Kapitalistična Rusija slavi Angleža, ki se je boril za komunizem

Praznino je leta 2000 zapolnil prav Soldatov s skupino novinarskih kolegov, ki so za različne ruske časopise raziskovali obveščevalne teme. Skupaj so odprli spletno stran Agentura.ru, na kateri objavljajo informacije o delovanju ruskih tajnih služb. »Ko se je na oblast povzpel nekdanji agent KGB in FSB, so ljudje preprosto želeli več informacij o delovanju tajnih služb,« Soldatov izpostavlja glavni motiv za postavitev spletne strani, ki jo je nekdanji uslužbenec ameriške obveščevalne agencije Cie Allen Thomson označil za »najboljšo rusko spletno stran, ki daje objektiven vpogled v delovanje obveščevalnih služb«.

Delovanje ruskih obveščevalcev je Soldatov spoznaval tudi v kriznih situacijah, saj je kot novinar med drugim spremljal dramo s talci v moskovskem gledališču Dubrovka leta 2002, ko je umrlo 129 ljudi, in spodletelo reševalno operacijo med zajetjem šole v Beslanu, ko je umrlo 330 ljudi, povečini otrok. Zaradi domnevne objave zaupnih podatkov je bil večkrat zaslišan. V tujini je zaslovel po lanski objavi knjige z naslovom Novo rusko plemstvo, ki govori o vzponu FSB med vladavino Vladimirja Putina. Po ponedeljkovem terorističnem napadu na moskovskem letališču Domodedovo je za Sobotno prilogo spregovoril tudi o vzrokih za neuspešnost ruskega boja proti terorizmu, zadnjih vohunskih škandalih in fenomenu Wikileaks.

Lani ste objavili novo knjigo z naslovom Novo rusko plemstvo – vzpon tajnih služb. Kaj natančno se je s Putinovim prihodom na oblast zgodilo z ruskimi tajnimi službami?

Ruska tajna služba FSB je bila edina državna agencija, ki je uživala popolno zaupanje Putina, saj tudi sam izhaja iz nje. Svoje nekdanje kolege je spravil povsod, tudi v Kremelj. Zaradi tega je FSB ostal povsem brez zunanjega nadzora. Vse informacije, s katerimi jih zalagajo tajne službe, v Kremlju vzamejo za čisto zlato, posledica pa je ksenofobna in sumničava politika. Dober primer tega so barvne revolucije na postsovjetskem prostoru, ko je predsedniška administracija za svete vzela trditve FSB, da razpolagajo z dokazi o vpletenosti tujih tajnih služb.

Zakaj novo rusko plemstvo?

Gre za besede nekdanjega direktorja FSB Nikolaja Petruševa, ki je osebje FSB opisal z besedami: »Naši najboljši kolegi, ki so ponos in čast FSB, ne delajo za denar. So zelo različni, vendar jih združuje skupna in zelo pomembna lastnost – predano služenje domovini. So naše novo plemstvo.«

Če vas prav razumem, je FSB pravzaprav nad Kremljem?

Natančno tako. V Kremlju nimajo niti ene službe, ki bi preverjala informacije, ki jim jih posreduje FSB, in to je največja težava. Druga težava, ki je Putin ni nikoli razumel, je, da ob odsotnosti zunanjega nadzora, celo povsem neskorumpirana družba postane skorumpirana. Če nimaš neodvisnih mehanizmov nadzora, denimo parlamentarnih komisij in svobodnih medijev, potem vedno sledi korupcija. Natančno to se je zgodilo s FSB. Leta 2007 je celo Putinovih tesni prijateljev Viktor Čerkezov v Kommersantu trdil, da so soborci postali izdajalci. Seveda se ni zavedal, da je to neposreden rezultat Putinove politike, ko ljudje preprosto nimajo več mej in se ženejo le še za osebnimi koristmi.

FSB ne ureja samo notranje politike, ampak tudi zunanjo, njihovi ljudje pa sedijo v odborih gospodarskih družb. Kako in zakaj se je to zgodilo?

Šlo je za daljši proces krepitve FSB, ki se je začel pod Jelcinom. Leta 1995 jim je dal pravice, da izvajajo politični nadzor.

Je Jelcin ta proces začel, ker je bil sam šibak?

Ne, pač pa je preprosto hotel nekoga, ki bi zmanjšal kaos. V Čečeniji je divjala vojna, notranje ministrstvo pa je bilo povsem skorumpirano. Leta 1998 se je zlomilo gospodarstvo in prebivalstvo se je na to odzvalo s patriotizmom. Dobesedno moledovali so za močno roko, človeka, ki bi dokazal, da je Rusija še vedno velesila. Ko je na oblast prišel Putin, je bil zelo priljubljen, kar je – roko na srce – še zdaj. Poleg tega so se po bombardiranju Beograda ljudje počutili, da jih je Zahod izdal. Govorili so: »Mislili smo, da bodo stvari pravične, v resnici pa so nas izdali.« Želeli so nekoga, ki bi se uprl nepravičnemu svetovnemu redu. Srednji razred še zdaj podpira Putina, še posebej, ker so visoke cene energentov pripeljale do izboljšanje gospodarske situacije. Zgodil se je preprost psihološki proces. V 90. letih smo imeli demokracijo, vendar smo bili zelo revni. Zdaj imamo malo manj demokracije, vendar živimo bolje in to nam ustreza. Ljudje so v 90. letih na demokracijo začeli gledati kot na nekaj problematičnega.

Zakaj so bila 90. leta za KGB tako negativna?

V Sovjetski zvezi je bil KGB res močan, vendar je še vedno odgovarjal komunistični partiji. V vsakem oddelku KGB je bila partijska celica, ki je partiji poročala o tem, kaj se dogaja v KGB. Vzrok so bile Stalinove čistke v 30. letih, katerih žrtve so bili predvsem člani državne birokracije. Nihče si ni želel, da bi se to ponovilo. Z razpadom Sovjetske zveze je partija izgubila vpliv in pojavilo se je vprašanje, kdo bo nadziral KGB. Jelcin se je odločil, da bo to najlaže dosegel, če jih razdeli na več neodvisnih agencij, kakor je to denimo to v ZDA, kjer imajo FBI, Cio … Poleg nadzora je hotel spodbuditi tudi rivalstvo med različnimi službami. Tako je dobival več poročil in jih je lahko primerjal med sabo. V KGB so vedno mislili, da so najpametnejši, v resnici je med njimi vladala izjemna pasivnost. Leta 1991 so protestniki pred sedežem KGB na Lubjanki uničili spomenik Feliksa Dzeržinskega, ustanoviteja njihove predhodnice Čeke. Ko je razpadala Sovjetska zveza, niso niti mignili s prstom.

Se vam zdi takšna razdrobljenost boljša kot danes, ko FSB nima konkurenta?

Seveda. Putin je sistem uničil, saj je promoviral samo FSB, ki je absorbiral vse druge agencije. Zdaj ni rivalstva, FSB pa je tako nad oblaki, da se nanje ni mogoče obrniti z vprašanjem o tem, kaj se pravzaprav dogaja na Severnem Kavkazu. Lahko se seveda obrneš na notranje ministrstvo, vendar je notranji minister Rašid Nurgalijev prav tako nekdanji agent FSB. Povsod so.

Nekje sem prebrala, da je kar 25 odstotkov visokih ruskih uradnikov nekdanjih agentov KGB, če pa upoštevaš nepojasnjene luknje v biografijah, pa naj bi jih bilo kar 78 odstotkov?

Gre za oceno direktorice moskovskega Centra za proučevanje elit Olge Krištanovske, sam pa si ne bi upal iti tako daleč.

Kakšen ugled ruske tajne službe uživajo v očeh običajnih državljanov. Jih jemljejo kot nekaj tako zastrašujočega, kot je bila KGB ali Čeka?

Ugled KGB v sovjetskih časih ni bil tako negativen. Vedno so se trudili dokazovati, da gre za nekaj manj grozljivega, kot so bile Stalinove tajne službe v 30. in 40. letih. Takšno podobo je začel promovirati nekdanji prvi človek KGB in generalni sekretar komunistične partije Jurij Andropov, ki je poskušal ustvariti podobo agenta KGB kot nadvse pametnega posameznika, ki nima nobene zveze z represijami. Za ta namen so ustvaril veliko propagandnih filmov. FSB posega po podobni taktiki. Rekel bi, da večina prebivalcev na FSB gleda kot na silo, ki jih varuje pred teroristi iz Severnega Kavkaza, torej jih jemljejo za nekaj pozitivnega.

Ali obstaja tipičen profil ruskega tajnega agenta?

Če govorimo o FSB, gre za človeka z zelo čudnim obnašanjem. Svoje delo pravzaprav jemlje kot družinski biznis. Ni navajen ljudi, ki ne sodijo v njegov krog. Izjemno je sumničav, še posebno do tujcev in novinarjev. Zelo pogosto se celo poroča v okviru svojega kroga, torej s sorodniki drugih agentov.

Vem, da gre za državno skrivnost, ampak vseeno, kolikšen je proračun FSB in koliko ima uslužbencev?

FSB ima centralni aparat, regionalne oddelke, posebne obmejne enote, enote, pristojne za vladne komunikacije, zato je težko natančno oceniti, koliko ljudi zaposlujejo. Po nekaterih ocenah naj bi jih bilo 200.000. Glede proračuna je povsem nemogoče ugibati, saj ruski proračun ni najbolj transparenten in ima veliko skrivnih postavk. Ima del, namenjen varnostnim službam, potem je tukaj poseben predsedniški program, ki je namenjen financiranju operacij varovanja meja.

Ali je sploh mogoče modernizirati in demokratizirati državo, ki ji vladajo siloviki?

Treba je razumeti, da imamo različne definicije tega, kaj pomeni modernizacija. Na Zahodu je to mogoče politična modernizacija, za Medvedjeva pa to pomeni predvsem tehničen napredek v državni birokraciji. Za njega je idealen model Singapur, totalitarna država brez politične opozicije in zelo napredno birokracijo. Ko je bil v Singapurju, je bil povsem navdušen, da tam ni korupcije, da je vse tiho in pod nadzorom države. Modernizacija je zanj predvsem diverzifikacija od nafte odvisnega gospodarstva in tehnične zadeve, denimo nove informacijske tehnologije v državni birokraciji. Kar se tiče politične opozicije, tudi on meni, da bi morala ostati pod nadzorom. Ni za neomejene svoboščine, ampak je prepričan, da mora vse ostati pod nadzorom, saj smo država v tranziciji. Po njegovem mnenju nas lahko prehitra demokratizacija spet pripelje v težave.

FSB ima široke pristojnosti in uživa imuniteto. Kakšni so pravzaprav privilegiji?

Po vsakem terorističnem napadu so predstavniki FSB prišli v Kremelj in tarnali: »Poglejte, kaj se je zgodilo. To je zato, ker so nas v 90. letih tako oslabili. To je posledica demokracije.« V Kremlju so nasedli tej teoriji, ki je seveda nesmisel. Dobili so več denarja, pooblastil in osebja, nihče pa ni pomislil, da bi morali spremeniti metode, sistem dela. S to temo se ukvarjam že deset let in vsakič, ko se pojavijo predlogi o reformah v FSB, se kateri od generalov temu upre z izjavo, da jim bo to samo škodovalo. V Kremlju jim še vedno nasedajo. Svojo protiteroristično strategijo so oblikovali med letoma 2004 in 2006, teroristi pa so v tem času že neštetokrat spremenili taktiko. Glavni poudarek strategije je, da je treba velikim skupinam preprečiti prevzem nadzora nad mesti na Severnem Kavkazu, kar se je leta 2004 in 2005 zgodilo v Ingušetiji in Kabardino-Balkariji. Teroristi so medtem začeli delovati v majhnih skupinah od tri do pet ljudi, veliko je samomorilskih napadov.

Kaj pa obramba pred terorizmom v osrednji Rusiji, denimo v Moskvi. Kakšno strategijo ima FSB tukaj?

Enako. V vsaki ruski regiji imajo skupino za operativni nadzor. Če v kakšnem mestu izbruhne večja kriza, potem skupina koordinira delo vseh varnostnih služb.

Kaj pa »preprečevanje bolezni in ne zdravljenje«?

Glavni problem je, da vedno ukrepajo šele, ko kriza že nastopi. Medvedjev je denimo po zadnjem napadu na letališču Domodedovo k sebi poklical podrejene; šefa preiskovalnega komiteja, glavnega tožilca, ter človeka, ki je odgovoren za transport. Predvsem ljudi, ki se bodo ukvarjali z vprašanjem, kaj se je zgodilo. Ljudje, ki bi morali napade preprečevati, sploh niso bili povabljeni, denimo direktor FSB in notranji minister. Logika je naslednja: Nekaj se je zgodilo, zato moramo ukrepati, ne pa ukrepajmo, da se to ne bo ponovilo.

Medvedjev je za zadnji napad okrivil slabo letališko varnost, odpustil pa je tudi ministra za transport. Ali je to dovolj in kdo je v resnici kriv za novo tragedijo?

Ljudje, ki so odgovorni za letališko varnost, so zadnji, ki bi jih lahko krivili. Boj proti terorizmu ni v pristojnosti letaliških varnostnih služb. Njihova naloga je zagotavljanje in vzdrževanje javnega reda in miru v poslopju letališča in mogoče teroristom preprečiti, da bi se vkrcali v letala. Ni šlo za eksplozijo letal, ampak za eksplozijo na javnem mestu, kjer je bilo veliko ljudi. Enako bi bilo, če bi se samomorilec razstrelil v gneči pred vrati letališkega poslopja. Neprijetna vprašanja je treba postaviti ruski tajni službi FSB. Glavna težava je pomanjkanje operativnega dela na Severnem Kavkazu. Ruske varnostne službe ubijajo teroriste, ne delajo pa z njihovimi sorodniki, podporniki in bodočimi teroristi. Osredotočajo se samo na ubijanje glavnih voditeljev. Leto 2010 je bilo za varnostne službe najbolj uspešno, saj so ubili največ voditeljev skrajnih skupin, vzporedno s tem je raslo tudi število napadov.

V zvezi z napadom se je pojavilo več teorij, samomorilski napadalec, črna vdova, Putin pa je rekel, da napad ni povezan s Čečenijo. Vi verjetno menite, da sled vodi na Severni Kavkaz?

Ne vem, kaj natančno je mislil Putin. Mogoče, da proruski čečenski predsenik Ramzan Kadirov ni kriv. Napad mogoče res ni neposredno povezan s Čečenijo, nihče pa ne zanika, da gre za ljudi s Severnega Kavkaza. Če je prej vojna divjala samo v Čečeniji, zdaj divja na vsem Severnem Kavkazu – Ingušetiji, Dagestanu in celo v nekoč precej mirnih Kabardino-Balkariji in Karačajo-Čerkeziji.

Ruska opozicija odgovornost za napad v celoti pripisuje Putinu, ki da je ob prihodu na oblast obljubil, da bo obračunal s terorizmom. V resnici je situacija le eskaliralala.

Izbiral je metode, izbiral je ljudi v tajnih službah, diktriral jim je. Po vsakem terorističnem napadu je grmel, da je treba eliminirati ljudi, ki so krivi za napad. Ob samomorilskih napadih pravzaprav ni nikogar, ki bi ga lahko eliminirali. Mogoče organizatorje, a se pojavljajo vedno novi.

Kot novinar ste poročali o drami s talci v moskovskem gledališču Dubrovka. Kaj ste se naučili o ruskih tajnih službah? Kakšne napake so počeli?

Ves čas krize se Kremelj ni ukvarjal z vprašanjem, kako rešiti človeška življenja, ampak kako ne ponoviti napak iz preteklosti. Hoteli so samo dokazati, da so močni in da se s teroristi nikakor ne bodo pogajali. To je bila njihova glavna napaka.

Spremljali ste tudi agonijo v šoli v Beslanu, ki se je končal še slabše.

Po Dubrovki so kljub številnim žrtvam brez sramu razglašali, da so zmagali. Sploh se niso ukvarjali s svojimi napakami, zato je bil epilog v Beslanu pravzaprav logičen. Generali FSB so po Dubrovki začeli razmišljati, da je bolje, če se držijo stran in se s krizo sploh ne ukvarjajo. Najbolj grozno pri Beslanu je bilo, da je direktor FSB priletel na letališče v Beslanu, takoj zatem pa je odletel nazaj v Moskvo. Preprosto izognil se je odgovornosti.

Zdi se, da so se v ZDA in v Izraelu naučili, kako omejiti grožnjo terorizma. Zakaj se zdi v Rusiji to nemogoče?

To se mi zdi povsem neustrezna primerjava. Na ozemlju Združenih držav ne divja državljanska vojna. Kar se tiče Izraela bi rekel, da uporablja izjemno brutalne načine. Palestinci se včasih resda zatekajo v terorizem in brutalnost, vendar jih kljub vsemu ne bi primerjal z našimi skrajneži s Severnega Kavkaza. Izrael poleg tega ne plačuje za lastno varnost. Povsod imajo varnostnike in to si lahko privoščijo, ker to podpira ameriški proračun. Ogromna država, kot je Rusija, si tega ne more privoščiti, saj je predrago. Poleg tega osebno tudi ne verjamem v zidove. Mislim, da se težave ne rešujejo tako. Vsi smo praznovali, ko so porušili berlinski zid, potem pa se je Izrael odločil, da bo zgradil novega. To je preprosto grozno.

Kot po napadih na ruske stanovanjske soseske leta 1999, ki so vodile v drugo čečensko vojno, je tudi zdaj mogoče slišati teorijo zarote, po katerih naj bi tudi napad na Domodedovu pripravil kar sam FSB. Leta 1999 je takšno teorijo zagovarjal nekdanji agent FSB Mihail Trepaškin, na kar ste se odzvali z veliko skepso. Verjetno ste do podobnih teorij skeptični tudi zdaj?

Seveda. Veliko novinarjev nas je preiskovalo Trepaškinove trditve in spremljalo preiskavo o napadih leta 1999. Moram reči, da je bil sodni proces proti njemu dokaj pravičen. Glavni problem je po mojem to, da se FSB zelo čudno odziva na obtožbe, ki so uperjene proti njej. Če človeka, ki te obtožuje, pošlješ v zapor, potem daješ vtis, da si kriv. To je zelo neumno, ampak vedno se tako odzovejo, kar osebno ne razumem kot priznanje krivde, ampak kot odraz njihove paranoje. Vedno sumijo, da ljudi, ki postavljajo vprašanja, plačujejo zahodne obveščevalne službe.

Trepaškin je iz zapora med drugim napisal pismo, v katerem je trdil, da bodo nekdanjega agenta FSB Aleksandra Litvinenka ubili. In pozneje je bil dejansko zastrupljen.

Z Litvinenkom sem se leta 2004 srečal v Londonu. Verjetno je res vedel nekaj, kar se je v 90. letih zgodilo v FSB, problem pa je nastal, ko je leta 2000 zapustil državo in je ljudem začel razlagati, da ve, kdo je ubil Ano Politkovsko, kdo stoji za napadom v Beslanu, enkrat pa je FSB celo obtožil, da sodelujejo z Al Kaido. S tem je po mojem poskušal ohranjati sloves človeka, ki ve, kaj se dogaja v FSB. Do njegovih trditev sem bil vedno zelo skeptičen. Šlo je za človeka, ki se je izgubil v tranziciji, kar se je zgodilo s številnimi ljudmi iz KGB. Ne trdim, da ni bil v nevarnosti, in v Londonu se je preprosto poskušal znajti. Svoje usluge je ponujal številnih poslovnežem in korporacijam. Hvalil se je, da ima dobre zveze v FSB in da lahko tujim podjetjem omogoči poslovanje v Rusiji in obratno. Njegova smrt je kaj lahko povezana s čisto poslovnim sporom. Težava je, da Britanci preiskave ne opravljajo tako, kot bi bilo treba, zato nam še vedno niso posredovali motiva. Rekli so, da je bil ubit, in to je tudi vse.

Zahtevali so tudi izročitev Andreja Lugovoja, ki je osumljen umora, vendar Rusija tega noče storiti.

Res je, ampak bolj problematično se mi zdi, da nekateri zahodni mediji stvari predstavljajo zelo enoznačno in preprosto. Njihova logika je naslednja: Litvinenko je govoril proti FSB, zato ni nobenega dvoma, da so ga ubili. Zadeve nikakor niso tako preproste. Litvinenko leta 2000 je bil en človek, Litvinenko leta 2006 pa povsem drug.

Lani je izbruhnil velik vohunski škandal, ko so v ZDA odkrili 12 spečih ruskih agentov iz službe za obveščevalno dejavnost v tujini (SVR). Kot da bi se vrnili v hladno vojno …

SVR se ni nikoli reformiral. Ohranili so stare sovjetske tradicije in metode, glavne Putinove sanje pa so postale ponovitev njihovih uspehov iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja. Razlika med takrat in zdaj je, da je nekoč obstajala kominterna, ki je bila zelo priročna za rekruturanje tujcev, ki so podpirali idejo komunizma in so se zlahka zlili z okoljem. To je bil tudi glavni razlog za uspeh sovjetske obveščevalne službe na Zahodu. Veliko teh ljudi je bilo pozneje ubitih med Stalinovimi čistkami, zato so bili prisiljeni rekrutirati domačine, a – kot dokazuje zadnji vohunski škandal – niso vedno tako uspešni. Letos so na Lubjanki praznovali 90. obletnico ruske tajne službe. Počastili so jo z odkritjem spomenika vohunu Kimu Philbyju, ki je bil Anglež in komunist. Kakšna shizofrenija. Kapitalistična Rusija slavi Angleža, ki se je bojeval za komunizem.

Norčujete se iz dejstva, da so na piedestal postavili Philbyja. Kdo je torej po vašem mnenju najboljši sovjetski oziroma ruski agent vseh časov?

Mogoče Viktor Čerkasov, ki je deloval na sovjetskem veleposlaništvu v ZDA. Uspelo mu je rekrutirati dva ameriška agenta, in sicer Roberta Hudsona in Aldricha Aimesa. Vsaj kar se tiče bolj moderne zgodovine, je zagotovo najbolj uspešen, saj mu je podvig uspel v 80. letih prejšnjega stoletja.

Na vaši spletni strani Agentura.ru objavljate informacije o ruskih tajnih službah. Kaj je glavni cilj vaše spletne strani?

Ruske tajne službe so zelo razvejane, zato je zelo težko razumeti, kaj se dejansko dogaja. Na drugi strani imajo velik vpliv na rusko politiko in družbo, zato je naš glavni cilj, da njihovo dejavnost naredimo čim bolj transparentno.

Kako zbirate informacije. Verjetno imate veliko virov v tajnih službah?

Delujemo na dveh ravneh. Informacije zbiramo z vsemi dostopnimi viri, objavljamo zgodbe drugih časopisov, dokumente, zakonodajo in uredbe iz raznih baz podatkov. Naš cilj je vse skupaj narediti bolj pregledno. Kot raziskovalni novinarji imamo seveda tudi svoje vire. Zadev nikoli ne objavimo, dokler jih ne preverimo. Naš cilj ni objavljati nepreverjenih kompromitirajočih informacij. Če jih seveda lahko potrdimo, da, da bi pa kar vsepovprek blatili, pa ne.

Zaradi domnevnega razkritja državnih skrivnosti vas je FSB večkrat zaslišal. Je šlo za civiliziran postopek?

Šlo je seveda za psihološki pritisk, saj je v teh primerih treba v zapor. Preiskovalni oddelek FSB domuje v zaporu Lefortovo, ki je med disidenti razvpit še iz Stalinovih časov. Čeprav so me na zaslišanje povabili kot pričo, nikoli nisi v celoti prepričan, kaj te čaka. Vedno je treba dobro premisliti, kaj boš povedal, saj je za novinarja zelo pomembno, da po nesreči ne razkrije svojih virov. Kadar gre za kazenski pregon, ima FSB pravico prestregati tvoje klice, zato moraš za nekaj časa prenehati opravljati novinarsko delo, če hočeš ščititi svoje vire. Zališanja so tudi izjemno dolga, trajajo tudi štiri, pet ur.

Srečali ste se tudi z nekdanjim uslužbencem SVR Sergejem Tretjakovom, ki je leta 2000 začel delati za ZDA. Kaj vohune vodi v to, da postanejo izdajalci, kot jih je označil Putin?

Celo v sovjetskih časih ljudje za tajne službe niso začeli delati zgolj zaradi prepričanj, ampak tudi državnih garancij, kot so pokojnine in stanovanja. Ne glede na to se jih je veliko za to še vedno odločalo zaradi ideologije. V Rusiji je glavna ideologija denar, in če ti v ZDA ponudijo več in lahko tja pripelješ svojo družino, potem se ni težko odločiti. V sovjetskih časih tega niso mogli storiti.

Ko je postalo jasno, da je speče ruske agente v ZDA izdal polkovnik SVR, je bilo mogoče slišati, da je Rusija za njim že poslala morilca. Kaj takega se verjetno ne dogaja več?

KGB je zadnjikrat poskusil v tujini nekoga ubiti v 60. letih. Zadnjih 40 let se to ni zgodilo. Celo v primeru bolgarskega disidenta Georgija Markova je za umorom stala bolgarska tajna služba, seveda z asistenco KGB. Ne gre za to, da bi bil KGB tako civiliziran. Šlo je preprosto za to, da nihče ni hotel tvegati, da bi ga izgnali nazaj v Sovjetsko zvezo. To ni bilo najbolj prijetno, saj je bilo življenje na Zahodu precej boljše. Zdaj so tajni agenti pravzaprav nekakšni birokrati, ki v tujini mirno zbirajo informacije.

Kakšno je vaše mnenje o Wikileaks?

Nič revolucionarnega. Stvari, ki so objavljene na Wikileaksu, so po mojem mnenju zgolj ne pretirano vljudne ocene nekaterih politikov in diplomatov. Kaj je resnično novega o Rusiji? Nič. Gre preprosto za poročila uslužbencev ameriškega veleposlaništva v Moskvi, ki se pogovarjajo z ljudmi, denimo z menoj, in potem to skupaj z lastnimi zaključki in analizami pošljejo v State Department. To ni mogoče primerjati z razkritji preiskovalnih novinarjev, kot je denimo Seymour Hersch [novinar New Yorkerja in Pulitzerjev nagrajenec], ki je razkrival zlorabe v ameriškem zaporu Guantanamo na Kubi.

Kaj pa ruski ekvivalent Ruleaks, ki je pred kratkim objavil fotografije domnevnega Putinovega dvorca, ki naj bi bil vreden kar milijardo dolarjev. Gre samo za še eno spletno stran, namenjeno blatenju?

Mogoče je na fotografijah res Putinov dvorec, vendar mi je za to malo mar. Takšnih strani preprosto ne maram. V novinarstvu je pomemben podpis avtorja, na podlagi katerega se odločiš, ali je kredibilen in ali mu boš verjel. Mislim, da so takšne strani povsem neuporabne. Gre za nepotrjena namigovanja in natolcevanja.

Verjetno bi bili užaljeni, če bi vas označila za ruskega Juliana Assangea?

Vsekakor. Sem novinar, ki se pod vsako zgodbo podpiše, ljudje pa se na podlagi mojega ugleda odločajo, ali mi bodo zaupali ali ne. Svoje zgodbe vedno preverim v skladu z novinarskimi standardi. Nikoli ne objavljam dokumentov, ne da bi kdo potrdil njihovo avtentičnost in ne da bi jih pospremil z analizo. Assange objavlja izključno nepotrjene dokumente. V novinarstvu je dokumente vedno treba postaviti v kontekst. To je najpomembnejša novinarska maksima. Če denimo naletim na dokument o korupciji v Keniji, o državi pa ne vem nič, potem sam po sebi nima nobene vrednosti. Potrebno je novinarsko mnenje. Če bi se pod članek podpisal Robert Fisk [bližnjevzhodni dopisnik Independenta], bi mu zagotovo zaupal. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber