Polona Frelih

Evropska unija glede reševanja ukrajinske krize podpira ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki vztraja pri doslednem spoštovanju mirovnega sporazuma Minsk II. Ukrajina je zaradi Sirije potisnjena na stranski tir, o razlogih za to pa obstajajo diametralno nasprotne interpretacije. V ukrajinskih ter številnih zahodnih medijih je mogoče brati, da so nedavna medijska poročila o krepitvi ruske vojaške navzočnosti v Siriji popolnoma zasenčila ukrajinski konflikt, zato so jih verjetno lansirali kar v Moskvi.

Neodvisni ameriški geopolitični analitik Eric Draitser je, nasprotno, poudaril, da so poročila o ruski vojaški intervenciji v Siriji podoben mit, kot so bila do zdaj vsa svarila pred rusko invazijo na Ukrajino. »Oba mita so sproducirali v Washingtonu. Mit o ruski ‘intervenciji’ v Siriji in nevarnosti ruske ‘destabilizacije’ Sirije bi bil smešen, če ne bi bil tako ciničen in hinavski. Združene države Amerike, Nato, Svet za sodelovanje v Zalivu in Izrael v Siriji intervenirajo že štiri leta in pol,« je pojasnil Draitser.

Tako kot v primeru Sirije tudi v primeru Ukrajine med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo ni soglasja o tem, kako reševati krizo, kar je postalo očitno konec avgusta, ko so v vrhovni radi (ukrajinski parlament) potrdili ustavne amandmaje o decentralizaciji, ki jih je predlagal ukrajinski predsednik Petro Porošenko. Njegova odločitev je v Kijevu sprožila nasilne demonstracije nacionalističnih skrajnežev ter privržencev skrajno desničarske stranke Svoboda.

O nujnosti ustavne reforme, s katero bi Donbasu podelili poseben status in bi lahko tamkajšnji prebivalci sami izbirali svoje predstavnike, govori tudi 11. člen mirovnega sporazuma Minsk II, k spoštovanju katerega se je avgusta na srečanju v Berlinu zavezal Porošenko na srečanju s kanclerko ­Angelo Merkel in francoskim predsednikom Françoisom Hollandom. Porošenko je kaj kmalu snedel svojo besedo in izrecno poudaril, da ustavna reforma za Donbas ne predvideva posebnega statusa. »Ne glede na to, kako natančno boste iskali, v ustavni reformi ne boste našli posebnega statusa Donbasa,« so pri ruski tiskovni agenciji Interfax povzeli Porošenkove akrobacije. Ruski predsednik Vladimir Putin je zaradi njih nemudoma telefoniral Angeli Merkel in Hollandu, ki sta mu zagotovila, da bosta še naprej vztrajala pri dosledni implementaciji drugega sporazuma iz Minska, ki govori tudi o posebnem statusu Donbasa.

Od Jalte do Groznega

Ameriški zgodovinar Eric Zuesse ne dvomi, da se je Porošenko potegnil nazaj, ker je dobil takšna navodila od ameriške administracije. »Rezultat so javna nesoglasja med ZDA in Evropo glede Ukrajine,« je zapisal Zuesse, ki za takšno stanje krivi zlasti pomočnico ameriškega državnega sekretarja Victorio Nuland. Ta je na nedavni konferenci Jaltske evropske strategije (Yalta European Strategy, Yes), ki so jo letos zaradi ruske priključitve Krima morali prenesti s tega polotoka v Kijev, dala vedeti, da nima nič proti vojaški rešitvi krize.

»Projekt Novorusije ste v kali zatrli. Ukrajini bomo še naprej ponujali podporo. Združene države Amerike so bolj kot katerakoli druga država podpirale ukrajinsko vojsko. Nekega dne se boste vrnili v čudovito ukrajinsko mesto Jalta,«­ je poudarila Victoria Nuland na forumu, ki je jasno pokazal, kdo so glavni zahodni zavezniki postmajdanske Ukrajine. To so zlasti upokojeni politiki: nekdanji britanski premier Tony Blair, nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, nekdanji izraelski premier Šimon Peres, nekdanji predsednik evropske komisije José Manuel­ Barroso ter nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada Dominique Strauss-Kahn. Od ukrajinskih politikov so poleg Porošenka na konferenci sodelovali še zunanji minister Pavlo Klimkin, župan Kijeva Vitalij Kličko ter premier Arsenij Jacenjuk, čigar vlado po zadnji javnomnenjski raziskavi ukrajinske agencije Rejting v celoti podpira – 0 odstotkov Ukrajincev. Za Jacenjuka ima številna vprašanja tudi ruski preiskovalni komite, ki je vzel pod drobnogled njegovo sodelovanje v prvi čečenski vojni. »Preiskovalci so ugotovili, da se je Arsenij Jacenjuk boril proti ruskim vojakom v Čečeniji. Sodeloval je vsaj v dveh oboroženih spopadih. Na trgu Minutka v čečenski prestolnici Grozni 31. decembra 1994 in leto pozneje pri bolnišnici No. 9,« je poudaril vodja ruskih pre­iskovalcev Aleksander Bastrikin.

Z njim naj bi bili tudi drugi člani ukrajinskega nacionalističnega gibanja UNA-UNSA Dmitrij Jaroš, zdaj voditelj ultradesničarskega Pravega (Desnega) sektorja, in Oleg Tjagnibok, zdaj predsednik ultranacionalistične stranke Svoboda, katere privrženci so ob sprejemanju ustavnih reform pred poslopjem ukrajinskega parlamenta izzvali nasilne demonstracije, v katerih je en vojak umrl, 100 ljudi pa je bilo ranjenih. »Obstajajo različne teorije o tem, kdo je kriv za nasilje. Rusija bo imela od njega koristi, zagotovo pa ga ni spodbudila,« je ukrajinski pisatelj Andrej Kurkov v Guardianu izrazil prepričanje, da je odgovornost za nastale razmere na strani Kijeva.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber