaj ostala v sovjetskih časih.

Prebivalci zahodne Ukrajine bi obdobje pod sovjetskim škornjem najraje pozabili, zato tudi ruščine tam praktično ni več. »V šoli, trgovini, na pošti in banki moraš od danes naprej govoriti ukrajinsko. Ukrajina je zdaj samostojna država,« je dan po razpadu Sovjetske zveze sogovornici Irini položil na srce oče. Zdaj lokalne radijske in televizijske postaje oddajajo le še program v ukrajinščini, dosledno pa se izogibajo celo ruski glasbi. Leta 2000 je bil namreč med sporom, ki se je v enem od lokalov razvnel zaradi predvajanja ruske pesmi, ubit znani ukrajinski skladatelj Igor Bilozir. Pogreba se je udeležila nepregledna množica, ljudje pa k njegovemu spomeniku v središču mesta še zdaj prinašajo cvetje. Na njem je v opomin zapisano: »Ubili so ga ruski nacionalisti.« Tragedija je ruščini dokončno napovedala vojno. »Ali imate brezžični internet?« v ruščini povprašamo mladeniča za pultom. »Ne,« je redkobeseden. Na vprašanje, kje v mestu da je mogoče dobiti to storitev, nejevoljno odvrne, naj se pač sprehodimo po središču. Od takrat naprej si pomagamo izključno z angleščino in v tem jeziku poteka tudi pogovor z Vitalijem Gorbatenkom, svetovalcem stranke Svoboda, ki se je prej imenovala Nacionalsocialistična stranka Ukrajine. Naivno ga povprašamo, ali njihov program sloni na sovraštvu do Rusov in Rusije? Sledi smeh in šele nato odgovor. »Ukrajina je 70 let živela v Sovjetski zvezi in v tem času so Ukrajinci zaradi genocida skorajda izginili z obličja zemlje. Ne gre za to, da ne maramo Rusov. Želimo predvsem zaščititi, kar je našega.« Gorbatenko zanika tudi obtožbe o spogledovanju z nacionalsocializmom, s katerimi jih pogosto obmetavajo na »ruskem« vzhodu države. »Ukrajinska uporniška vojska [UPA – ukrajinska povstanska armija, op. p.] se je borila proti dvema zločinskima sistemoma, nacizmu in komunizmu, in njeni pripadniki tukaj veljajo za narodne junake.« Zanika tudi namigovanja o sodelovanju oboroženega krila ukrajinskih nacionalistov pri pogromu nad tamkajšnjo judovsko skupnostjo. V pretežno kmetijskem in revnejšem zahodnem delu Ukrajine so nacionalisti še vedno tretja najmočnejša politična sila. Tudi zato, ker so vrata v prostore stranke – krasijo jo podobe največjega ukrajinskega pesnika in domoljuba Tarasa Ševčenka ter fotografije njihovega podmladka, ki neprijetno spominjajo na Hitlerjugend – vedno odprta na stežaj. Ljudje iz bližnjih vasi, kjer se zdi, da se je čas ustavil pred tridesetimi leti, v prostore stranke prihajajo tudi ves čas našega obiska.

Interdjevačke

Dlje ko se iz Lvova peljemo na podeželje, slabše so ceste in manjše so »hute«, kakor skromna enonadstropna domovanja imenujejo v Ukrajini. Vas Majdan, kakih 30 kilometrov iz Lvova, sestavlja deset hišic, posejanih okrog vodnjaka, ki je za nekatere vaščane še zdaj edini vir pitne vode. Zaradi naletavanja dežja je naselje videti še bolj turobno kot sicer. Z razmočenega dvorišča, na katerem se pasejo kokoši in gosi, se proti nam zadržano ozirata 72-letna Ana Popovič in vnučka Anja, ki od materine smrti živi pri babici. Ker je čas pobiranja krompirja, že več dni ni sedla v šolske klopi. »Raje bi bila v šoli, saj tukaj nimam kaj početi. Vas je čisto zapuščena,« na vratih zbite hute potoži odraščajoče dekle. Nedaleč stran s konjskim plugom prečkata magistralno cesto kmeta, ki zaradi motnih oči in močnega alkoholnega zadaha ne moreta skriti, s čim sta si lajšala kmečka opravila.

Sta ena redkih moških članov vaške skupnosti, drugi so se namreč podali s trebuhom za kruhom. V zahodni Evropi in Rusiji težaška dela opravlja kar sedem milijonov Ukrajincev, Ukrajinke pa pogosto delajo kot prostitutke. »Čez dan gospa, zvečer pa …« pripomni taksist Dima, ko mimo nas v bleščečem kabrioletu zapelje urejena gospodična. Na vprašanje, ali namiguje, da je prostitutka, se prav po pobalinsko zareži. »Ne prostitutka, ampak dekle svobodnih nazorov oziroma interdjevačka.« Uporabi izraz, s katerim so v nekdanji Sovjetski zvezi opisovali dekleta, ki so z najstarejšo obrtjo služila prepovedano, a zato še toliko bolj zaželeno tujo valuto.

Ukrajina je vodilna država v trgovini z belim blagom in kar sto tisoč Ukrajink se po vsem svetu ukvarja z najstarejšo obrtjo. Številne pokvarjeni zaslužkarji čez mejo zvabijo z obljubami o dobro plačanih službah, nato pa jih prisilijo v prostitucijo. Problematika je odlično prikazana v švedskem filmu po resničnih dogodkih z naslovom Za vedno Lilja.

Na Krimu

Na najhujšo bedo, povezano z najstarejšo obrtjo, naletimo na drugem koncu države, v avtonomni ukrajinski republiki Krim. V predmestju upravnega središča Simferopola se namreč sredi belega dne ponujajo ženske s socialnega dna. »Ali delaš? Koliko staneš?« damo brez sprednjih zob in z razmazano šminko izzove voznik Kolja. »Delam, delam. Petdeset grivn je moja cena.« V vročem popoldnevu, na vročem asfaltu, ponuja svoje telo za komaj sedem evrov. Na še eno ubogo paro naletimo nekaj kilometrov stran. »Greš za 150 grivn z nami?« jo rutinsko, kot da bi to ne počel prvič, povabi taksist. »Bojim se. Koliko pa vas bo?« sprva omahuje zdelana svetlolaska v šumeči trenirki, nato pa s strahom v očeh prikima. Ko odpeljemo naprej, nam sledi z odsotnim pogledom.

Promet je gost, brez reda, in na razbito pločevino naletimo skorajda vsakih nekaj kilometrov. Med večerno vožnjo po slabo osvetljeni vaški cesti, na kateri se brezbrižno sprehaja krava, jo skupimo še sami. Proti našemu avtomobilu namreč z vso hitrostjo zapelje tricikel. Ostanemo brez ogledala, povzročitelj s kraja nesreče zbeži. »Prekleti pijanci. Vidite, tako je to pri nas. Take stvari se dogajajo neprestano,« potarna Kolja. Policije ne pokliče. Pravi, da to tako ali tako ne bi imelo smisla. Manj kot dve uri pozneje naš avtomobil med cestno patruljo iz prometa izloči mlad policist. Zahteva podkupnino. Brez plačila jo odnesemo samo po zaslugi prekaljenega voznika, ki nadobudnega varuha reda in miru za povrhu vsega prav po očetovsko ošteje. Vodilno mesto na seznamu najbolj skorumpiranih držav je le še en ukrajinski negativni dosežek.

Pokrajina ob cesti proti mondenemu turističnemu središču Jalti – sovjetski voditelj Stalin, ameriški predsednik Roosevelt in britanski premier Churchill so po drugi svetovni vojni tam risali nov zemljevid sveta – po rastju spominja na črnogorsko obalo. Podobo od sonca ožarjenega vinorodnega okoliša kvari nepregledno število reklamnih panojev za vodko, ki so gosto posejani na obeh straneh ceste. Na polotok Krim se zaradi tropske klime tudi jeseni zgrinja gruča turistov. In lovcev na ženske. Tako kot po vsej Ukrajini namreč tudi tam s polno paro obratujejo ženitne posredovalnice, zaslišanja o tem, ali je prišel po ženo, pa je bil za dobrodošlico deležen tudi fotograf.

Na Krimu – nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov ga je podaril Ukrajini, ker je bil sam Ukrajinec – so težnje po priključitvi k Rusiji iz leta 1994 dokončno preboleli. »To ni Rusija niti Ukrajina. To je Krim,« zdaj brez izjeme ponavljajo sogovorniki. Kljub temu so pristanišče v Sevastopolu, kjer je še zdaj sedež ruske črnomorske flote, v dolgoročni najem oddali Rusiji.

»Ruska« Ukrajina

Po oranžni revoluciji so se separatistične težnje pojavile tudi v vzhodni rudarski in jeklarski regiji Doneck, kjer je kariero začel dosedanji ukrajinski premier Viktor Janukovič. V Zaporožje, mesto na mogočni reki Dneper, ki zaudarja po žveplu in kjer se industrijski vzhod države pravzaprav začenja, se pripeljemo v tretjem razredu spalnika. Za nočno vožnjo v vagonu, ki spominja na živinskega, odštejemo osem evrov, kar je sedemkrat manj, kot če bi se tja pripeljali v prvem razredu. Zaradi ogromne razlike se v tretjem razredu tare ljudi, udobni spalniki pa povečini samevajo. Ukrajinci si izdatka v višini četrtine mesečne plače, ki znaša 200 evrov, ne morejo privoščiti.

Skozi mesec se z 80 evri mesečnega dohodka še teže prebijajo upokojenci. Beračenje in brskanje po smeteh je zato postalo ukrajinska folklora, nostalgija za starimi časi pa v mestih monumentalne sovjetske arhitekture neizogibna. »Zaporožje je imelo včasih milijon prebivalcev, zdaj jih ima le še 900 tisoč. Od perestrojke naprej starejši tukaj umirajo kot muhe,« razlaga upokojeni grafik Vasilij med ogledom rjaveče industrijske cone, iz katere se pod nebo pnejo ogromni dimniki, ki v zrak puhajo gost bel dim. Vdovec z bleščečo ravno črto zlatih zob, tako kot večina starejših Ukrajincev, obžaluje razpad Sovjetske zveze, v kateri je bilo – kot pravi – vsaj dela za vse. Vzhod države najhujše menda še čaka. Rudnike, ki so med bolj nevarnimi na svetu in v katerih nakopljejo kar 60 milijonov ton premoga, bo namreč zaradi nekonkurenčnih cen prej ali slej treba zapreti.

»Mesto«

Glavno mesto Kijev, ki ga je ruski pisatelj Mihail Bulgakov v delu Bela garda imenoval preprosto Mesto, je prestolnica, ki živi svoje življenje. Cene so precej višje kot drugod po državi, ceste, lokali in butiki lepši, vozni park pa jim lahko zavidajo marsikje v zahodni Evropi. Na vrhu zgodovinskega Andrejevskega spuska, ulice, po kateri se poleg turistov leno premika tolpa potepuških psov, se odpre pogled na zgodovinsko prestolnico Kijevske Rusije, pred tisoč leti največje države v vzhodni Evropi. V modri katedrali svete Sofije si roki podajata estetika vzhoda in zahoda in obiskovalca nehote prešine misel Samuela P. Huntingtona, ki v svoji kontroverzni knjigi Spopad civilizacij trdi, da prav čez Ukrajino poteka civilizacijska prelomnica med katoliškim zahodom in pravoslavnim vzhodom. Katedralo je dal postaviti princ Jaroslaw Modri, prvi pobudnik zbliževanja z Evropo. »Če boste ujetniki zavisti in sovraštva, boste državo svojih prednikov spravili na kolena,« se glasi eden od njegovih napotkov prihodnjim generacijam, a mu aktualni voditelji 47-milijonske velikanke ne zmorejo prisluhniti. V središču pozornosti je trenutno predvsem oranžna princesa, ki jo njen nekdanji svetovalec, politolog Viktor Nibuženko, opiše takole: »Julija Vladimirovna Timošenko je praktično že premierka, o tem ni dvoma. Je neizmerno častihlepna ženska. Najraje bi bila premierka, predsednica in hkrati še glava ukrajinske cerkve.« Vmes zazvoni telefon in za komentar ga povpraša novinar ruske tiskovne agenciji Interfax. Odgovor je sledeč: »S prihodom Timošenkove se bodo gospodarski odnosi med Ukrajino in Rusijo nedvomno poslabšali. Julija je že dala vedeti, da bo z ukrajinskega trga spodila posredniško plinsko podjetje RosUkrEnergo, ki je v delni lasti Gazproma.« Ko komentator odloži slušalko, pripomni, da Ruse v zvezi z Ukrajino od nekdaj zanima izključno plin. Ko si segamo v roke, preroško napove, da bo posledice morebitne ohladitve med Kijevom in Moskvo čutila vsa Evropa. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber