»Mladinsko gibanje Svetla Rusija vas vabi na racijo, med katero bomo v kleteh stanovanjskih blokov v središču mesta iskali ilegalne migrante in jih od tam izgnali,« je na moj elektronski naslov priromalo vabilo ene od številnih ruskih ultranacionalističnih organizacij. Na ledeno mrzlo decembrsko noč sem bila priča prizorom, ki so še najbolj spominjali na začetke pogromov nad Judi v nacistični Nemčiji. V noči, med katero so otroci v Sloveniji čakali na Miklavža, so iz kleti stanovanjskega bloka na Veliki gruzinski ulici v središču Moskve izgnali petnajst migrantov iz Uzbekistana.
Moskva – V ruskem glavnem mestu se nadaljujejo protesti proti ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, ki jih je policija v nasprotju z donedavno prakso nehala preganjati. Nenavadno mirno je minil tudi včerajšnji pisateljski protestni sprehod, na katerem se je zbralo 10.000 ljudi.
Who is Mr. Putin? je v svetovnih prestolnicah završalo po tiskovni konferenci prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina 9. avgusta 1999, na kateri je za novega premiera imenoval širši javnosti skorajda neznanega Vladimirja Putina.
Suhumi, Soteska Kadori – Utrip v Suhumiju, glavnem mestu gruzinske separatistične pokrajine Abhazije, je umirjen. Morda celo najbolj od vojne z Gruzijo leta 1992, sledi katere so še vidne na poslopjih sicer veličastnih neoklasicističnih palač in počitniških vil. Zdi se, kot da bi se z avgustovskim ruskim priznanjem v ta konec sveta vrnila spokojnost iz časov, ko se je Abhazija še kitila z nazivom sovjetska riviera. Celo moški, ki na obali Črnega morja preživljajo dneve ob igranju domin, kart in šaha, pa seveda ob kavi za 0,14 evra, prvič po dolgem času ne razpravljalo o politiki in možnosti nove vojne. »Zdaj nas varuje Rusija. Ničesar se ne bojimo. Še nikoli nam ni bilo tako dobro, kot nam je zdaj,« pravi upokojeni Abhazijec Arzu Manjan. Družbo mu delata Gruzinec in Armenec, ki predstavljata le dva od številnih narodov Abhazije, v kateri živi manj kot 300.000 prebivalcev.
