Žrtve vojne in manipulacij

Žalovanje je doživelo vrhunec v muzeju genocida, ki so ga odprli v stanovanjskem poslopju, razdejanem od bomb. Med ruševinami so na ogled fotografije preminulih, kosi orožja in otroške risbe. Med množico obiskovalcev bode v oči žalujoča gospa v črnem, ki novinarskim ekipam kot po tekočem traku pripoveduje o sinovi smrti. Na koncu vsakega pogovora obvezno zajoče.

Prizor je skoraj zagotovo del širše propagandne akcije južnoosetinskih oblasti, ki so odločene osvojiti srca mednarodne skupnosti in so za to celo najele ameriško oglaševalsko podjetje Saylor.

»Borili se bomo za kaznovanje tistih, ki so organizirali genocid nad našim narodom in so krivi za umore mirnih prebivalcev. Osmega avgusta 2008 je Gruzija izvršila že tretji genocid nad Osetinci,« je predsednik Južne Osetije Eduard Kokoiti ponovil obtožbe, ki jih je izrekel že prve dni lanske vojne.

Pred letom dni sta o genocidu v Južni Osetiji precej suvereno govorila tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in premier Vladimir Putin, zdaj pa se temu bolj kot ne izogibata.

Rusija je takoj po koncu vojne sprožila preiskavo o genocidu proti Osetincem, ki bo predvidoma končana prihodnje leto, ko bodo proti Gruziji vložili tožbo na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu in evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Medtem je Gruzija proti Rusiji na haaškem sodišču že vložila tožbo, v kateri jo obtožuje etničnega čiščenja.

Sta bila torej v Južni Osetiji dejansko storjena genocid nad Osetinci in etnično čiščenje Gruzincev ali gre zgolj za neokusne manipulacije?

Kjer je vsaka druga beseda genocid

»Tako je, če imaš za sosede Gruzince. Hoteli so nas zbrisati z obličja zemlje. Štirindvajset ur so nas obstreljevali brez premora. To je bil genocid!« se zaklinja upokojena profesorica Fatima Vduhova. Besedi genocid se je v Južni Osetiji nemogoče izogniti, v povezavi z njo pa se pojavljajo bolj ali manj verjetne zgodbe o streljanju, zažiganju in posiljevanju civilistov. Na vprašanje, koliko ljudi je v vojni izgubilo življenje, ni mogoče dobiti jasnega odgovora. »Natančna številka smrtnih žrtev še zdaj ni jasna, saj zaradi velikega števila beguncev vlada popolna zmeda. Lahko mi verjamete, da je bilo ranjenih več kot dva tisoč ljudi in da je gruzinska vojska ves čas silovito tolkla tudi po poslopju bolnišnice,« zatrjuje 23-letni zdravnik Kostja Čibirov, ki je med vojno v bolnišničnem zaklonišču skrbel za ranjene.

Pravi simbol domnevnih zločinov gruzinske vojske v Južni Osetiji je postal tako imenovani pokol na cesti Zar, ki Južno Osetijo povezuje z rusko republiko Severno Osetijo. Na vijugasti gorski serpentini, ki je ta hip tudi edina pot v Južno Osetijo, je bilo lani po podatkih južnoosetinskega državnega tožilstva ubitih 22 osetinskih beguncev. Leta 1992 naj bi bila gruzinska vojska v podobnem incidentu ustrelila kar 34 civilistov.

»Gruzinska vojska je na naš avto streljala brez premora. Ko smo se ustavili, sem videl, da je moja žena Rusudan mrtva. S sinom sva se nekako prebila iz avta in se skrila v gozdu. Oba sva bila ranjena,« se usodne poti spominja Peter Petojev iz Chinvalija.

Kokoiti je incident primerjal kar s pokolom v vietnamski vasici My Lai, ki je ameriško javno mnenje obrnil proti vojni v Vietnamu. Skupaj z abhazijskim predsednikom Sergejem Bagapšem je pozval gruzinske oblasti, naj odgovorne za poboj kaznujejo.

»Zahodni voditelji bi radi kar pozabili, da je lansko vojno začela Gruzija, in si zatiskajo oči pred zločini gruzinske vojske. Mi ne moremo pozabiti, zato nikoli ne bomo del Gruzije,« je Kokoiti poudaril v intervjuju za skupino tujih novinarjev.

»Gruzija ob podpori ZDA in evropskih voditeljev pravi, da gre zgolj za vprašanje ozemeljskih pravic. Ali niso človekove pravice in pravica do samoodločbe bolj pomembne kot osvajanje ozemelj,« ga je dopolnil Bagapš, ki je ob tragični obletnici obiskal sestrsko enklavo. Poleg množice novinarjev je bil na slovesnosti tudi edini tuji gost.

Gruzinska vojska je s streljanjem na civiliste brez dvoma kršila ženevsko konvencijo, genocid pa ji bodo bolj težko dokazali. Tudi zato, ker po uradnih podatkih v Južni Osetiji ni umrlo dva tisoč osetinskih civilistov, kot so dolgo trdile oblasti, ampak »le« 162.

Ruske oblasti so v luči te številke nekoliko omilile svojo retoriko, ki se je med vojno vrtela prav okoli obtožb o genocidu.

»Očividci poročajo, da gruzinski tanki vozijo čez ženske in otroke, jih zaklepajo v hiše in žive sežigajo. Kaj je to, če ne genocid?« je bil oster ruski premier Vladimir Putin. »Pomilovanja vredni so tisti, ki pravijo, da je treba najprej prešteti žrtve in da je o genocidu mogoče govoriti šele ob določenem odstotku. Tako lahko razmišljajo samo tisti, ki so 90 dni brez premora bombardirali Jugoslavijo,« je bil pred letom dni kritičen tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev.

Ob obletnici vojne sta se tako Putin kot Medvedjev obtožbam o genocidu izognila, saj je Rusija prav zaradi tovrstnih obtožb, ki so se pozneje izkazale za neresnične, izgubila precej kredibilnosti.

»Ti ljudje imajo emocionalno pravico, da politiko Tbilisija do nacionalnih manjšin in prebivalcev Južne Osetije označujejo za genocid. V Južni Osetiji s tem mislijo predvsem na dolgoletne gruzinske poskuse, da bi uničili osetinsko kulturo,« se je nazaj potegnil tudi namestnik ruskega zunanjega ministra Grigorij Karasin.

O Gruziji kot leglu nacionalizma in etnocentrizma so v Rusiji sicer pisali že davnega leta 1991. »Chinvali je pozimi v popolni blokadi, saj nima ne elektrike, ne gretja, ne hrane in ne vode. Novorojeni otroci v porodnišnicah zmrzujejo zaradi mraza. To je klasična genocidna praksa: namerno spravljanje prizadetih skupin v take življenjske razmere, ki so namenjene delnemu ali celotnemu uničenju skupine,« je Vasso Abajev iz Ruske akademije znanosti in umetnosti že pred skoraj dvajsetimi leti obtožil Gruzijo za genocid.

V skladu z definicijo je genocid načrtno in sistematično uničevanje dela ali celotne etnične, rasne ali verske ločine. Konvencija Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida kot tako opredeljuje vrsto dejanj, ki so bila storjena z namenom, da se v celoti ali delno uniči narodnostna, etnična, verska ali rasna skupina. Med taka dejanja prišteva ubijanje pripadnikov skupine, prizadejanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno spravljanje prizadetih skupin v življenjske razmere, ki so namenjene njihovemu delnemu ali celotnemu uničenju, nalaganje ukrepov za preprečevanje rojstva med pripadniki takšne skupine ter prisilno odvzemanje otrok.

Gruzinske vasi lepo gorijo

Vas Satskheneti je ena od sedemnajstih vasi v Južni Osetiji, v kateri so do vojne živeli pretežno Gruzinci in so zdaj povsem zapuščene. V vseh so južnoosetinske paravojaške milice po vojni požgale in izropale gruzinske domove, iz katerih so prebivalci že pred tem zbežali v Gruzijo. Desetega avgusta lani je v vasi Satskheneti zgorelo 50 gruzinskih domov. »Svoj dom sem gradil celo življenje in ga ne nameravam nikoli zapustiti. Južnoosetinska vojaki so tudi iz mojega doma odnesli vse, kar se je dalo, in dvakrat podtaknili požar, a mi ga je uspelo pogasiti,« se spominja 73-letni Vladimir Kurašvili. Skupaj z ženo Netella je ostal v vasi, ki ima ta hip komaj pet prebivalcev. »Bojim se, da svoje hčere in vnukov ne bom več videl, saj živijo na drugi strani mejne črte. V naši vasi je vladalo medsebojno spoštovanje, Osetinci in Gruzinci smo se imeli radi, poljubljali smo se in pozdravljali. Ne razumem, kaj se je zgodilo,« se čudi starec, ki umira za rakom.

Podobno vprašanje si zastavlja tudi 72-letni Osetinec Lavrenti iz vasi Erdevi, v kateri so pred vojno živeli pretežno Gruzinci. Osetinska še zdaj piše na vratih njegovega doma, s čimer so paravojaške milice po vojni označevale domove, ki jih zaradi prave etnične sestave njihovih prebivalcev ni treba uničiti. »Vsak večer je bil kot počitnice. Moški smo pod vročim soncem pili in razpravljali. Zdaj smo ostali sami,« s prstom pokaže na krave, prašiče in kokoši, ki se pasejo v bližini.

Po podatkih gruzinskih oblasti je bilo v lanski vojni ubitih 228 gruzinskih civilistov, Južno Osetijo pa je po podatkih Mednarodnega odbora Rdečega križa zapustila večina od približno 20 tisoč tam živečih Gruzincev. Število prebivalcev je s 65.000 padlo na komaj 45.000, poleg tega pa prebivalstvo uporne enklave trenutno skorajda v sto odstotkih sestavljajo Osetinci in Gruziji na haaškem sodišču verjetno ne bo težko dokazati obtožb o etničnem čiščenju. Tega se v praktični rabi pogosto zamenjuje z genocidom ali deportacijami, po definiciji Združenih narodov pa ga opredeljujemo kot vzpostavljanje etnično čistih območij, pri katerem ena stran s pomočjo zastraševanja ali z uporabo sile z danega območja odstranjuje pripadnike nasprotne etnične ali verske skupine.

Južnoosetinske oblasti svojih dejanj niti ne prikrivajo. »Gruzinskih beguncev ni. Gre za ljudi, ki so pred vojno odšli v Gruzijo in so nas potem napadli. Takemu človeku lahko rečeš edinole izdajalec. Vse njihove domove smo uničili, saj nočemo, da bi se vrnili,« je neverjetno odkrit Alan Čovrebov iz administracije južnoosetinskega predsednika.

Uničevanje gruzinskih vasi potrdi tudi Timur Tskhovrebov, urednik opzicijskega časopisa 21 Seculare. »Vas Ergneti je bilo treba uničiti. Sam pri tem nisem sodeloval, če pa bi vedel, kaj se pripravlja, bi se jim pridružil. Zaslužili so kazen, saj so pred vojno skupino Osetincev žive zakopali,« pripoveduje v restavraciji Asel na Ulici herojev, edinem kolikor toliko spodobnem chinvalskem lokalu. Zgodb, ki jih je nemogoče preveriti, je v Južni Osetiji na desetine in tudi zaradi njih na Kavkazu še dolgo ne bo miru.

Pravila, ki jih kršijo že 60 let

Prav te dni je minilo 60 let od sprejetja ženevskih konvencij, katerih ambicija ni preprečevati oborožene konflikte, pač pa zgolj omiliti barbarizem oziroma postaviti pravila vojskovanja. Zlasti tista, ki se nanašajo na zaščito civilnega prebivalstva, ranjenih in zajetih vojakov, ter poseben humanitarni mandat Mednarodnega Rdečega križa na ozemljih, kjer poteka oboroženi spopad. Ker je konvencije ratificiralo kar 194 držav, je njihova veljavnost danes univerzalna, največji problem pa je še zdaj uveljavitev določb v praksi. »Največji problem je spoštovanje pravil,« priznava Dominique Liengme, vodja delegacije Rdečega križa v Gruziji, kjer je med lansko vojno seveda prihajalo tudi do kršenja ženevskih konvencij.

Tudi zato je bila Gruzija vključena v nedavno raziskavo Rdečega križa, v kateri so preverjali potrebe in pričakovanja prebivalcev osmih držav, ki so pred nedavnim preživele oboroženi spopad.

Raziskovalci so vprašanim zastavili tudi vprašanje, ali naj bodo civilisti v vojnah posebej zaščiteni, in velika večina jih je odgovorila pritrdilno. Še pred desetletji kar 40 odstotkov vprašanih ni videlo nič napačnega v napadanju sovražnika v obljudenih naseljih in mestih, četudi je to povečalo število žrtev med civilisti. Ti niso samo žrtve vojn, ampak tudi manipulacij, čemur smo bili priča tudi v Južni Osetiji. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber