Moskva – Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev se je na žalni slovesnosti v Moskvi poslovil od abhazijskega predsednika Sergeja Bagapša, ki je v 62. letu starosti umrl po operaciji na pljučih. Pokopan bo v rojstni vasi Džgerda v Abhaziji, kjer so razglasili tridnevno žalovanje. Ob smrti »očeta naroda«, ki je Abhazijo popeljal do de facto neodvisnosti, se postavlja vprašanje o prihodnosti manj kot 9000 kvadratnih kilometrov velike gruzinske separatistične pokrajine ob Črnem morju, kjer živi manj kot 300.000 ljudi.
Moskva – Prve volitve po lanskem ruskem posegu in priznanju so v Abhaziji minile mirno in kljub napovedim drugouvrščenega Raula Hadžimbarja povolilnih protestov ni bilo. Evropska unija, ki Abhazijo še naprej obravnava kot gruzinsko separatistično pokrajino, je sporočila, da volitev ne priznava, jih je pa pozdravila Rusija, ki je, kakor kaže, dosegla, da bo Abhazija že v kratkem dočakala še eno priznanje. Pacifiški otoček Nauru naj bi jo priznal skupaj z drugo gruzinsko separatistično pokrajino Južno Osetijo, v zameno pa naj bi dobil 34 milijonov evrov ruske finančne pomoči.
V Chinvaliju, glavnem mestu gruzinske separatistične pokrajine Južne Osetije, so minuli konec tedna zaznamovali prvo obletnico lanske vojne z Gruzijo, med katero je mesto postalo (in ostalo vse do danes) kup ruševin. Razen nekaterih vladnih poslopij in železniške postaje, ki so jo obnovili, čeprav uporna enklava nima vzpostavljenega železniškega prometa, je pretežni del infrastrukture še vedno razdejan. Prebivalcem ne ostane drugega, kot da se v nekakšnem perverznem mazohizmu oklepajo spomina na razdejanje in smrt.
Gali – Gali, po abhazijsko Gal, je središče istoimenskega okrožja v gruzinski separatistični pokrajini Abhaziji, ki ga naseljujejo pretežno Gruzinci, nadzirajo pa abhazijske in ruske enote. Pred vstopom v najbolj obubožano in nevarno območje nepriznane pokrajine, v kateri živi 46.000 ljudi, je zato treba čez nadzorni točki obeh vojska, kar je mogoče le s posebnim dovoljenjem oblasti v Suhumiju. Tujim novinarjem za obisk krajev ob de facto meji z Gruzijo najraje določijo kar spremstvo, zaradi katerega je bilo lokalno prebivalstvo do nas verjetno precej bolj zadržano, kakor bi bilo sicer.
Suhumi – Aleksander Ankvab, premier Abhazije, ki jo kot samostojno državo poleg Rusije priznava le še Nikaragva, za preostali svet pa je še vedno separatistična gruzinska pokrajina, v tuje prestolnice resda potuje nekoliko manj pogosto od svojih kolegov iz drugih držav, zaposlen pa je nemara celo bolj od njih. Spopada se namreč z največjo preizkušnjo, ki lahko doleti državnika – s skromnimi sredstvi mora postaviti na noge povojno gospodarstvo. Ko smo se z njim pogovarjali v njegovi pisarni v središču Suhuma, kakor Suhumi imenujejo v Abhaziji, smo se prepričali, da njegovi telefoni ne zvonijo nič manj obsedeno kakor tisti v pisarnah drugih predsednikov vlad. Zaupal nam je, da ga v zadnjih mesecih pogosto kličejo tudi s tistih koncev sveta, kjer Abhazije ne priznavajo.
Nad reko Gizeldon v dolini Dargavs, ki leži v ruski republiki Severni Osetiji, se dviga meglica. Že sicer skrivnostno Mrtvo mesto, največja nekropola na Kavkazu, je zaradi tega videti še bolj zlovešče. Sveto mesto iz 17. stoletja obdaja s snegom pobeljeno gorovje, v njem pa je zbran velik del zgodovine starodavnega kavkaškega ljudstva. »Osetinci smo veliko pobrali od skitov. Ti so umrle pokopavali skupaj z njihovimi konji in tudi mi smo naše umrle moške pokopavali tako, da smo k njim pripeljali njihove konje. Ti so umrle potem ponesli v posmrtno življenje,« glede prastare osetinske tradicije pove svetlolasa vodička Katja.
