V trenutku, ko ji je ponarejeni potni list izročil agent FBI v preobleki, ne pa za to pristojni »pismonoša«, je menda ugotovila, da se je znašla v pasti, zato je odvihrala naravnost na newyorško policijsko postajo. Ker bi vpletenost policije kaj lahko ogrozila več kot desetletno preiskavo ameriške obveščevalne agencije FBI, ameriškim agentom ni preostalo drugega kakor ukrepati.

Podrobnosti vohunskega škandala spominjajo na vohunski triler Arlingtonska cesta, v katerem Tim Robbins pod krinko zglednega očeta in moža pridobiva informacije za grozljivo teroristično dejanje. Preprosti ljudje iz sosednje ulice naj bi bili tudi protagonisti ameriško-ruskega vohunskega škandala desetletja, če že ne stoletja, ki naj bi se poskušali infiltrirali v vrhove ameriškega političnega, finančnega in raziskovalnega establišmenta. Zaradi zarote z namenom vohunjenja za tujo vlado jim grozi pet let zapora, obtožbe o pranju denarja pa nekaterim lahko prinesejo še dodatnih dvajset let.

Poročeni pari in privlačni posamezniki

»Če si nekaj lahko predstavljaš, potem lahko to dosežeš, če o nečem sanjaš, potem moraš to uresničiti,« je življenjski moto, ki ga je na spletni socialni mreži Facebook objavila 28-letna Anna Chapman, privlačna brinetka in ustanoviteljica spletne nepremičninske agencije, ki je na trgu vredna dva milijona dolarjev. »Ne morem verjeti, da je Anna obtožena vohunjenja. Ima neizmerno poslovno žilico, in odkar jo poznam, se je posvečala samo poslom,« se je na aretacijo odzval predstavnik moskovskega kluba mladih poslovnežev, ki je nekakšen ekvivalent slovenskega Yesa. Kot uspešna poslovna ženska je bila za rusko javnost zanimiva že pred izbruhom afere in na spletni strani Newsru je dostopen celo posnetek, na katerem spregovori o uresničitvi ameriškega sna. »Amerika je zelo svobodna država in tukaj je zelo lahko spoznati najbolj uspešne ljudi. V Rusiji se je na primer nemogoče srečati z najuspešnejšimi poslovneži, če sam ne sodiš v ta krog. New York je nekaj povsem drugega. Tukaj je mogoče iti na večerjo s svojim sosedom in se srečati z enim največjih investitorjev,« se je predstavila kot osebo z izjemnimi zvezami. Takrat se je iz rjavo- že prelevila v rdečelasko.

Kot privlačnega mladeniča z izjemnim okusom in dragim mercedesom so njegovi ameriški sosedi opisali tudi 27-letnega osumljenca Mihaila Semenka, ki se je v Združene države Amerike preselil pred dvema letoma. Prihaja z ruskega Daljnega vzhoda, kjer je študiral kitajščino, tekoče pa govori tudi špansko, angleško in seveda rusko. Na ruski socialni mreži Odnoklassniki je o njem mogoče izvedeti še, da se ukvarja s turizmom in da veliko potuje. K drugim ruskim agentom naj bi pristopal s frazami: »Oprostite, ali se nismo lani srečali v Kaliforniji?« in še »Se nismo mogoče leta 2004 srečali na Kitajskem?«

Med osumljenci sta še zakonski par Richard in Cynthia Murphy, ki sta se pred tem pisala Hoboken pa Montclair in sta razpolagala s ponarejenim ameriškim rojstnim listom. Zbirala naj bi predvsem informacije o stališčih, s katerimi se je ameriški predsednik Barack Obama lanskega julija odpravil na prvi obisk Rusije. Šlo je predvsem za Afganistan, iranski jedrski program in novi sporazum o omejevanju zalog jedrskega orožja. »Leta 2004 sta se srečala z osebo, ki je delala v raziskovalnem inštitutu ameriške vlade in se ukvarja z razvojem jedrskega orožja. Z njo sta se pogovarjala o razvoju malih jedrskih konic z veliko prebojno močjo, t. i. bunker busters, ki jih je nedavno avtoriziral ameriški kongres,« je zapisano v FBI-jevem poročilu. Tudi Richard in Cynthia sta živela povsem amerikanizirano življenje. »Richarda Murphyja sem pogostokrat videla na postajališču šolskega avtobusa. Zelo smo bili veseli, da smo v skupnosti imeli očeta gospodinjo,« je o zakonskem paru povedala soseda Louise Shallcross.

Kot zakonski par sta živela tudi novinarka perujskega rodu Vicky Palaez, dopisnica in urednica časopisa ElDario/La Prensa, ki je znana predvsem kot ostra kritičarka ameriških oblasti, ter profesor Juan Lazardo. »Moji starši se zanimajo za kulturo, novinarstvo. Nikoli nista bila v Rusiji, čeprav ju zanima tudi njihova kultura in poslušata Čajkovskega,« se je v njun bran postavil sin Baldo Mariskal.

»Domnevali smo, da sta Rusa, saj sta govorila z ruskim naglasom,« je soseda Celeste Allred iz Arlingtona v zvezni državi Virginiji pospremila aretacijo zakonskega para Michaela Zottolija in Patricie Mills, skupaj pa sta živela tudi Donald Howard in Tracey Lee Ann Foley, ki sta bila aretirana v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachusetts. Zadnjega osumljenca, Roberta Christopherja Metsosa, so aretirali na Cipru, ki je znan kot leglo ruskih vladnih agencij in oligarhov, tja pa vodijo tudi ruski denarni tokovi. Po plačilu varščine je bil izpuščen na prostost, za njim pa se je že izgubila vsaka sled.

Večina od osumljencev je v Združenih državah Amerike bivala s ponarejenimi ameriškimi ali kanadskimi dokumenti, tudi rojstnimi listi že umrlih oseb, zato se poraja vprašanje, ali bodo sploh kdaj ugotovili njihovo pravo identiteto.

Po trditvah Olega Gordievskega, nekdanjega namestnika ruske obveščevalne službe KBG v Londonu, ki je pozneje prestopil k britanski obveščevalni službi MI6, v Združenih državah Amerike deluje kar 50 zakonskih parov, ki skrivaj vohunijo za Rusijo. Dejal je še, da je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev s tem zagotovo seznanjen, čeprav njihovih imen ne pozna. »Poznam njihova sredstva in koliko ljudi lahko izurijo in pošljejo v tujino. Mogoče jih je več, vendar zagotovo ne več kot 60,« je pojasnil v intervjuju za AP. V Združenih državah Amerike po njegovih ocenah deluje tudi kakih 400 ruskih vohunov, s katerimi so ameriške oblasti seznanjene in so zaposleni na veleposlaništvih in trgovinskih zbornicah. »Morali bi biti udarna sila, vendar ne naredijo nič, ampak samo sedijo na svojih domovih v Veliki Britaniji, Franciji in ZDA,« je kritičen na račun ilegalnih operativcev.

Bolj poceni kot romani Agathe Christie

Speči ruski agenti naokoli niso hodili z dežniki z zastrupljenimi konicami in radioaktivnim polonijem, temveč so uporabljali mobilne telefone in prenosne računalnike ter komunicirali prek zaprtih omrežij, morsejeve abecede in z drugimi zakodiranimi metodami, prav pa jim je prišlo tudi nevidno črnilo. Srečevali so se v parkih, na železniških postajah in podeželskih cestah in si tam izmenjevali vedno enako rumeno torbo. Vsej previdnosti navkljub naj bi ameriški obveščevalci razpolagali celo z informacijami o njihovih plačah.

Denar so menda prali s primitivnimi metodami, kot je shranjevanje v steklene kozarce, ki so jih zakopali in po potrebi tudi odkopali, na kar se je v svoji kritiki obesil nekdanji direktor ruske obveščevalne službe FSB, zdaj pa predsednik dumskega odbora za veterane Nikolaj Kovaljov: »Teza, da so ilegalci denar prali z zakopavanjem v zemljo, hkrati pa v Rusijo pošiljali strogo zaupne informacije, je skregana z logiko. V vsakem poznavalcu bi gromek smeh spodbudilo tudi to, da je enajst ilegalnih vohunov delalo v skupini. Zlato pravilo je, da so takšni ljudje vedno v stiku samo z enim človekom. To je popoln nesmisel, poceni detektivka, ki je celo pod nivojem Agathe Christie.« Tako kot številni drugi analitiki tudi on zagovarja tezo, da nekatere politične sile v Združenih državah Amerike poskušajo diskreditirati ameriškega predsednika Baracka Obamo in ustaviti ponovni zagon v ameriško-ruskih odnosih.

Čeprav so žogico poskušale umiriti tako ameriške kot ruske oblasti, ki zagotavljajo, da incident ne bo škodoval ameriško-ruski renesansi, poznavalci menijo drugače. »Ni naključje, da se je to zgodilo ravno po obisku Medvedjeva v Beli hiši. Predstavljajte si, koliko ljudi v ameriškem kongresu in senatu bo na tem gradilo kariero in krepilo svoja politična stališča ter miniralo ponovni zagon v odnosih. Vse skupaj spominja na male igrice. Kot je znano, ima Obama veliko nasprotnikov, tako v državnem aparatu kot v obveščevalnih službah. S tem sodnim procesom so ga prisilili, da v kozarček medenih rusko-ameriških odnosov vrže žličko strupa,« meni Aleksander Arbatov iz centra za mednarodno varnost moskovskega Inštituta za mednarodno gospodarstvo in odnose. Prepričan je, da bo Obama težko spet pridobil rusko zaupanje, in opozarja, da so ogroženi ratifikacija novega sporazuma o omejevanju zalog jedrskega orožja, ki sta ga Medvedjev in Obama sprejela aprila, ruski vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo in odprava amandmaja Jackson-Vanik, anahronizma iz hladne vojne, ki so ga Združene države Amerike sprejela leta 1975 in vključuje trgovinske omejitve proti nekdanji Sovjetski zvezi. Šlo je za odgovor na sovjetsko omejevanje judovskega preseljevanja.

Ne hladna, temveč tehnološka vojna

Elitna ruska služba za obveščevalno dejavnost v tujini (SVR) na spletni strani v svoje vrste vabi mlade ljudi in jim obljublja »romantično avanturo, kakršna je vohunska kariera«. Apelira tudi na domovinska čustva in zainteresirane posameznike poziva, »naj svoji domovini pomagajo pri gospodarskem razvoju ter znanstvenem in tehnološkem napredku«. Zdaj, ko se je Medvedjev odločil, da bo v Rusiji zgradil ekvivalent ameriške silicijeve doline – visokotehnološki center Skolkovo –, je takšna žrtev še posebej ključna. Po trditvah kritičnega ruskega časopisa The New Times »tehnološko zaostale države, kakršna je Rusija«, ni mogoče modernizirati, ne da bi ob pomoči vohunske mreže v razvitih državah kradla know-how, kot je to počela že Sovjetska zveza.

Da je industrijska špijonaža eden od glavnih problemov nemškega gospodarstva, je pretekli teden opozoril tudi nemški notranji minister Thomas de Maizière in dodal, da se k njemu najpogosteje zatekata predvsem Rusija in Kitajska. Po njegovih besedah gre celo za večjo grožnjo od islamskega terorizma in skrajno levičarskih in desničarskih organizacij. Po podatkih nemške obveščevalne službe so ruski vohuni zainteresirani predvsem za podatke o obnovljivih virih energije, energetskih interesih Evrope, načrtih za diverzifikacijo energetskih poti in nemški gospodarski situaciji. Nemška visokotehnološka podjetja naj bi vse pogosteje postajala tudi tarča kibernetskih napadov.

Le nekaj dni pred tem je svoje poročilo na Češkem predstavila tudi češka varnostna služba, ki omenja »agresivno in intenzivno rusko kampanjo na področju znanstveno-tehnične dejavnosti«. Na Češkem večjo navzočnost ruskih vohunov povezujejo z nekdanjimi ameriškimi načrti, da bi tam postavili dele ameriškega protiraketnega ščita. V zvezi s tem je Češka lani že izgnala kar štiri ruske diplomate.

Prav tako so v francoskih medijih in ruskem kritičnem časopisu Nova Gazeta pred kratkim dvigali obrvi zaradi dogovora med Medvedjevom in francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, po katerem je ruska pravoslavna cerkev v Parizu dobila ugledno zemljišče, kjer bodo zgradili svojo katedralo, ki je že dobila vzdevek »vohunska«.

Tudi v tem dogovoru mnogi vidijo dolgo roko ruskega premiera in nekdanjega agenta KGB Vladimirja Putina, ki je še kot predsednik opozoril na vse večji pomen obveščevalnih služb: »Učinkovitost naših notranje- in zunanjepolitičnih odločitev je odvisna predvsem od kvalitete zbranih informacij.«

Zlati časi

Resnejše zanimanje Kremlja za zadeve onkraj Atlantika je staro nekaj manj kot stoletje. V začetku, takoj po prvi svetovni vojni, so bili v Kremlju zainteresirani zlasti za vojaško tehniko in leta 1928 je NKVD ustanovila prvi oddelek, prek katerega je svoje agente infiltrirala v ameriške znanstvene in raziskovalne ustanove. Za delo pri sovjetskih tajnih službah je ljudi novačil tudi Earl Bowder, ki je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja predsednik ameriške komunistične partije. Sredi druge svetovne vojne je njegovo delo nadaljeval Jacob Golos, Ukrajinec judovskega rodu, ki je čez lužo vzpostavil številne vohunske mreže. Najbolj znana med njimi je bila potovalna agencija World Travel, ki je organizirala potovanja tajnih agentov med ZDA in Sovjetsko zvezo. Z Golosom, ki mu je svoje ljudi uspelo spraviti celo v State Department, od koder so po tej poti odtekli številni dokumenti, so sodelovali ljudje vseh profilov, ki jim je bilo skupno ideološko prepričanje. Po eni od legend naj bi prav Golosova skupina preslikala načrte za novo vrsto tankovskega podvozja, ki so ga Sovjeti uspešno uporabili v legendarnem tanku T-34. Prav tako naj bi Golosovi agenti v Ciudadu de Mexicu pomagali umoriti sovjetskega odpadnika v izgnanstvu, Leva Trockega.

Med drugo svetovno vojno se je pozornost Moskve osredotočila na Projekt Manhattan, kar je tajna koda, pod katero so Američani razvijali jedrsko bombo. Pri prodoru v skrivnosti Los Alamosa so bili Sovjeti daleč uspešnejši od denimo Nemcev ali Japoncev. Tudi zaradi sodelovanja na stotine ameriških levičarjev, ki so čutili simpatije do sovjetske ideologije. Znano je, da so bili člani ameriške KP povečini nadpovprečno izobraženi in so se pogosto znašli na delovnih mestih v vojni industriji. KGB je projekt poimenovala Enormoz, njegov najpomembnejši člen pa je bil Klaus Fuchs, ki je že leta 1941, ko je še delal v Veliki Britaniji, svoje usluge ponudil KGB. Poslali so ga v laboratorije Los Alamosa, tam je neposredno sodeloval pri razvoju ameriške jedrske bombe, podrobnosti pa posredoval agentom KGB-ja. Razkrinkali so ga šele leta 1946, kot rezultat projekta Venona, kakor so Britanci in Američani poimenovali delno dešifriranje prestreženih sporočil, ki so z Zahoda potovala na zloglasno moskovsko Lubjanko. Fuchs je dejanje priznal, za kar je bil obsojen na 14 let zapora. Odsedel jih je samo devet.

Druga dva pomembna sovjetska agenta iz dobe razvoja jedrske bombe so odkrili šele sredi devetdesetih let, ko je razkritje dokumentov Venone pokazalo, da je podrobnosti o imploziji in potrditve Fuchsovih sporočil v Sovjetsko zvezo pošiljal tudi Theodore Hall, prav tako znanstvenik v Los Alamosu. Hall svojih dejanj ni priznal, Cia pa sodišču domnevno ni želela razkriti celotnega dosjeja Venona, zato nikoli ni bil obsojen.

Še nekoliko več sreče je imel George Koval, ameriški državljan sovjetskega rodu, ki je med drugo svetovno vojno delal v Oakfieldu, drugem raziskovalnem središču v Tennesseeju. Sovjetom je domnevno posredoval načrte vžigalnika za plutonijevo bombo, s čimer je za kakih pet let pohitril vzpon druge jedrske sile po ZDA. Po vojni se je vrnil v Sovjetsko zvezo, kjer je občasno delal za vojaško obveščevalno službo (GRU). Leta 2006 ga je tedanji predsednik Vladimir Putin posthumno odlikoval z redom heroja Ruske federacije.

V zvezi z atomsko bombo je pomemben še en, bržkone najbolj znan vohunski par – zakonca Rosenberg, ki sta se v zgodovino zapisala kot prva vohuna, ki sta bila v ZDA obsojena na smrtno kazen. Julius Rosenberg je imel kot inženir dostop do številnih vojaških skrivnosti, v svoje delo pa je poleg žene Ethel vpletel še nekatere druge sorodnike. FBI ju je odkril prek priznanja Klausa Fuchsa, Rosenberga pa sta v preiskavi molčala. Svojih stikov nista izdala kljub grožnji z električnim stolom, na katerem sta bila usmrčena 19. junija 1953.

Omenjeni procesi so prispevali k fenomenu, ki je konec petdesetih let zajel ZDA, t. i. lovu na čarovnice senatorja Josepha McChartyja, bolj dolgoročno gledano pa so zaznamovali celo današnja ameriška stališča do zunanje politike ter vloge in pristojnosti tajnih služb.

Hladna vojna je bila zlata doba špijonaže med velesilama. Ideološko motivirani vohuni so v ZDA počasi izginjali, zamenjali pa so jih »najemniški vojaki«, ki so za nasprotno stran delali bodisi iz gmotnih vzgibov bodisi zaradi izsiljevanja katere od sovjetskih tajnih služb. Eno najhujših lukenj v ameriško nacionalno varnost sta izvrtala Christopher John Boyce in Andrew Daulton Lee, ki sta nosila kodni imeni Sokol in Snežak. Bila sta mladostna prijatelja, od katerih je imel prvi kot varnostni inženir dostop do tajnih podatkov ameriške letalske industrije. Na sovjetsko veleposlaništvo v Mehiki jima je uspelo pritihotapiti zajeten šop dokumentov, med katerimi so bili tudi tako občutljivi podatki, kot so komunikacijske šifre in informacije o ameriških vohunskih satelitih, v zameno pa sta prejela precejšnjo vsoto denarja. Boyce je bil leta 1977 obsojen na 40 let zapora, od koder so ga izpustili že leta 2002.

Dvojni agent Aldrich Ames je delal v protiobveščevalnem oddelku Cie, svoj položaj pa je izkoristil, da je Sovjetom prodal informacije o praktično vseh sodelavcih Cie, ki so bili aktivni na tleh nekdanje Sovjetske zveze. S tem je razkril približno sto ameriških operacij, posledica njegove izdaje pa je bilo najmanj deset usmrtitev ameriških sodelavcev. Ames je v vohunjenje privolil zaradi finančnih težav, v katere je zabredel zaradi razkošnega življenja njegove druge žene, kar ga je tudi izdalo. Kot uslužbenec z okrog 60.000 dolarji letnega dohodka si je privoščil pol milijona vredno hišo, naokoli pa se je vozil v jaguarju. Aretirali so ga leta 1994, potem ko je pred tem že dvakrat prestal preizkus s poligrafom. Obsojen je bil na dosmrtno zaporno kazen, njegova žena pa je bila zaradi pomoči pri izdaji obsojena na pet let. Ames naj bi za svoje vohunske podvige od Moskve prejel kar 4,6 milijona dolarjev, s čimer ostaja najbolje plačani vohun v ameriški zgodovini. Dva milijona, ki ju ameriški vladi ni uspelo zaseči, ostajata naložena na neznanem bančnem računu. Ruske tajne službe ne privolijo v njegovo razkritje, saj menijo, da denar pripada Amesu in da ga je pošteno prislužil.

Amesova aretacija je nekoliko podaljšala aktivno dobo drugemu sodobnemu vohunu Robertu Hanssenu, ki je od skupaj 27-letnega službovanja pri FBI kar 22 let delal za sovjetske in pozneje ruske tajne službe. Prijeli so ga leta 2001, v trenutku, ko je na spodnjo stran lesenega mostu v Foxton parku v zvezni državi Virginiji pritrdil pošiljko zaupnih dokumentov. Obsojen je na dosmrtno zaporno kazen brez možnosti pomilostitve, za svoje delo pa je od Rusov domnevno prejel 1,4 milijona dolarjev. Njegove besede ob aretaciji so bile: »Kaj ste delali toliko časa?«

Podobno dolgo je uspevalo tudi polkovniku Georgeu Trofimoffu, doslej najvišjemu častniku ameriške vojske, ki je bil obsojen za vohunjenje. KGB ga je rekrutiral že leta 1969, zaupne informacije pa je izdajal vse do leta 1994. Izdal ga je prebegli častnik KGB, ki je obenem potrdil, da so od Trofimoffa prejeli kar 50.000 strani zaupnega gradiva. Trofimoff je bil leta 2001 obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Še danes trdi, da je nedolžen.

Za Sovjete in Ruse so v ZDA delovali tako posamezniki kot tudi številne organizacije. Leta 1996 je tedanji direktor ruskega letalskega prevoznika Aeroflot Nikolaj Gluškov odkril, da kar 3000 od 14.000 zaposlenih v njegovem podjetju v bistvu dela za drugega delodajalca. Pravzaprav kar dva: FSB in SVR. Šefoma obeh agencij je nemudoma poslal račun in spremno pismo, v katerem ju je prosil, naj svojim zaposlenim sami izplačujejo osebne dohodke. Gluškov od leta 2000 sedi v zaporu zaradi poneverbe denarja, namenjenega tajnim službam. Aeroflot je tako dolga leta predstavljal kukalo, skozi katero so v Kremlju gledali pod prste Američanom, podobno vlogo pa zdaj opravljajo ruske diplomatske misije, zlasti tista pri Združenih narodih, kjer so se pogosto zadrževali tudi padli junaki zadnjega vohunskega škandala. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber