Od naše dopisnice

Bitka se bije predvsem zato, ker se po oceni ameriških geologov pod večnim ledom in snegom skriva kar četrtina še neodkritih svetovnih zalog nafte in plina. Zaradi globalnega segrevanja ozračja je izkoriščanje naravnih bogastev na tem območju iz leta v leto laže izvedljivo.

»Arktika bi morala postati nekakšen laboratorij za mednarodno sodelovanje,« se je za dialog zavzel tudi islandski predsednik Ólafur Ragnar Grímsson, ruski, Dmitrij Medvedjev, pa je opozoril, da zveza Nato na Arktiki nima kaj iskati, saj gre za območje gospodarskega sodelovanja. Zgleden primer dobrega sodelovanja je tik pred konferenco postal sporazum o morski meji v Barentsovem morju in Arktičnem oceanu, s katerim sta Rusija in Norveška končali kar štirideset let trajajoči spor glede 175 tisoč kvadratnih kilometrov ali za pol Nemčije velikega območja. Razdelili sta si ga na polovico, jasno pa so začrtali tudi ekskluzivna gospodarska območja, zaradi katerih sta se državi sploh zapletli v spor.

Precej trši oreh je vprašanje, čigava je Arktika. Tam so trenutno znanstvene odprave kar treh držav – Rusije, Danske in Kanade. Vsaka zase zbirajo dokaze o tem, da je Lomonosov greben geološko nadaljevanje njihovega ozemlja in da imajo zato po konvenciji OZN o pomorskem pravu izključno pravico do izkoriščanja območja, ki je do 320 kilometrov oddaljeno od njihovih teritorialnih voda.

Zahtevek o tem je Rusija pri Združenih narodih vložila že leta 2001, vendar je bil zavrnjen z razlago, da ni znanstveno podkrepljen. Rusija naj bi to znova poskušala dokazati že leta 2013, do takrat pa naj bi se na Združene narode že obrnila tudi Kanada. Leto pozneje naj bi svoj lonček pristavila še Danska.

Po ocenah bo Rusija zase zahtevala območje, veliko kar 1,2 milijona kvadratnih kilometrov, to je približno toliko kot vsa zahodna Evropa. Če ji bo uspelo, bo »postala naslednja Savdska Arabija«, je kanadski novinar Phred Dvorak zapisal v članku Arktika je energetska prihodnost, objavljenem v Wall Street Journalu. Zaradi zanemarjanja raziskav o možnem črpanju nafte na Aljaski je prav tako ostro kritiziral ameriškega predsednika Baracka Obamo. Tudi on se je zavzel za mednarodno sodelovanje: »Čas je, da se osredotočimo na Arktiko in začnemo sodelovati z Rusijo, ki je na tem območju nesporna velesila,« je Rusiji priznal primat.

Simbolno je ruska stran Arktiko za svojo razglasila že pred tremi leti, ko je njena raziskovalna odprava pod vodstvom polarnega raziskovalca in poslanca dume Arturja Čilingarova na globini 4300 metrov pod severnim tečajem zapičila rusko zastavo.

Celo po najbolj zadržanih ocenah energetske rezerve na Arktiki vsebujejo kar 90 milijard sodov nafte in 50 milijard kubičnih metrov naravnega plina, kar je 13 odstotkov vseh svetovnih zalog nafte in 30 odstotkov svetovnih zalog plina. Najbolj bogata z nafto sta Grenlandija in Aljaska, s plinom pa ozemlje pod ruskim nadzorom.

Prav na Grenlandiji je tudi največ možnosti, da bodo že v kratkem začeli izkoriščati tekoče zlato. Britanska družba Cairn Energy je prejšnji teden sporočila, da ima dokaze o bogatih zalogah na tem območju, grenlandski urad za minerale in nafto pa naj bi kmalu objavil zmagovalca razpisa za raziskovalno črpanje v Beaufortskem morju.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber