Večina držav, nastalih iz nekdanjih sovjetskih republik, še vedno lovi krhko ravnotežje, še najbolj burno je prav v tistih, kjer so se pred štirimi leti odvrtele »barvne revolucije«. Mirni prevrati so z oblasti odnesli voditelje, ki so se na položajih obdržali še iz sovjetskih časov, in na oblast ponesli nove obraze. Ti so bili vsi po vrsti zavezani trganju popkovine z Rusijo in približevanju Zahodu, njihov glavni cilj pa je bil utrditi demokratično oblast. Pričakovanj niso docela izpolnili. To dokazujejo predvsem zadnji dogodki v Gruziji, kjer je predsednik Mihail Saakašvili nasilno obračunal s protivladnimi protestniki, razdeljena še naprej ostaja tudi Ukrajina, kjer soglasja o sestavi prihodnje vladne koalicije ni niti mesec po predčasnih parlamentarnih volitvah, z ustavno krizo pa se že dolgo spopada tudi Kirgizija, zaradi katere državi grozi celo državljanska vojna. Revolucija vrtnic v Gruziji, oranžna revolucija v Ukrajini ter revolucija tulipanov v Kirgiziji niso prinesle želenih rezultatov, so pa utemeljile politiko prihodnosti, ki bi jo v teh državah zdaj radi pisali le še na ulici. Na tem preizkusu so se novinci vsi po vrsti izkazali za slabše od svojih predhodnikov; nekdanji gruzinski predsednik Edvard Ševarnadze, nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kučma ter nekdanji kirgiški predsednik Askar Akajev so namreč zaradi demonstracij naposled vendarle mirno sestopili z oblasti, za njihove naslednike pa se zdi, da se bodo na oblasti poskušali obdržati za vsako ceno.

Ugasli svetilnik demokracije

Združene države so Gruzijo označile za svetilnik demokracije na postsovjetskem prostranstvu, a je ta svetilnik v zadnjih dneh začel ugašati. Zahod, tudi mediji, ki so rožnato revolucijo pred štirimi leti obešali na veliki zvon, so to dejstvo skorajda spregledali. »Kritik Mihaila Saakašvilija do zadnjega trenutka ne bo slišati. Molk bo trajal, dokler oblasti ne bodo prestopile rdeče črte in ne bo več mogoče molčati,« je v prvih dneh demonstracij v Tbilisiju za Nezavisimo Gazeto napovedal Aleksander Rahr, predstavnik za Rusijo in Skupnost neodvisnih držav pri nemškem odboru za zunanje zadeve. Ni se motil. Evropska unija, zveza Nato ter Združene države Amerike so se namreč oglasile šele po nasilnem obračunu z demonstranti in napadu na neodvisne medije. »Saakašvili nikoli ni naletel na odpor, tudi če se je zatekel k najbolj skrajnim ukrepom. Kot kaže, je čakal, ali mu bo Washington dovolil, da postane gruzinski Mušaraf, ali pa bo moral še naprej igrati vlogo demokratičnega predsednika,« je Gruzijo s Pakistanom za Itar-Tass primerjal namestnik direktorja inštituta Skupnosti neodvisnih držav Vladimir Žarikin. V nekaterih državah postsovjetskega prostranstva, predvsem v Srednji Aziji, je politična dinamika dejansko takšna kot v sodobnem Pakistanu, kjer se predsednik na vse kriplje prizadeva obdržati na oblasti predvsem zato, ker je edina alternativa smrt ali v najboljšem primeru zapor.

Gruzija je k sreči dokazala, da ne sodi v ta koš. Po ostrih kritikah Evropske unije in Nata je namreč Saakašvili vendarle razpisal predčasne predsedniške volitve, s čimer je možnost izbire vsaj formalno priznal tudi opoziciji, ki ga obtožuje avtoritarnosti, politično motiviranih sodnih procesov in korupcije. Ker ni odpravil izrednih razmer, bo imel v predvolilni kampanji vseeno prednost, zato bi moral Zahod po trpki gruzinski klofuti pozorno spremljati bližajoče se predsedniške volitve v Gruziji. Še bolj priporočljivo bi bilo, da bi za države, ki so se z barvnimi revolucijami zavezale približevanju Zahodu, izdelali novo dolgoročno strategijo razvoja. Od zavezanosti Evropski uniji in zvezi Nato so prebivalci namreč doslej imeli bore malo, saj se življenjski standard v teh državah le počasi izboljšuje. Tudi zato, ker nove voditelje bolj kot izboljšanje gospodarske slike skrbijo njihovi položaji, pozornost pa so od njih že zdavnaj odvrnile tudi Združene države, ki so revolucije celo denarno podpirale. To praznino poskuša zdaj zapolniti prerojena Rusija, v njenem mogočnem sijaju pa so barvne revolucije še bolj zbledele.

Ruska naveza?

Zaradi izgona petih ruskih vojakov iz Gruzije je Rusija pred letom dni v domovino kar s transportnimi letali deportirala Gruzince na začasnem delu v Rusiji, uvedla embargo na uvoz gruzinskih vin, letalske povezave med državama pa še zdaj niso vzpostavljene. Tbilisi in Moskva se vseskozi med seboj obtožujeta zaradi kršenja zračnega prostora, nad Gruzijo naj bi se Rusija avgusta spravila celo s 700-kilogramsko bombo, odkrito pa podpira tudi separatistične težnje v gruzinskih pokrajinah Južni Osetiji in Abhaziji. Zaradi vsega naštetega bi bila Rusija kaj lahko zainteresirana za podžiganje nemirov v Gruziji, kakor je svojo veliko sosedo obtožil Saakašvili. Vprašanje je, ali te obtožbe dejansko držijo.

»Gruzinsko vodstvo poskuša iz Rusije vseskozi narediti sovražnika. Gre zgolj za preusmerjanje pozornosti od neuspešne socialne in gospodarske politike trenutne vlade,« so obtožbe o vpletenosti v zadnje nemire zanikali na ruskem zunanjem ministrstvu. Nekaj v teh besedah nesporno drži. Med Saakašvilijevo štiriletno vladavino je Gruzija sicer res dosegla precejšnjo gospodarsko rast, vendar povprečne pokojnine tam še vedno znašajo komaj 30, plače pa 150 dolarjev, kar 54 odstotkov Gruzincev pa še vedno živi v revščini. Res je tudi, da je Svetovna banka Gruzijo lani imenovala za državo z največjim napredkom, vendar tudi opevane reforme niso vsem pogodu. Zaradi njih morajo namreč zdaj davke in položnice plačevati vsi brez izjeme, zaradi odprave črnega trga s cigaretami in alkoholom pa je na tisoče ljudi ostalo brez zaslužka. Bržkone precej težko je poleg tega verjeti, da so trije ruski diplomati na noge spravili kar 70.000 Gruzincev, še posebno ker večina v skoraj petmilijonski državi še naprej podpira približevanje Evropski uniji in zvezi Nato in ostaja do Rusije nezaupljiva. Bolj verjetno se tako zdi, da je val demonstracij res predvsem odraz notranjega nezadovoljstva in še to ne toliko zaradi gospodarskih razmer kot zaradi avtoritarnosti Saakašvilijevega režima. Navsezadnje so demonstracije izbruhnile zaradi aretacije nekdanjega obrambnega ministra in vodilnega opozicijskega politika Iraklija Okruashvili, v kateri opozicija vidi Saakašvilijev poskus znebiti se tekmeca. Ker je Okruašvili povezan z največjim ruskim sovražnikom, oligarhom Borisom Berezovskim, se zdi ruska naveza še bolj dvomljiva.

Revolucija.com

Združene države Amerike so v spremembe režimov na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze menda vložile več kot sto milijonov dolarjev in v nekaj mesecih na kolena spravile kar tri nekdanje voditelje. Vse revolucije so se odvrtele po enakem scenariju: najprej sporne volitve, ki so jim sledili protesti, katerih jedro so sestavljali člani mladinskih uporniških gibanj. Te so s priročniki za mirne revolucije opremili Američani, taktiko pa je v knjigi Od diktature do demokracije utemeljil Gene Sharpe. Njegovo delo vsebuje preproste recepte za državljansko nepokorščino, s katero je mogoče nevtralizirati vojsko in policijo, na katerih temelji vsaka oblast. Taktika se je za uspešno prvič izkazala pri strmoglavljenju srbskega diktatorja Slobodana Miloševića leta 2000, pri kateri je glavno vlogo odigralo srbsko gibanje Odpor. To je svoje znanje potem preneslo še na gruzinsko študentsko gibanje Kmara, po naše Dovolj je, ter ukrajinsko študentsko gibanja Pora ali Čas je.

Zdaj je že jasno, da je sprememba režima precej manjši zalogaj kot pa vzpostavitev stabilnega in demokratičnega družbenega sistema, za kar je potrebnih kar nekaj let vztrajnosti. Te je Američanom na postsovjetskem prostranstvu zmanjkalo, na srečo pa je bila tem državam prihranjena vsaj lekcija širjenja demokracije z orožjem. Izkušnje iz Afganistana in Iraka dokazujejo, da je tudi v teh primerih ključna vztrajnost, a kaj ko tudi ta ne prinese vedno želenih rezultatov.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber