Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Vladimir Putin: car za 21. stoletje

Who is Mr. Putin? je v svetovnih prestolnicah završalo po tiskovni konferenci prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina 9. avgusta 1999, na kateri je za novega premiera imenoval širši javnosti skorajda neznanega Vladimirja Putina.


 

Nato se je njegova politična kariera razvijala z bliskovito naglico. Že 31. decembra istega leta je pokojni predsednik Boris Jelcin nepričakovano odstopil s položaja in njegovo mesto je po ustavi pripadlo prvemu ministru. Putinova era se je začela na zadnji dan prejšnjega stoletja, ko je Jelcin z glasom, ki se je krhal od emocij, napovedal, da je novo tisočletje čas za nove obraze, ob sestopu z oblasti pa je Ruse prosil tudi odpuščanja za storjene napake.

Ko je na milijone ljudi s šampanjcem in ognjemeti vstopalo v 21. stoletje, je Putin kot vršilec dolžnosti predsednika na vojaškem helikopterju letel v uporno Čečenijo. Ustvarjena je bila podoba možatega in odločnega državnika, obsedenega s preganjanjem separatistov in teroristov. Rojen je bil energičen politik za novo tisočletje, odločen, da bo vrnil spoštovanje državi, ki je bila pod Jelcinom označena za bolehno in kaotično. Rusija je dobila voditelja, ki je že zdavnaj postal car in se ga svet že od začetka po malem boji.

Na prvih predsedniških volitvah je proti pričakovanjem z 52,9 odstotka glasov zmagal že v prvem krogu in pometel z enajstimi protikandidati, med katerimi so bila številna znana imena: predsednik liberalne stranke Jabolko Grigorij Javlinski, predsednik Komunistične partije Ruske federacije Genadij Zjuganov in radikalec Vladimir Žirinovski. Na volitvah leta 2004 je dosegel sanjskih 71 odstotkov, 4. marca letos pa je bil s 63,6-odstotno podporo že tretjič izvoljen na položaj predsednika največje države na svetu. Predsedniški mandat po novem traja kar šest let, za kar je s spremembami ustave poskrbel aktualni predsednik in njegov varovanec Dmitrij Medvedjev. Putin lahko na oblasti ostane do leta 2024, ko bo dopolnil 72 let.

Zaradi očitkov o stagnaciji in dolžini mandata ga primerjajo s sovjetskim voditeljem Leonidom Brežnjevom, njemu pa je bolj všeč primerjava z nekdanjim ameriškim predsednikom Franklinom D. Rooseveltom, ki je bil na predsedniški položaj izvoljen kar štirikrat in je državo vodil v času najhujših preizkušenj –velike gospodarske krize in druge svetovne vojne. »Bil je učinkovit voditelj, zato ni pomembno, koliko mandatov je bil predsednik. Ko je država v težavnih razmerah in se po krizi postavlja na noge, je politična stabilnost izjemno pomembna,« je v predvolilni kampanji poudaril, da je ponovitev kaosa iz 90. let prejšnjega stoletja mogoče preprečiti samo, če bo Rusiji vladal politik njegovega kova.

Kje se začenja domovina

Čeprav je na oblasti že dvanajst let in so o njem samo pred zadnjimi volitvami objavili kar nekaj novih biografi j, še danes ostaja precejšnja neznanka. Predvsem zato, ker je večino življenja posvetil karieri v ruski tajni službi kgb, kjer sta osnovni dogmi diskretnost in zavajanje. Poleg tega je politično kariero začel relativno pozno –pri 47 letih, pred tem nikoli ni kandidiral na volitvah. Prvo vodstveno funkcijo je prevzel leta 1998, ko ga je Jelcin imenoval za šefa fsb, naslednice kgb. Prav Putin je na novinarski konferenci pred televizijskimi kamerami potrdil, da je moški na vohunskem posnetku, ki se zabava z dvema mladima ženskama, generalni državni tožilec Jurij Skuratov in da so razuzdano zabavo plačali posamezniki iz kriminalnih krogov. Pomenljivo je, da je Skuratov pred tem brezkompromisno preiskoval državno korupcijo, povezano z ljudmi iz Jelcinovega kroga, ki so bili znani kot »družina«. Pri Jelcinovem nasledniku so iskali predvsem osebno lojalnost in te lastnosti Putinu ne gre odrekati.

Da se med tajnimi agenti počuti doma, je zadnjič dokazal pred dvema letoma, ko je izbruhnil ameriško-ruski vohunski škandal desetletja. Deset spečih ruskih agentov je po vrnitvi v domovino koval v zvezde, z njimi prepeval celo pesem Kje se začenja domovina iz kultne sovjetske vohunske nadaljevanke Ščit in meč, v kateri je kot glavni junak nastopal sovjetski tajni agent, ki je služboval v Nemčiji. Predvajali so jo, ko je bil Putin star petnajst let. Pri 33 letih je tudi sam odpotoval v Nemčijo, natančneje v Dresden v nekdanji vzhodni Nemčiji, kjer je služboval pet let. Omenjeno obdobje je zavito v meglico različnih informacij, od katerih je še najbolj verjetna ocena ameriške obveščevalne agencije cia, da ni sodil med velike ribe in kot tak ni imel dostopa do zaupnih podatkov.

Rodil se je leta 1952 v tipični sovjetski delavski družini iz Leningrada, današnjega Sankt Peterburga, ki si še ni opomogel on nemškega obleganja. To je bilo zlovešče, obubožano mesto, v katerem so bili otroci prepuščeni sebi in svoji iznajdljivosti. Njegov starejši brat je umrl že v rani mladosti, zato je odraščal kot edinec. Medtem ko je večina njegovih sovrstnikov sanjala, da bodo postali kozmonavti, se je sam navduševal nad tajnimi agenti, kar ni nelogično. Sovjetske oblasti v 60. letih prejšnjega stoletja niso veliko napora vlagale samo v propagiranje vesoljskega programa, ki je bil takrat na vrhuncu, ampak tudi v ustvarjanje romantične, celo glamurozne podobe sovjetske tajne policije. »Na podlagi filmov in knjig sem v devetem razredu sanjal, da bom postal tajni agent. V tem ni nič posebnega, « je zaupal svojemu biografu. Povedal mu je tudi, da nikoli ni razmišljal o terorju sovjetske tajne policije nkvd, ki je predhodnica kgb. »Moje ideje o kgb so temeljile predvsem na romantičnih zgodbah o delu tajnih agentov. Brez pretiravanja lahko trdim, da sem proizvod domoljubne sovjetske vzgoje.« Že zgodaj se je zanimal za politično dogajanje, v prostem času pa se je posvečal športu, in sicer sambu, mešanici juda in rokoborbe. V devetem razredu je stopil do lokalne pisarne kgb in že na vratih povedal: »Rad bi delal za vas.« Ko so mu namignili, da je zato potrebna izobrazba, je bliskovito končal študij prava na Leningrajski državni univerzi. Svoje otroške sanje je uresničil leta 1975. Najprej je deloval v kontraobveščevalnem oddelku, kasneje se je izšolal za spremljanje dogajanja v tujini.

Od Leningrada do Moskve

Krivično bi ga bilo zreducirati samo na tajnega agenta, saj je po izobrazbi pravnik, kot denimo zadnji sovjetski voditelj in njegov ostri kritik Mihail Gorbačov ter njegov prvi mentor in eden najbolj znanih liberalcev iz obdobja perestrojke Anatolij Sobčak. Najprej je bil njegov profesor na Leningrajski državni univerzi, nato si je nadel župansko verigo in v mestno politiko potegnil tudi Putina. Bil je županova desna roka in v tem času ga je mestna zakonodajna komisija preiskovala zaradi domnevne izdaje izvoznih dovoljenj v višini skoraj sto milijonov dolarjev, v zameno pa naj bi Sankt Peterburg prejel pomoč v hrani, ki je prebivalci nikoli niso prejeli. Poleg tega je bil od leta 1992 do nastopa prvega predsedniškega mandata svetovalec nemškega nepremičninskega holdinga St. Petersburg Immobilien und Beteiligungs AG, ki so ga nemški organi pregona preiskovali zaradi pranja denarja. Z njegovim vzponom na predsedniški položaj sta obe aferi potihnili.

Po letu 1996, ko s Sobčakom nista bila izvoljena v drugi županski mandat, je v rojstnem kraju postal persona non grata, zato se je odločil za selitev v Moskvo. Mednarodni opazovalci so že na njegovih prvih predsedniških volitvah poročali o neenakih možnostih kandidatov in favoriziranju Putina, po drugi strani pa so se analitiki strinjali, da je ruska javnost trdo roko volila zaradi krize v Čečeniji, ki je bila tedaj na vrhuncu. V tem obdobju je nastala prva z njim povezana legenda —o Putinu pilotu, ki je med predvolilno kampanjo v čečensko glavno mesto Grozni priletel na kopilotovem sedežu lovca su-27ub.

Kot navaden potnik, kar so njegovi propagandni strategi seveda zamolčali.

Druga čečenska vojna, med katero je prvič dokazal vodstvene sposobnosti in nepopustljivost, ki je spodbudila njegovo zdaj že notorično izjavo, »da bodo teroriste odplaknili v wc-ju«, je precej okrepila njegovo priljubljenost. Uvertura v vojno so bile eksplozije stanovanjskih sosesk v Moskvi, Bujnaksku in Volgodonsku, ki jih je nekdanji vohun kgb Aleksander Litvinenko v zloglasnih knjigah Razstreljevanje Rusije, zarota proti demokraciji ter Kriminalna skupina z Lubjanke [na Lubjanki je sedež tajne službe kgb] pripisal sami kgb.

Od teflonskega politika do osebnosti leta

Njegovega ugleda niso načele niti tragedije velikih razsežnosti, kot so zasedba gledališča Dubrovka, v katerem je predvsem po zaslugi ponesrečene reševalne operacije umrlo kar 129 ljudi, zajetje šole v Beslanu leta 2004, v kateri je umrlo 330 ljudi, med njimi 177 otrok, ter nesreča jedrske podmornice Kursk, v kateri je življenje izgubilo vseh 118 članov posadke. Rusija mu je slepo odpuščala, zato ga je politolog Vjačeslav Nikonov razglasil za teflonskega politika, na katerega se, podobno kot na dno teflonske ponve, umazanija ne prime. Na njegovi strani je bila tudi sreča —prišla je v podobi visokih cen energentov; prav po njihovi zaslugi je ruski bruto domači proizvod v letih pred gospodarsko krizo rasel za povprečno sedem odstotkov na leto. Življenje je postalo bolj znosno tudi za najrevnejši sloj prebivalstva, saj je povprečni dohodek zrasel za polovico, povečala se je poraba, zvišal se je življenjski standard, nastajati je začel srednji razred. Na drugi strani se čedalje hitreje veča razkorak med revnimi in bogatimi, saj 10 odstotkov najbogatejših zasluži petnajstkrat toliko kot 10 odstotkov najrevnejših. Velike so tudi dohodkovne razlike med republikami in mesti.

Doma je priljubljen tudi zaradi odločnega nasprotovanja ameriškemu protiraketnemu ščitu, ki je že dolgo osrednja zunanjepolitična tema. Na mednarodni parket se je nekoliko načeta velesila zmagoslavno vrnila leta 2006, ko je prevzela predsedovanje skupini gospodarsko najmočnejših držav g8. Že leta 2007 so ga pri časopisu Time izbrali za osebnost leta, za kar so se po besedah urednika Richarda Stengla odločili zaradi izjemne zmožnosti vladanja, s katero je Rusijo iz kaosa potegnil v stabilnost. »Velesilo je ustvaril za ceno načel in idej, ki odlikujejo svobodne nacije. Putin ni demokrat v smislu, kot jih definiramo na zahodu. Ni zagovornik svobode govora. Zavzema se predvsem za stabilnost –pred svobodo in pravico izbire. Prizadeva si za stabilnost v državi, ki že sto let ni bila stabilna,« so zapisali v obrazložitvi.

Toda brez kontroverznosti ni šlo. Še največ prahu so dvignili aretacija in obsodba oligarha Mihaila Hodorkovskega ter umora kritične novinarke Ane Politkovske in nekdanjega vohuna Litvinenka, ki je v Londonu umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem. Zlasti v mednarodni javnosti so njegovo podobo omadeževali tudi očitki o zatiranju svobode medijev ter prepovedi ali celo nasilno zatiranje opozicijskih protestov.

Tovrstne represije so potihnile v obdobju med lanskimi parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami, ko so v Moskvi bili trije množični opozicijski shodi. Na prvih protestnih po predsedniških volitvah 4. marca je bilo protestnikov precej manj, vrnila pa se je represija, zato so ljubitelji zarotniških teorij beli protestni val že označili za še enega v vrsti Putinovih posebnih operacij. Z njo naj bi na račun razpihovanja grožnje pred revolucijo dodobra polariziral rusko družbo in tako odločilno pripomogel k svoji zmagi in kar 65,3-odstotni volilni udeležbi. V prid omenjeni teoriji govorijo dejstva, da so o protestnem valu prvič poročali tudi državni mediji, da na njih niso uporabili sile ter da se je do sto tisoč protestnikov zbralo samo v Moskvi, ne pa tudi v drugih mestih.

Najbolj makiavelijanski ruski politik

Nikoli ni bil politik, prej trd birokrat. Vedno se je zdelo, da prezira volitve in da je bilo vsako njegovo objemanje z naključnimi volivci le poza po izrecnem nareku njegovega predvolilnega štaba. Njegovi propagandni strategi so v zadnjem desetletju ustvarili podobo možatega politika, pred tem pa so njegovo robatost poskušali omehčati s prvo uradno biografijo V prvi osebi, ki opisuje njegove skromne začetke. Izdali so jo v času in seveda za namene predvolilne kampanje leta 2000. Čez osem let je luč sveta ugledal še film Poljub (a ne za medije), ki romantizira njegov zakon z Ljudmilo Putin, s katero se v javnosti pojavi le še ob izjemnih okoliščinah, kot so bile zadnje predsedniške volitve, spremljala ga bo verjetno tudi na inavguraciji 7. maja. V zakonu sta se jima rodili hčerki Marija in Jekaterina, ki sta brez dvoma najbolj skrivnostni Rusinji, o katerih javnost ne ve niti tega, kako sta videti. Z izjemo skrbno doziranih drobtinic Vladimir Vladimirovič Putin še danes velja za državniško zagonetko.

Putinizem

V svojem prvem javnem nagovoru je napovedal, »da bo država ščitila svobodo govora, svobodo vesti, medijsko svobodo in pravico do lastnine, kar so temeljni elementi civilizirane družbe«. Obljube ni držal, ampak je oblikoval napol avtoritarni sistem, v katerem je poteptal svobodo govora, medijsko svobodo, oligarhe …, pravzaprav vse, ki so se mu uprli. Vzroke za njegovo brezkompromisnost gre iskati predvsem v Rusiji, kakršno je podedoval od predhodnika Jelcina. Gospodarsko in vojaško je bila na psu, Zahod pa se je do nje obnašal zelo pokroviteljsko.

Takoj po prevzemu predsedniškega položaja je pretrgal popkovino z Jelcinom, ki je zmanjšal nadzor države nad gospodarstvom in poskrbel za decentralizacijo ter medijski pluralizem, kar je bilo po mnenju Thomasa Carothersa iz ustanove Carnegie bližje »neodgovornemu pluralizmu« kot pa »demokraciji «. Nemudoma se je lotil popravkov Jelcinovega »preveč popustljivega sistema« in pri tem pazil, da svojega političnega botra ni očrnil niti z eno besedo. Dosežke prve Putinove »dvanajstletke« lahko strnemo v dve frazi, in sicer ukrepljenje gosudarstva, kar pomeni krepitev državnega aparata, in upravljajemaja demokratija oziroma suverena demokracija, kar je po duhu brez dvoma bližje njegovi obveščevalni preteklosti kot liberalni zapuščini njegovega mentorja Sobčaka ali zadnjega sovjetskega voditelja Gorbačova.

Centralizacija oblasti

Ustvaril je vertikalo oblasti, ključne položaje v državi pa so prevzeli tako imenovani siloviki, pripadniki nekdanjih represivnih organov in privrženci politike trde roke. Leta 2005 je odpravil volitve guvernerjev ruskih regij, ki jih še zdaj imenuje predsednik. Po volilni zakonodaji iz leta 2006, ki je volilni prag dvignila s petih na sedem odstotkov, strankam pa prepovedala združevanje v predvolilne koalicije, je poniknila večina opozicijskih političnih strank, neodvisni politiki pa so izgubili sedeže v parlamentu. Njegov blagoslov je dobila vladajoča stranka Enotna Rusija in čeprav je članstvo v njej gladko zavrnil, je že od leta 2008 njen de facto voditelj. Ker je stranka »goljufov in tatov«, kot jo imenujejo kritiki, na parlamentarnih volitvah decembra lani dobila precej manj glasov od pričakovanj, slišati pa je bilo obtožbe o množičnih volilnih prevarah, se je Putin med predsedniško predvolilno kampanjo od nje distanciral, zdaj je slišati celo napovedi, da naj bi jo v kratkem razpustili.

Na kongresu stranke ga je Medvedjev predlagal za predsedniškega kandidata, za kar se mu je oddolžil s ponudbo položaja predsednika vlade, kar pomeni, da bosta po majski inavguraciji samo zamenjala položaje. Omenjeni dogovor, o katerem sta brezsramno priznala, da je nastal že takoj na začetku, ter sporne parlamentarne volitve, po katerih je Enotna Rusija v dumi vseeno obdržala dvotretjinsko večino, sta sprožila doslej največje opozicijske demonstracije po razpadu Sovjetske zveze. Nanje se je oblast odzvala z obljubami o političnih reformah in v spodnji dom parlamenta je Medvedjev že konec lanskega leta poslal predlog zakona o tako imenovani drugi perestrojki. V ta okvir sodijo zaveza o ponovni uvedbi volitev guvernerjev, olajšanje postopka registracije političnih strank ter lažja kandidatura za predsednika države.

Obračun z oligarhi

Jelcinovim oligarhom je pristrigel peruti. Vzel jim je podjetja in medijske ustanove, ki so bile vir precejšnje politične moči. Vladimir Gusinski in Boris Berezovski sta po obtožbah o finančnih malverzacijah zbežala iz države, njuni televizijski postaji ntv in ort pa sta pristali v državnih rokah in sta zdaj glavni vladni trobili. Največji udarec političnim ambicijam oligarhov je bila aretacija nekdanjega lastnika naftnega velikana Jukos Mihaila Hodorkovskega, ki so ga leta 2005 zaradi poneverbe in utaje davkov obsodili na osemletno zaporno kazen, tik pred iztekom kazni pa ga je sodišče zaradi kraje 218 ton nafte in pranja skoraj sto milijonov dolarjev obsodilo na dodatnih sedem let zapora.

Vodstvo Jukosa je leta 2006 razglasilo bankrot, saj je država zamrznila njegova sredstva in niso več mogli odplačevati dolgov. Podjetje so razkosali in ga prodali na dražbah, največji delež je kupilo trenutno največje rusko naftno podjetje Rosneft, ki je v večinski državni lasti. V državni lasti ostaja tudi ruski plinski monopolist Gazprom, ki ga imenujejo kar Putinov energetski imperij. Največje podjetje v Evropi in četrto največje na svetu v ruski proračun prispeva kar četrtino sredstev in ima v lasti kar trideset trilijonov kubičnih metrov plinskih rezerv v skupni vrednosti več kot sto milijard evrov. Mastodont je na trgu vreden 168 milijard evrov in zaposluje 430.000 ljudi, njegovih pa je 155.000 kilometrov plinovodov.

Krčenje svobode

Med Putinovo vladavino je izginila večina neodvisnih medijev, zaradi represivne zakonodaje je oslabljena tudi civilna družba. Njene pripadnike zapirajo v skladu z zakonom o ekstremizmu, na podlagi katerega na silo razganjajo tudi opozicijske protestne shode. Ruske državne televizije, prek katerih se informira večina Rusov, so najboljši primer medijske manipulacije, saj o dogodkih, kritičnih do oblasti, sploh ne poročajo. V predlog o političnih reformah sicer sodi tudi liberalizacija medijske krajine in vsaj ena od treh državnih televizijskih postaj naj bi v prihodnje delovala brez vmešavanja vlade.

Za srednji sloj, ki živi pretežno v velikih mestih, kot sta Moskva in Sankt Peterburg, je glavni vir informacij internet. Lanska raziskava vodilnega podjetja za digitalne raziskave comScore je pokazala, da imajo v Rusiji največ uporabnikov interneta v Evropi –50,8 milijona, s čimer so prehiteli Nemčijo, kjer jih je 50,1 milijona. Internet je postal gonilo opozicijskega protestnega gibanja, njegov neformalni voditelj pa prvi ruski bloger Aleksej Navalni.

Zunanjepolitično rožljanje z orožjem

Ob koncu drugega predsedniškega mandata je Putin na varnostni konferenci v Münchnu ostro napadel enostransko politiko Združenih držav Amerike, kar je bil prelomen nastop, s katerim je utrdil vlogo Rusije kot nepogrešljivega igralca na svetovnem političnem prizorišču. Svojo prevlado na postsovjetskem prostranstvu Rusija dokazuje prek energetskih in drugih sporov, svari tudi pred širitvijo zveze Nato na rusko dvorišče. Najbolj je odnose med Rusijo in Zahodom načela vojna med Gruzijo in Rusijo, ki je avgusta 2008 izbruhnila v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji. V mednarodne odnose se je vrnila retorika iz hladne vojne, ki bo, sodeč po njegovih predvolilnih nastopih, zaznamovala tudi tretji Putinov predsedniški mandat.

Novi stari ruski predsednik, ki se je z nekdanjim ameriškim predsednikom Georgeem W. Bushem prvič srečal leta 2001 na Brdu pri Kranju, je na drugi strani po terorističnih napadih 11. septembra Združenim državam Amerike dovolil postavitev vojaških oporišč v srednji Aziji, ki je bila vedno del ruske interesne sfere. Pred volitvami je predstavil svojo vizijo integracije postsovjetskega prostora po zgledu Evropske unije, ki jo je poimenoval Evrazijska unija. Projekt dolgoročnega gospodarskega razvoja nekdanjih sovjetskih republik je razgrnil v letu dvajsete obletnice razpada ZSSR, zato so mu na Zahodu nemudoma pripisali ambicije oživljanja Sovjetske zveze.

Kult osebnosti

Število Rusov, ki verjamejo v obstoj Putinovega kulta osebnosti, iz leta v leto narašča, je pokazala lanska raziskava neodvisnega javnomnenjskega centra Levada. Leta 2006 ga je zaznalo komaj deset odstotkov vprašanih, lani je ta številka narasla že na 27 odstotkov. »Dejstvo je, da v Rusiji kulta osebnosti ne obravnavajo več tako negativno kot v času Stalina. Zdaj postaja nekaj pozitivnega. Pod Putinom je večina Rusov začela podpirati red in stabilnost, kar se je po njihovem prepričanju zgodilo izključno po njegovi zaslugi.

Velika večina prebivalcev srednjih let s precejšnjimi dohodki, ki živijo v srednjih in manjših mestih in so politično aktivni, verjame, da je koncentracija oblasti v rokah enega človeka za Rusijo pozitivna,« je izsledke raziskave predstavil vodja Levadinega oddelka za socialne in politične raziskave Boris Dubin. Absolutno oblast Vladimirja Putina podpira kar 52 odstotkov vprašanih, kar 80 odstotkov jih je prepričanih, da država potrebuje voditelja s trdo roko. »Zadnji politični mit Rusije« oziroma »najbolj priljubljena ruska blagovna znamka «, kot je fenomen poimenoval neodvisni politični analitik Stanislav Belkovski, je rezultat skrbno premišljene propagandne kampanje.

Njegov propagandni stroj se mobilizira predvsem v predvolilnem obdobju in izrednih razmerah. »Priljubljenost Vladimirja Putina je v veliki meri vezana na izredne razmere, na primer čečensko vojno, tragedijo v Beslanu, škandal s sovjetskim vojakom v Estoniji, plinsko vojno z Ukrajino, gruzinsko vojno in predvolilno mobilizacijo. Vedno išče sovražnike, denimo teroriste, druge države. V predvolilnem obdobju diskvalificira opozicijske politike, o katerih pravi, da niso avtonomni in da si na oblast želijo samo zato, da bi lahko še naprej kradli. Tragedija njegovih nasprotnikov je v tem, da v okvirih sedanjega političnega sistema nimajo možnosti, da bi se odzvali na obtožbe,« ocenjuje raziskovalec s centra Levada Denis Volkov.

Alfa samec

Njegovi propagandni strategi so v zadnjem desetletju ustvarili možatega politika, ki daje prednost zdravemu načinu življenja in sprejema razsodne odločitve. Sovjetskemu voditelju in navdušenemu lovcu Leonidu Brežnjevu so njegovi pomočniki na stara leta, ko je imel menda težave s tresočimi se rokami, plen pred ulovom napojili z vodko ali ga celo privezali k drevesu, potapljač Putin pa je v Črnem morju pred očmi številnih kamer »ulovil« dve grški amfori iz 6. stoletja, kar je v ruski blogosferi povzročilo pravi vihar. Njegovemu tiskovnemu predstavniku Dmitriju Peskovu ni preostalo drugega kot priznati, da je to bil skrbno zrežiran dogodek.

Na drugih fotografskih seansah je nastopal kot kopilot amfibijskega protipožarnega letala, ki v bližini Moskve gasi gozdne požare, fotografirati se je dal tudi za krmilom tovornjaka, vlaka, vojaškega lovca, harley davidsona ter majhne podmornice, ki so jo spustili na dno Bajkalskega jezera.

Predvsem med Rusinjami sta pravo ekstazo povzročila počitniška fotografska seansa z ribarjenja v Sibiriji, kjer je poziral brez majice, ter rokoborski dvoboj s hollywoodskim zvezdnikom Jean-Claudom Van Dammom, razvpiti so tudi njegovi judoistični podvigi. Propagandni spoti pogosto poudarjajo tudi njegovo nežnejšo plat, ki so jo praviloma deležne predvsem živali. Kot borec za zaščito ogroženih vrst tigra je pred leti v pobeglo mačko izstrelil uspavalno ampulo, s čimer naj bi rešil druge udeležence naravnega parka v Sibiriji, obstajajo tudi posnetki »nežnosti « z ogromnim polarnim medvedom in kitom. »Iz vsakega politika ni mogoče narediti intelektualca in imidž mača mu bolj ustreza, kar so spretno izkoristili njegovi propagandisti. Treba mu je priznati, da odlično igra omenjeno vlogo. Z njo ljudem subtilno sporoča, da je politik, ki lahko sprejema rešitve in izpolnjuje obljube,« ocenjuje Volkov.

Seks simbol

Vse, česar se loti prvi ruski politik, se spremeni v zlato, kar spretno izkorišča čedalje več ljudi, ki so željni bodisi hitrega zaslužka bodisi nekajminutne slave. Ob njegovem 58. rojstnem dnevu je nastal prvi z njim povezan projekt, od katerega so se v njegovem uradu distancirali. Študentke novinarstva ugledne Moskovske državne univerze (mgu) so mu podarile koledar s svojimi razgaljenimi fotografijami in nič kaj sramežljivimi predlogi; prodali so ga v več kot petdeset tisoč izvodih. Ob lanskem mednarodnem dnevu žena se je v prestižnem moskovskem nočnem klubu Raj zgodila zabava Raj. Putin. Seks, na kateri je mrgolelo pomanjkljivo oblečenih mladenk, ki so ruskega premiera izbrale za najbolj zaželenega moškega na svetu. Skupina razgaljenih mladih deklet je ustanovila še Putinovo vojsko, ki za svojega idola ni pripravljena raztrgati le oblačil, ampak tudi njegove nasprotnike, podobno odločno ga ščitijo tudi člani prokremeljskih mladinskih gibanj, kot so Naši in Mlada garda, o katerih je že dolgo slišati, da so »Putinovi psi čuvaji«.

V Nižnem Novgorodu obstaja ženska verska sekta, ki ga ima za reinkarnacijo apostola Pavla in ga časti dobesedno po božje. »Apostol Pavel je bil najprej vojaški poveljnik in zloben preganjalec kristjanov, nato pa je začel širiti evangelij. Med službovanjem v kgb je tudi Putin storil veliko slabega, ko pa je postal predsednik, ga je prežel sveti duh. Tako kot apostol Pavel je začel modro voditi svojo jato. Ni mu lahko, vendar svojo nalogo izpolnjuje herojsko,« pravi ustanoviteljica sekte mati Fotinja alias Svetlana Frolova. V Čečeniji so po njem poimenovali ulico, v Kirgiziji goro, v altajskem kraju pa kolhoz.

Najbogatejši Evropejec?

Pred leti je neodvisni politolog Stanislav Belkovski razširil govorice, da je Putin domnevni lastnik naftnega podjetja Gunvar s sedežem v Švici, ki naj bi razpolagalo s premoženjem v vrednosti 40 milijard dolarjev. O tem, da Putin ni samo najbogatejši ruski oligarh, ampak kar najbogatejši Evropejec, so se pozneje razpisali številni mediji ter Wikileaks. Na omenjeni spletni strani je bilo mogoče prebrati še, da si želi prav zaradi zaščite lastnega bogastva, moči in svobode ostati na oblasti, kar naj bi bil glavni razlog, da je leta 2008 iz igre za naslednika izpadel nekdanji obrambni minister Sergej Ivanov, ki je veljal za predsedniškega favorita.

»To so prazne govorice, o katerih ni vredno razpravljati. Nesmisel, ki je zrasel na zelniku nekega posameznika in se nato širil po medijih. Bogat sem, ker so mi ruski državljani kar dvakrat zaupali vodenje veličastne države, kakršna je Rusija. Mislim, da je to moje največje bogastvo,« je govorice zavrnil na zadnji tiskovni konferenci pred iztekom drugega predsedniškega mandata. Na novinarska vprašanja je odgovarjal kar štiri ure in štirideset minut, kar je njegov oratorski rekord, s katerim se lahko kosata le še kubanski voditelj Fidel Castro in venezuelski predsednik Hugo Chávez.

Po zgledu Wikileaksa so lani ustanovili Ruleaks, ki je pozornost pritegnil z objavo fotografij domnevnega dvorca ruskega premiera Vladimirja Putina ob Črnem morju –gradnja naj bi stala kar milijardo dolarjev. Po objavi serije fotografij marmornatih soban s poslikavami in razkošnim baročnim pohištvom se je obisk na njihovi spletni strani povečal za desetkrat, kar pomeni, da so imeli povprečno 80.000 obiskov na dan. Putin, ki se je pred tem postavil v bran ustanovitelju Wikileaksa Julianu Assangeu, se na Ruleaks ni odzval, prav tako ni komentiral njihove prve zgodbe.

Govorice o ločitvi in poroki z rusko ritmično gimnastičarko Alino Kabajevo je zanikal med uradnim obiskom pri političnem »bratu dvojčku«, nekdanjem italijanskem premieru Silviu Berlusconiju. »V drugih člankih so bile omenjene druge lepe in uspešne mlade ženske. Nobeno presenečenje ne bo, če bom rekel, da so mi vse všeč. Mislim, da so ruske ženske najlepše in najbolj talentirane na svetu. Z njimi se lahko kosajo samo še Italijanke,« je požel splošne simpatije. Tabloid Moskovski Korrespondent, ki je prvi objavil zgodbo o ljubezenski aferi, je že čez nekaj mesecev propadel.

Ruske otroške pravljice

Prva knjiga o Putinu v ruskem jeziku je bila izdana leta 2000. To je bilo delo V prvi osebi, ki je nastalo na podlagi pogovorov s Putinom. Z njim so se novinarji Natalija Timakova, ki je zdaj tiskovna predstavnica Dmitrija Medvedjeva, Natalija Gevorkjan in Andrej Kolesnikov, ki Putina še zdaj spremlja na vsakem koraku, pogovarjali kar 24 ur. »Ob rojstvu me je mama krstila, kar je očetu zamolčala, saj je bil v partiji. Veliko pozneje, leta 1993, sem z leningrajsko mestno delegacijo potoval v Izrael in dala mi je križ, ki sem ga nosil na krstu. Naročila mi je, naj ga v cerkvi Kristusovega groba blagoslovim. Od takrat ga nisem snel z vratu,« je le eden od njegovih spominov.

Pri nastajanju knjige V prvi osebi je sodelovala tudi Putinova učiteljica nemškega jezika Vera Gurevič, ki je o svojem učencu pred letošnjimi predsedniškimi volitvami izdala novo knjigo, njeno izdajo pa so finančno podprli veterani vojaške obveščevalne službe Leningrajskega vojaškega okrožja. Knjiga Vladimir Putin: starši, prijatelji in učitelji se stilistično naslanja na tradicijo otroških pripovedk o Vladimirju Leninu, ki se opirajo na srednjeveške biografije ruskih svetnikov. »V šoli je bil gibčen in nemiren otrok,« piše nekdanja učiteljica. »Pri predmetih, za katere sta bili potrebni domišljija in estetika (likovni pouk ipd.), je velikokrat dobival slabe ocene.« Nemški jezik, ki mu je v življenju prišel še kako prav, se je začel učiti na prigovarjanje učiteljice. Med drugo svetovno vojno so Nemci ranili njegovega očeta, ubili so mu babico in ranili dva strica, zato ga je bilo po njenih besedah težko pripraviti na ta podvig, za katerega se je menda odločil predvsem iz ljubezni do učiteljice. Najraje je imel šport, oče pa si je želel, da bi igral na harmoniko in je glasbeni pouk obiskoval samo zato, da ga ne bi užalil. Njegova najljubša učiteljica je mladega Putina enkrat vzela celo s seboj na dopust in že takrat je do izraza prišla njegova velika ljubezen do živali. »Šli smo na jug, kjer smo najeli sobo. Zjutraj je lastničina mačka dobila mladiče in nemudoma jih je vrgla v smeti in pokrila s pokrovom,« se spominja avtorica. »Volodja je nesrečna bitja jemal iz vedra in jih rešil. Gospodarici ni rekel nič, potem pa zanjo ni hotel v trgovino. Zlobnežem ne pomagam!« je upravičil svoje ravnanje.

Najbolj škandalozno knjigo o predsedniku je izdala novinarka in nekdanja kolumnistka dnevnika Kommersant Jelena Tregubova, njen naslov pa je Bajke krta iz Kremlja. Knjigo imajo za najbolj verodostojen dokument o življenju v Kremlju, ki jo je napisal človek od zunaj. Putin je Tregubovo naslavljal z imenom »Lenačka«, vendar kljub njegovi ljubeznivosti ni izpustila niti enega primera predsednikove nerodnosti ali grobosti. Vrhunec knjige je opis srečanja s Putinom, ko je bil ta še direktor fsb. Srečanje je potekalo v japonski restavraciji v Moskvi. »Spoznala sem, da je genialno ogledalo, ki preprosto kopira sogovornika in te s tem prisili, da mu verjameš, da je takšen kot ti.« Novinarka, ki je bila do leta 2001 med uradnimi poročevalci iz Kremlja, je po objavi knjige izgubila privilegije. »Knjiga bo verjetno razjezila Kremelj. Navajeni so brati samo tisto, kar jim je všeč, jaz pa o Putinu ne pišem kot o bogu, kar bi si želeli.«

Za najbolj negativen portret Putina je poskrbel opozicijski politik Eduard Limonov s knjigo Limonov proti Putinu. »Njegova pojava je neprepričljiva in nepomembna. Proslavlja se s športnostjo, vendar ima kljub treningu juda in smučanju precej velik trebuh. Noge so kratke. Pleča ozka.« Toda »heroj « knjige je fasciniral celo avtorja: »Dolžan sem priznati, da ima šarm odraslega najmlajšega sina v družini,« končuje svoj zapis. Zaradi cenzure knjige v ruskih knjigarnah ni mogoče dobiti.

Z izjemo Brežnjeva je Putin najbolj pogost junak biografij, če se lotimo štetja časopisnih člankov, pa prekaša Lenina in Stalina skupaj. V »putinijadi« se je najbolj proslavil novinar Kommersanta in soavtor dela V prvi osebi Andrej Kolesnikov, ki je o novem starem ruskem predsedniku napisal kar osem knjig. V primerjavi z Brežnjevom, ki je napisal kar nekaj knjig, se Putin ne ukvarja s pisanjem in je za zdaj izdal samo knjigo o judu..

Ana Politkovska se obrača v grobu

O Putinu je v slovenščini na voljo delo umorjene ruske preiskovalne novinarke Ane Politkovske Putinova Rusija. »Knjiga govori o Vladimirju Putinu –vendar ne takšnem, kot ga skozi rožnata očala slika Zahod. Zakaj je na svet težko gledati skozi rožnata očala, če si vsakodnevno soočen z rusko realnostjo? Zato, ker je Putin proizvod najbolj temačne tajne službe in mu ni uspelo preseči svojih kgb-jevskih korenin. Ko si soočen z rusko realnostjo, je na svet težko gledati skozi rožnata očala,« je Politkovska zapisala v predgovoru. »Sovražim ga [Putina], ker je zločinsko stvaren, ker je ciničen, rasističen, lažniv,« je povedala ob neki drugi priložnosti.

Ksenija Hahonina je v recenziji k slovenski izdaji zapisala: »S to globoko intimno mržnjo je bila Ana v Rusiji v manjšini. Zato na Zahodu pravijo, da je bila ‘radikalna’, v Rusiji pa so jo pogosto označevali za ‘histerično’. Javnomnenjske raziskave kažejo, da večji del Rusije v sedanjem predsedniku vidi odrešitelja. Trdo roko, ki ji oprosti ‘postransko škodo’, na katero je glasno opozarjala Politkovska. In ravno ob branju te knjige se vam začne svitati, zakaj.« Večkrat nagrajena ruska novinarka se je ob Putinovi tretji izvolitvi na predsedniški položaj verjetno obračala v grobu.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/4/2012 clanek-2046064.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo