Potrebnih je približno deset let relativne blaginje, da se ljudje naveličajo samovoljnih in večnih voditeljev, kot sta ruski predsednik Vladimir Putin in turški premier Recep Tayyip Erdoğan. Tako je globalno gibanje Occupy na lansko prvo obletnico obstoja doseglo tudi rusko glavno mesto Moskvo. Putinovi nasprotniki so zasedli park okoli spomenika znanemu kazahstanskemu pesniku Abaju Kunanbajevu, po katerem so poimenovali svoje gibanje Occupy Abaj. Ker niso hoteli oditi, so jih razgnali s silo, tako kot je turška policija v noči na nedeljo razgnala udeležence gibanja Occupy Gezi.

Na prizore policijske brutalnosti, kakršnim smo bili priča v Istanbulu, se ne bi smeli navaditi. Toda na žalost vse kaže, da ne bo šlo drugače. Pozabite na človekove pravice, ki jih je iz dneva v dan manj. In turški premier Erdoğan sploh ni prvi prišel do tega spoznanja!

Spomnimo se samo nekaj izjemnih fotografij. Deset mladih ljudi na kolenih, pred njimi pa uniformirani policisti v ščitih in zaščitnih maskah, ki jim v oči brizgajo solzivec. Fotografija je nastala 18. novembra 2011, ko je newyorška policija po odločitvi sodišča nasilno razgnala tabor Occupy v parku Zuccotti na elitni ameriški univerzi Berkeley. Druga zgovorna fotografija je bila posneta 29. junija 2011 na trgu Sintagma v Atenah. Bežeči mladi ljudje v maskah, ki stiskajo v rokah rdeče zastave, vsenaokoli policija, oblaki smrdečega dima, goreči avtomobili in na asfaltu smeti.

Brutalnost, s katero oblast razganja demonstrante, in njena nepripravljenost na pogajanja s protestniki sta prevladujoč modus operandi. Glavni moto domala vseh svetovnih voditeljev je: »Gorje poraženim«, ki jih čakajo aretacije, sodišča in zapori. V aktualni politiki je edino pravilo, da zmaga močnejši. Pozabite na jogo, ki so jo v znak protesta množično uprizorili na istanbulskem trgu Taksim, lekcije o civilni nepokorščini in Beatle, s katerimi so si krajšali čas ruski protestniki, ter vse ostale festivale »kreativnega razreda«, ki edini še verjame v pripovedke o univerzalnih vrednotah.

Ne gre pozabiti, da je Turčija trši oreh od ostalih naštetih primerov, saj je med protesti udarila na dan njena aziatska specifika. Po več kot desetletnih prizadevanjih, da bi bili čim bolj podobni Evropi – od tramvajev, avtomobilskih tablic do carinskih pravil (sporazum o carinski uniji z EU je bil podpisan že leta 1995) –, so Turki vendarle spoznali, kaj dejansko pomeni evropska politika. Naporni maraton koncesij, v zameno pa ničesar! Niti brezviznega režima.

Poniževanje celotne države ne more miniti brez posledic. Nosilec »posebnega muslimanskega načina življenja« Erdoğan se zdaj maščuje najbolj naprednemu sloju državljanov – prebivalcem evropskega mesta Istanbul, ki držijo v rokah iphone, v glavah pa jim odzvanjajo evropske pripovedke o človekovih pravicah. S tem kaže sredinec tudi Evropski uniji, še zlasti njenemu licemerju.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber