Zdi se, da so evropski voditelji na vrh EU-Rusija v Hanti-Mansijsk prišli s prepričanjem, da je namesto jastreba v Rusiji zdaj na oblasti golobica. Kar tekmovali so v laskanju novemu ruskemu predsedniku Dmitriju Medvedjevu. Morda je šlo za diplomatsko uglajenost do novega ruskega voditelja, še bolj verjetno pa za izraz olajšanja, ker na tem mestu ni več njegovega precej ostrejšega predhodnika Vladimirja Putina. Ta je z robantenjem čez ameriško hegemonijo in grožnjami, da bo Evropo z jedrskim napadom zbrisal z zemljevida, razburkal marsikatero prejšnje srečanje....
Zdi se, da so evropski voditelji na vrh EU-Rusija v Hanti-Mansijsk prišli s prepričanjem, da je namesto jastreba v Rusiji zdaj na oblasti golobica. Kar tekmovali so v laskanju novemu ruskemu predsedniku Dmitriju Medvedjevu. Morda je šlo za diplomatsko uglajenost do novega ruskega voditelja, še bolj verjetno pa za izraz olajšanja, ker na tem mestu ni več njegovega precej ostrejšega predhodnika Vladimirja Putina. Ta je z robantenjem čez ameriško hegemonijo in grožnjami, da bo Evropo z jedrskim napadom zbrisal z zemljevida, razburkal marsikatero prejšnje srečanje.
S svojo evropsko premiero, med katero je tudi na najbolj provokativna vprašanja medijev odgovarjal umirjeno, uglajeno in argumentirano, je Medvedjev dokazal, da je obdobja jedke konfrontacije konec. Čeprav se bo morda tistim voditeljem, ki tu in tam potrebujejo zunanjega sovražnika, po njej še gotovo kolcalo. A vendarle. Zdi se kot da bi Rusija naposled vendarle prerasla vihravo puberteto.
Dejansko pa se kaj dosti ni spremenilo. Novi predsednik je na srečanju načel prav vse teme, s katerimi je Evropo v neprijeten položaj spravljal že Putin. Njegov duh je bil zato v Sibiriji še kako prisoten. »Na področju trgovine, energetike in protiraketnega ščita je zastopal enaka stališča, le da brez agresivnega tona, s katerim je operiral njegov predhodnik,« je svoje prve vtise razkril neimenovani visoki predstavnik evropske komisije. To je bil tudi eden redkih kritičnih vtisov, pa še ta je raje ostal anonimen.
Da se ruska zunanja politika v resnici ni premaknila niti za ped, je dal na tiskovni konferenci jasno vedeti tudi Medvedjev. Ob njegovi kot britev ostri obsodbi ameriškega protiraketnega ščita so se evropski voditelji v zadregi nasmihali. Molčali so tudi, ko je Litvo zaradi nedavnega sprejetja zakona o prepovedi sovjetskih simbolov obtožil poveličevanja fašizma in diskriminacije ruske manjšine. »Zmaga nad fašizmom je naša skupna zgodovina. Poskusi blatenja spomina na tiste, ki so se borili za svobodo je absolutno nesprejemljivo,« je ostro kritiziral z blagim tonom. Obračunal je tudi z evropsko solidarnostjo, ki da vse bolj postaja orodje za reševanje bilateralnih problemov. V mislih je imel Poljsko in Litvo, ki sta skorajda dve leti blokirali začetek pogajanj med EU in Rusijo.
V takem navdušenju in poenostavljenem gledanju na rusko politično situacijo lahko Evropa nevede pozabi novemu kremeljskemu vladarju gledati pod prste. Zlasti, ker veliko obljublja na področju vladavine prava, človekovih pravic in medijske svobode. Opreznost je na mestu, kljub temu da je Medvedjev v prvih dveh mesecih že pokazal nekaj pozitivnih premikov. Med drugim je zavrnil amandma k medijskemu zakonu, ki bi omogočal zaprtje medija, obtoženega obrekovanja, klevetanja ali namernega širjenja neresničnih informacij, njegove obljube o neodvisnem sodstvu pa so najslavnejšega ruskega zapornika Mihaila Hodorkovskega vendarle spodbudile, da bo zaprosil za pomilostitev.
Konec koncev se del ocenjevalcev odnosa Putin–Medvedjev strinja, da je vzpon slednjega na oblast posledica strategije, po kateri se skuša Rusija z ofenzivo šarma prikupiti Zahodu, od česar pričakuje koristi v obliki tujih naložb. Na drugi strani je prijaznost Evropejcev moč razlagati z dobrimi poslovnimi možnostmi, ki jih v prihodnje obeta Rusija. Pričakovanja so torej na obeh straneh in zato Evropa ne sme molčati v nedogled. Dovolj bi bilo, če bi evropski voditelji v takšni maniri, kakor to zdaj počne Medvedjev, iskreno izražali svoje želje in zadržke. Na plano bi jih kazalo privleči čim prej, če z Rusijo seveda res želimo enakopravno sodelovati.
Obstaja še en razlog, da so bili evropski voditelji konec tedna v Sibiriji tako pohlevni. Rusija jih je pripeljala v regijo, v kateri načrpa kar 60 odstotkov nafte. Pri izviru ruskega preporoda, iz katerega se energetsko napaja tudi dobršen del Evrope, so glede neprijetnih tem zato raje molčali.