Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija. Naj zmaga Resnica!

Logo

Polono Frelih za Evropski Parlament!Media-kit

Dežela kamnitih stolpov in okamnelih ljudi

»Naj nam Bog da moči, da se maščujemo svojim sovražnikom,« pravi eden od verzov himne najmanjše in najmlajše ruske republike Ingušetije, ki leži na nemirnem Severnem Kavkazu. Komaj 4000 kvadratnih kilometrov velika in pretežno muslimanska republika s 300 tisoč prebivalci ima zaradi etničnih trenj, krvnega maščevanja in tujih invazij precej krvavo zgodovino in je še zdaj ujeta v spiralo nasilja.


 

V srednjem veku so se Inguši pred nevarnostjo zatekali v kamnite stolpe visoko v kavkaških gorah, s selitvijo v večja mestna središča pa so postali precej bolj ranljivi. Od leta 2002 je v protiterorističnih operacijah ruske tajne službe FSB in lokalnih varnostnih struktur neznano kam izginilo 162 ljudi, v medsebojnih obračunih pa je bilo ubitih tisoč domnevnih islamskih borcev in pripadnikov varnostnih služb ter proruskih oblasti.

Oktobra lani je Ingušetija dobila novega predsednika Junusbeka Jevkurova. Ta je z napovedjo o mehkejšem pristopu v boju proti islamskemu ekstremizmu v te vsega hudega vajene kraje vendarle prinesel kanček optimizma. V ponedeljkovem terorističnem napadu je bil hudi ranjen in po manj kot letu dni je dežela kamnitih stolpov vnovič tudi dežela od žalosti otrplih ljudi.

Hiša žalosti

»Po molitvi, na katero sta odšla po kosilu, so njuno trgovino s fotografsko opremo obkolila vozila, polna oboroženih ljudi. Brez vnaprejšnjega opozorila so začeli streljati. Oba sinova sta bila takoj mrtva. To se je zgodilo 24. januarja ob treh popoldne. Do danes, do te minute ne vem, niti kdo je to storil niti zakaj sta umrla,« na svojem domu v nekdanji inguški prestolnici Nazranu pripoveduje 71-letni Sultan Užahov. Le dva meseca po tragediji, v kateri je v enem dnevu ostal brez dveh sinov, je sivolasi starec skupini novinarjev opisoval najmanjše podrobnosti tragičnega dogodka. Ves čas je bil tako zbran, da je deloval skoraj neprizadeto. Sledove globoke žalosti je bilo mogoče zaslutiti le v pogledu njegovih nekam v daljavo zazrtih oči. Na naš predlog in šele po njegovem izrecnem dovoljenju se je pogovoru pridružila tudi žena Asjet. Zaradi črnine se je njen žalujoči obraz zazdel še bolj bled.

»Mlajšemu sinu je bilo ime Ruslan. Imel je 26 let in je bil inženir kmetijstva. Ravno se je pripravljal na poroko. Starejšemu je bilo ime Murat. Star je bil 30 let. Za njim so ostali 23-letna žena Lejla in dva mala otroka. Kdo jih bo zdaj preživljal?« si je z robčkom brisala orosele oči. S prstom je pokazala na mlado dekle, ki je z dojenčkom v naročju in pogledom, uprtim v tla, plaho stala med vrati. Vdova. Črna vdova?, kakor pravijo ženskam, ki se s samomorilskimi napadi maščujejo za smrt svojih najbližjih.

V družini Užahov so ostali še trije sinovi in hči in nobeden od njih si zaradi januarskega dogodka ne upa niti za trenutek zapustiti doma. »Imamo veliko hišo, ki smo jo gradili 14 let. Vse smo zgradili z lastnimi rokami. Zdaj je to hiša žalosti. Zaradi strahu vsi spimo v eni sobi in ne upamo na ulico,« Asjet opisuje njihov vsakdanjik. Govori tiho in z velikimi premori med besedami.

»Sinova so mi ubili pripadniki ruske obveščevalne službe FSB. To so storili, čeprav je predsednik Jevkurov izrecno prepovedal vse posebne operacije brez sodelovanja inguške policije in tožilstva. Federalne enote lahko počnejo, kar jih je volja. Zanje je to posel. Za vsakega ubitega so nagrajeni z medaljami, denarjem in dopustom. Živimo v nenehnem strahu,« doda soprog in poudari, da že skoraj več kot dva meseca niso zatisnili očesa.

V iskanju pojasnil je potrkal na marsikatera vrata. Povsod je našel samo ubijajoč molk. »Če sta res naredila kaj narobe, bi ju morali najprej pozvati, da se vdata. Morali bi ju aretirati, opraviti preiskavo in jima potem soditi. Povsod po svetu veljajo enaki zakoni, pri nas pa ljudi kot v srednjem veku streljajo brez sodnih procesov. Če bi prišli včeraj, bi vam lahko pokazal omaro iz trgovine. Popolnoma je bila prerešetana. Vse je bilo uničeno,« se je razburjal nad pomanjkanjem jasnih pravil. Zadevo je že dal v roke odvetniku, ta pa ne izključuje, da bo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu vložil tožbo proti Rusiji. Rusija je na tej sodni instanci samo lani izgubila kar 245 primerov, ki so jih zaradi mučenja, ugrabitev in umorov v času t. i. protiterorističnih operacij proti njej vložili prebivalci Ingušetije in Čečenije. Ruske oblasti večino odločitev sodišča sicer ignorirajo oziroma odškodnine izplačuje z veliko zamudo, zaradi česar je bilo na Svetu Evrope pred kratkim slišati celo pozive k zamrznitvi njenega članstva.

Mrtvi se ne morejo braniti

»Najhuje je, da se nas sosedi zdaj izogibajo. Vsi mediji so pisali, da sta bila terorista, vahabita. Šele ko so ju ubili, so v njuno trgovino podtaknili orožje in ju z njim fotografirali. Dobro vedo, da se mrtvi ne morejo braniti,« je Sultan opisal družinsko stigmo. »V skladu z našo tradicijo človeka ob smrti hvalijo, pa četudi je bil najslabši človek na svetu. Ljudje prihajajo v hišo pokojnika in Boga prosijo milosti. Pri nas se ni nihče oglasil in o dogodku še zdaj niso odprli preiskave,« pripoveduje mirno, kot ob velikih izgubah zmorejo samo zelo verni ljudje.

Se bodo za svojo izgubo maščevali? »Nikakor ne. Vsi moji otroci razumejo, da nima smisla z glavo butati ob steno. Smo izobražena družina, ki ni nikoli podpirala terorizma. Otroke sem vedno svaril pred tem zlom,« zavrne načelo zob za zob.

»Smo Rusi in vedno smo se počutili del Rusije. Obtožbe o vahabizmu so čista izmišljotina,« ga dopolni Asjet, ki v nedogled ponavlja, da sinova nista bila narkomana in da nikoli v življenju nista niti pila niti kadila.

Ko končata z opisovanjem družinske tragedije, v prostoru zavlada smrtna tišina. Zbrani novinarji upirajo poglede v tla. Ostali so brez besed. Novinarki ruskega BBC Maši Vasiljevni po licih polzijo solze. »Ne morem si pomagati. Imam 23 let. Toliko kot Lejla, ki je ostala brez moža in sama z dvema otrokoma,« se opravičuje, ko v spremstvu sogovornikov odhajamo proti vratom. »Napišite, kaj se dogaja pri nas. Mogoče se bo potem vendarle kaj spremenilo,« še slišimo ob slovesu.

Največji simbol krivic, ki se dogajajo v Ingušetiji, je nedvomno postala smrt Magomeda Jevlojeva, lastnika opozicijske spletne strani Ingušetija.ru, ki je bil s strelom v glavo ubit med policijskim priporom. Incident je sprožil množične opozicijske demonstracije in pod plazom kritik so oblasti vendarle sprožile preiskavo. Še zdaj sicer vztrajajo, da je za nesrečo kriv Jevlojev, ki se je upiral aretaciji in je enemu od policistov poskušal iztrgati pištolo. Mrtvi se pač ne morejo braniti!

Človekoljubne organizacije njegovo smrt povezujejo s kritikami na račun nekdanjega predsednika Murata Zjazikova, agenta KGB in izbranca nekdanjega ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga obtožujejo množičnega kratenja človekovih pravic pod krinko boja proti terorizmu.

Njegov naslednik Jevkurov je tej praksi napovedal konec. »Islamskim teroristom, ki so se pripravljeni prostovoljno vdati in na vesti nimajo umorov, bom ponudil amnestijo, tiste, ki ne bodo odložili orožja, pa bomo uničili,« je v intervjuju za Delo povedal kmalu po nastopu funkcije, na katero ga je imenoval ruski predsednik Dmitrij Medvedjev.

Guantanamo kot otroški vrtec

»Kremelj ni zainteresiran za umiritev razmer, saj je zamenjal samo predsednika, generalni tožilec in direktor FSB, ki sta ugrabljala in ubijala ljudi, pa sta še vedno na položaju. Veliko dokazov imamo proti njima, denimo o koncentracijskih taboriščih v Čečeniji. V enem od njih je bil zaprt tudi moj nečak. Pripovedoval mi je, da so tam ljudi žive razčetverjali,« je o mučenju povedal Magšarip Aušev, lastnik opozicijske spletne strani Ingušetija.org.

Sprejel nas je na svojem razkošnem domu v novi prestolnici Magasu, kjer nam je najprej z nemalo ponosa predstavil drugo, od njega precej mlajšo ženo. Molče je stala ob robu mize in nas s svojo ponižnostjo in pogledom, uprtim v tla, kar nekaj časa spravljala v zadrego. Odšla je šele, ko ji je tako velel soprog, ki je zaradi organizacije opozicijskih demonstracij v zaporu preživel štiri mesece.

»Ko sem v Nalčiku preživljal zaporno kazen, je bil z menoj tudi 30-letni fant, ki je bil prej zaprt v Guantanamu. Pripovedoval nam je, kako so jih tam mučili, in vsem je šlo ob tem na smeh. Guantanamo se nam je zazdel kot otroški vrtec. Najbolj strašno je bilo, ko so jim med zasliševanjem potiskali glavo v vodo. Pri nas pulijo nohte, prste. Ponižujejo na vse mogoče načine. Ves svet molči. Tega ne razumem,« je izrazil upanje, da bodo tudi odgovornim za zločine v Ingušetiji nekoč sodili za zločine proti človečnosti, kakor so na haaškem sodišču odgovornim za zločine v nekdanji Jugoslaviji.

Tragično osebno izkušnjo ima tudi Magomed Mucolgov, predsednik organizacije za varstvo človekovih pravic Mašr. Osemnajstega decembra 2003 so neznani storilci ugrabili njegovega brata, učitelja fizike in matematike. Najprej so ga odpeljali v Magas, nato v oporišče Hankala v Čečeniji, tam pa se je za njim izgubila vsaka sled.

»Obstaja 95-odstotna verjetnost, da so ga ubili. Takšne akcije zmanjšujejo zaupanje ljudi v zvezne in republiške organe,« je razmišljal v edinem hotelu v glavnem mestu, ki so ga med našim obiskom varovali do zob oboroženi pripadniki posebnih policijskih enot.

V strahu za njegovo varnost so mu prijatelji in sorodniki že večkrat svetovali, naj se umakne na varno, česar pa ne namerava storiti. »Štirikrat so me poskušali ubiti. Zadnjikrat avgusta lani. Sem javna osebnost in to me varuje. Ljudi pozivam, naj ob izginotjih vlagajo tožbe, spodbujam jih, naj zahtevajo kazen, zato moram biti zgled. V tem ni nobene patetike. Sem musliman in verjamem, da se bo zgodilo, kar se pač mora zgoditi,« je vdan v usodo.

Kjer se vsi vedejo kot banditi

Nekateri za množično kratenje človekovih pravic obtožujejo predvsem rusko tajno službo FSB, drugi s prstom kažejo na lokalne veljake. »Za vso bedo inguškega naroda so krivi predstavniki Ingušetije. Vsega je kriva tolpa nekdanjega predsednika Zjazikova, v kateri so bili predstavniki našega notranjega ministrstva in FSB. Zjazikov jim je plačeval, da so destabilizirali razmere in strašili narod. Ti debili ne razumejo, da vsako nasilje rodi še več nasilja. Položaj se bo spremenil šele, ko bodo iz vladajočih struktur odstranili vse tiste, ki so sodelovali v odredih smrti,« se je razburjal Magomed Hazbijev, predsednik opozicijske stranke Pravična Ingušetija, ki se je po lastnih navedbah tudi sam znašel na seznamu za odstrel.

Akijev Tamiral iz ruske človekoljubne organizacije Memorial je bil kritičen predvsem do ruske tajne službe. »FSB pri opravljanju protiterorističnih operacij vztrajno tepta človekove pravice. Federalnim varnostnim službam ni do tega, da bi bila naša republika stabilna. Njihovi pripadniki pridejo sem za tri mesece in ne zanima jih, kaj mislijo prebivalci. Pomembno je, da preživijo. Če bi jih nadomestile lokalne varnostne službe, kakor je zdaj v Čečeniji, bi se stvari precej umirile,« je prepričan Hazbijev, ki tako kot drugi sogovorniki za radikalizacijo dolži predvsem nasilje varnostnih služb.

»V tem, kar ste slišali, je veliko izmišljotin. To je kratko malo pretiravanje. Če bi obiskali kako od številnih družin ubitih pripadnikov varnostnih služb, bi prav tako slišali veliko tragičnih zgodb in imeli bi precej bolj objektivno sliko,« nas ob koncu pogovorov opozori nekdanji predsednikov tiskovni predstavnik Bers Jevlojev, ki mu je ob pripovedih naših sogovornikov vidno neprijetno.

»Da, problem je, da se tako eni kot drugi vedejo kot banditi,« ga dopolni ruska kolegica. Že to, da so nam dovolili srečanja s predstavniki opozicije, je po njenem dokaz, da je s prihodom novega predsednika v Ingušetiji vendarle zavel nov veter.

Ponedeljkov napad na predsedniški konvoj, za katerim naj bi stal samomorilski napadalec, je zadeve vnovič postavil na glavo. Medvedjev je namreč nadzor nad bitko proti terorizmu v Ingušetiji ponudil čečenskemu predsedniku Ramzanu Kadirovu, s čimer je v vplivnih inguških krogih sprožil pravo ogorčenje.

»Čečenija ima sama milijon problemov in Kadirov naj se ukvarja z razmerami v svoji republiki in naj ne leze v Ingušetijo, ki ima svojega predsednika in parlament,« se je proti temu izrekel prvi predsednik Ingušetije Ruslan Aušev. Že večkrat so ga moledovali, naj se vrne na položaj, in zdaj je načelno privolil, da bo do okrevanja zdajšnjega predsednika prevzel predsedniške dolžnosti. »Hkrati se moramo spopasti s terorizmom, kriminalom, korupcijo in socialnimi problemi. Samo z nasilnimi metodami ne bomo prišli daleč,« se je na radiu Eho Moskvi zavzel za celovit pristop k reševanju problemov. Ko bi le vsi vpleteni zmogli moč, da bi se odrekli maščevanju … •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

27/6/2009 clanek-1553924.md

Priporočam

Ingušetija na robu državljanske vojne

Dežela Putinovih 99 odstotkov

Z lexusom v predsedniški konvoj

»Guantanamo se nam je zazdel kakor otroški vrtec«

Kavkaški sod smodnika spet grozi

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Polona Frelih je kandidatka Stranke Resnica na Evropskih volitvah - 2024

9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!