Konec tedna sem na spletni strani Slovenskih novic naletela na zgodbo o smetarju Urošu iz Kranjske Gore, ki je za svojo diplomo dobil študentsko Prešernovo nagrado, zdaj pa odvaža smeti. Zaradi svoje pokončnosti in optimizma je postal moj junak tedna, leta, pravzaprav desetletja. Simbol vseh anomalij samostojne države, ki se je znašla v primežu plagiatorskih in skorumpiranih elit, vzornim študentom pa ne preostane drugega kot – odvažanje smeti.

Moj heroj ima glavo na pravem mestu. Čeprav ne ustreza njegovi izobrazbi, svoje delo opravlja s srcem. Njegov moto je, da se je treba vsak dan naučiti nekaj novega. Od sodelavca s Kosova se je med drugim naučil malo albanščine, na svoje stroške pa je posnel film o ločevanju odpadkov z naslovom Plastik Fantastik. »Če bi temu, kar počnem, rekli okoljski aktivist namesto smetar, bi bili vsi navdušeni.« Kapo dol. Me prav zanima, koliko ljudi na udobnih in dobro plačanih delovnih mestih premore toliko entuziazma. Zato se ne morem strinjati s tistimi, ki so se pod člankom o 28-letnem Urošu Robiču iz Kranjske Gore iz svojih udobnih foteljev svetohlinsko pridušali, kako žalostna je njegova usoda. Če se jim zdi tako grozno, naj mu prepustijo svoje delovno mesto ali vsaj pomagajo najti službo, ki se jim zdi primernejša.

Osebno se mi precej bolj smilijo trume dobro plačanih uslužbencev, ki na svojih delovnih mestih vegetirajo od jutra do večera. Če bi jih namesto uredniki, novinarji, ministri, direktorji, poslanci, predsedniki uprav itd. imenovali preprosto pisarniški plankton, bi v trenutku izgubili precej karizme.

Ne bo me sram, če bom kdaj smetarka. Če mi bo le uspelo ostati v gibanju in biti radoživa in pripravljena, da se vsak dan naučim kaj novega. Smisel življenja niso nazivi, bogastvo in ugled, ampak razvoj vseh svojih potencialov.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber