Sivolasa, modrooka in nadvse prijazna gospa je glavna atrakcija kongresa ugrofinskih narodov. Z obiskom jo preseneti tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. »Povedala sem mu, da prihajam iz roda medvedov in da pri nas medvede častimo. Pošalil se je, da tudi sam izhaja iz istega rodu,« z nemalo ponosa opiše nepričakovano srečanje. Prav po zaslugi svojega imena je novi ruski predsednik dobil tudi njen glas. Med obleganjem radovednih obiskovalcev in glasnim občudovanjem ročno izdelanih torbic iz jelenje kože, prešitih odej, blazin in zibelk tiho potarna: »Čim prej si želim nazaj domov. V gozd.« Betonska ploščad je razbeljena od vročega poletnega sonca.

Črno zlato v belem snegu

Avtonomno okrožje Hanti-Mansijsk, tradicionalno imenovano Jugra, leži na zahodu Sibirije in je veliko za približno dve Sloveniji. Razprostira se od gorovja Ural do sibirske tajge, prepredene z veletokoma Ob in Irtiš. Zaradi sibirske cedre, borov, jelk in brez, ki pokrivajo skoraj 50 odstotkov ozemlja, se v pokrajini prelivata zelena in bela barva. Vmes je posejanih kar 3014 jezer. »Dežela, obdana z vodami,« je zdaj že dolgo znana predvsem kot »ruski Kuvajt«. V 60. letih minulega stoletja so ruske naftne družbe v neokrnjeni naravi odkrile bogata nahajališča črnega zlata, lani pa je Rusija tam načrpala že 60 odstotkov vseh naftnih zalog. Kar daje Rusiji moč, je dodobra oslabilo sibirske staroselce.

V Hanti-Mansijskem avtonomnem območju je leta 1959 živelo le 124 tisoč ljudi, zdaj jih je že skoraj dva milijona. Gre predvsem za delavce v naftni in plinski industriji, ki so tja prišli iz drugih predelov Rusije in držav nekdanje Sovjetske zveze. Nekoč večinski narodi so zdaj že dolgo v manjšini. Od 30 tisoč staroselcev, med katerimi prevladujejo Hanti, sledijo jim Mansi, nekaj pa je tudi gozdnih Nencev, jih le še 750 živi na tradicionalen način. Glavni krivec je pogoltno in ekološko brezbrižno izkoriščanje naravnih bogastev, s katerim so zastrupili reke in pašnike, pregnali divje zveri in dodobra razredčili gozdove. Polnomadski Hanti so ostali brez osnovnih sredstev za preživetje; popolnoma so namreč odvisni od severnih jelenov, lova in ribolova, poleti pa tudi od nabiranja gozdnih sadežev. Poslanec lokalne dume iz vrst Enotne Rusije Ruslan Erišev si pred ekološkimi problemi, kakršna sta zastrupljanje rek zaradi izlivov nafte in izsekavanje gozdov, ne zatiska oči. Priznava, da takšni dogodki silijo Hante k odhodu iz njihovega naravnega okolja. »Stvari se počasi spreminjajo na bolje. Zastarelo sovjetsko tehnologijo smo začeli nadomeščati. Stvari se ne da spremeniti naenkrat,« stvarno pripomni.

Zavrača tudi očitke na račun leta 2005 sprejete zvezne zakonodaje, ki ureja lastništvo zemlje in Hantom odvzema še zadnjo obrambo pred naftnimi družbami. Te so morale pred tem v skladu z zveznimi in lokalnimi zakoni od staroselcev dobiti dovoljenje za izkoriščanje zemljišč, na katerih živijo že več stoletij. Če so soglasje dobile, so morale prvotnim prebivalcem v zameno plačati kompenzacijo. Kljub zakonski zaščiti se je sicer že takrat dogajalo, da zaupljivi in naivni Hanti obljubljenega denarja niso videli nikoli. Bolj kot ne so se morali zadovoljiti z motornimi sanmi, lesom za kanuje in platnom za čum, kar dolgoročno ni prav nič pripomoglo k odpravljanju njihovih eksistencialnih težav. »Tisti, ki naftni družbi v uporabo odstopijo zemljo, v zameno vedno kaj dobijo,« nas prepričuje lokalni veljak Erišev. Tudi on se pohvali prav z motornimi sanmi. Na njih so številni staroselci prek zasneženih prostranstev že odbrzeli do večjih mest in se zaposlili pri naftnih podjetjih. Vrnili se niso nikoli več. Ker nimajo druge izbire, takšen pakt s hudičem iz leta v leto sklene vse več Hantov.

Druge so pregnali v t. i. »nacionalne vasi«, kjer se jim godi še huje. Zaradi pomanjkanja perspektive so popolnoma odvisni od miloščine oblasti, velik problem pa je tudi alkoholizem. »Podobno kakor Azijci tudi Hanti nimajo gena za presnavljanje alkohola. Ko začnejo piti, jim ni več pomoči,« razloži Vjačeslav Gončarenko, direktor lokalnega komiteja za izobraževanje, ljubiteljski fotograf in borec za ohranitev staroselskih običajev in jezikov.

Bajka o babici Maši in medvedih

Navsezgodaj zjutraj z ladjo krenemo proti nacionalni vasi Kišik. Zaradi stopljenega snega in ledu je reka Nazim prestopila bregove, tako da iz vodne gladine sem in tja molijo vrhovi dreves. Brnenje motorja in enolična zelena pokrajina večino potnikov zazibljeta v dremež, iz katerega nas predrami ušesa parajoča ruska pop glasba. Po dveh urah vožnje pristanemo na ugrezajoči se sipini in se takoj spopademo s trumami napadalnih komarjev, ki so v poletni tajgi največja nadloga.

Na močvirnatih tleh stojijo lične lesene hišice, ki so zaradi vode med seboj povezane z lesenimi deskami. S streh visijo posušene ribe. Predirljivo tišino sem in tja prekineta pasji lajež ali hrup ladijskega motorja, ki naznanja, da moški odhajajo k bližnjim ribiškim vabam. Sem in tja nam pot prekrižajo skupina modno oblečenih mladeničev, mati z vozičkom, otrok na kolesu. Le streljal od naselja se v neskončnost razprostira gost in kričeče zelen borov gozd. Vlažna tla prekriva debela in mehka mahova odeja.

Vas s 750 prebivalci, med katerimi je kar 60 odstotkov Hantov, je ena najbolj razvitih tradicionalnih vasi, zato se obiski takšnih in drugačnih gostov tam kar vrstijo. Tokrat pričakujejo finski in madžarski delegaciji. Na osrednjem vaškem trgu, pokritem s sipko mivko, se že od zgodnjih jutranjih ur pripravljajo na slavje. Moški postavljajo oder, ženske lepijo okraske. V ogromnem kotlu brbota ribja juha.

V tradicionalne noše oblečeni Hanti pričakajo prišleke z divjim udarjanjem po bobnu in plemenskim plesom, ki spominja na indijanskega. Vuša vuša, pozdravljajo v hantijskem jeziku. »Menim, da je jezik osnova kulture, zato sem vztrajal, da morajo v naše šole uvesti tudi učenje hantijskega jezika. Izdali smo tako jezikovni priročnik kakor tudi priročnik tradicionalnih veščin,« se pohvali Gončarenko. V te kraje je pred 25 leti prišel iz Ukrajine. Sledili so mu številni rojaki. Poleg 80 odstotkov Hantov in dveh Nencev osnovno šolo v Kišiku tako obiskuje tudi precej Ukrajincev. »Najlepši so otroci, ki se rodijo v mešanem hantijsko-ukrajinskem zakonu. Sam v tem eksperimentu nisem sodeloval, sem se pa trudil,« se pošali med odkritim občudovanjem in fotografiranjem svetlolase Lolite. Prav Hanti so njegov najljubši motiv.

Po šoli prideta na vrsto še moderna bolnišnica in muzej na prostem, ki je posvečen hantijski tradiciji. V njem so na ogled čum, v kakršnih prebivajo med selitvijo po tajgi, lesene hišice, v katerih živijo v nenomadskih obdobjih, čuval, glinena peč, v kateri pečejo kruh, oblas, kanu iz lesa cedre, in shramba na visokih lesenih nogah, ki živež varuje pred golaznijo in poplavami. Na majhnem lesenem odru stoji medvedja glava, ki se ji Hanti priklanjajo. Medved je zanje sveta žival in obredno ga ubijejo samo enkrat na leto. Z medvedi povezanih legend je v teh krajih veliko. Čeprav me prepričuje v njeno avtentičnost, me Gončarenkova zgodba precej bolj spominja na bajko. »Pred petimi leti je v 93. letu starosti v Kišiku umrla babica Maša. Od rojstva je bila neustrašna in z navadnim nožem je ubila na desetine medvedov. Najprej mu je vrgla čepico. Da bi jo ujel, se je Medved postavil na zadnje šape in jo začel trgati. V tistem trenutku mu je po dolgem prerezala trebuh. Pravijo, da se je medvedje rjovenje slišalo po vsej vasi. Za plačilo je vnaprej zahtevala zaboj vodke,« pripoveduje napeto.

Mimogrede navrže, da v Kišiku veliko pijejo. Zaradi odsotnih pogledov in zabuhlih obrazov tega sicer ni bilo treba posebej razlagati. Slišim tudi, da so zaradi visokih obiskov policistom zabičali, naj poskrbijo, da pretirano okajeni domačini ne bodo pokvarili praznika. Ob takšnih priložnostih menda predvsem ženske rade pregloboko pogledajo v kozarec. Pravo rajanje se je tako začelo šele, ko je delegacija odšla …

Mali storžasti ljudje

Poletno zelena in s soncem obsijana sibirska tajga že oktobra postane neskončna belina. Ko sonce ugasne, življenje otrpne v ledu in snegu. Temperature se spustijo tudi do minus 50 stopinj Celzija. Ko se mora opredeliti glede ljubšega letnega časa, Nata Ivanovna Pokačeva prav nič ne omahuje. »Mrzlih zim smo navajeni. Poleti je zaradi komarjev huje. Oj, oj,« angažirano pripoveduje. »Kadar ni vetra, moram včasih vso noč razpihovati dim gorečega mahu, s katerim z jelenov odganjamo komarje,« se dodobra vživi v največjo poletno tegobo. Čila 60-letnica vse od smrti moža ob pomoči hčerke in zeta skrbi za stoglavo čredo jelenov. Do teh živali goji neizmerno spoštovanje, ki se izraža tudi v njenih ročnih delih, na katerih so najpogostejši motiv. »Že če imaš enega jelena, si bogat. Popolnoma smo odvisni od njih, tako glede hrane kakor obleke,« pripomni spoštljivo.

Hanti zaradi življenja v skladu z naravo spoštujejo tako živali kakor rastline. Sveta drevesa so pri njih breza, bor in sibirska cedra, ki jo uporabljajo tudi v zdravilstvu. Ob boleznih se po pomoč še zdaj radi zatečejo k šamanom. Nata, po rusko Nadežda, ljubkovalno pa Ajlen, kar pomeni moja mala, nam predstavi stari šamanski običaj: »V imenu vrhovnega boga sem v roke prijel boben. Najprej se obračam k materi zemlji. Ta mi govori: Mali storžasti ljudje, obrnite se najprej k vrhovnemu bogu očetu Torumu. Letimo na dežnih in snežnih oblakih k vrhovnemu Torumu … Medtem smo vzklikali vou, vou, s čimer smo duhu pomagali poleteti do neba.« Oba Natina deda sta bila šamana. V 30. letih minulega stoletja jih je množično pobijal Stalinov režim, ki za Hante tudi sicer ni bil blagodejen. Odrasli so bili prisiljeni delati v kolhozih, otroke pa so poslali v internate. Ali je življenje za vas zdaj boljše, vprašam udobno zleknjena na jelenje kože. »No, to je pa že tako vprašanje. Kakor za koga,« modro odvrne … »čim prej si želim nazaj domov. V gozd!« •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber