Ruska nadzorna točka na prelazu Roki, 2. avgusta 2008 »Danes nikakor ne boš mogla v Južno Osetijo, kajti razmere tam so se izjemno zaostrile,« me v Vladikavkazu iz spanca zdrami znanec Alan Gabisov. Pomaga mi pri urejanju dovoljenja za prehod štirikilometrskega predora Roki, ki je na nadmorski višini 2995 metrov in je edina povezava med Južno in Severno Osetijo. Prelaz je bil vseskozi eno od številnih nerešenih poglavij med Gruzijo in njeno separatistično pokrajino....
Ruska nadzorna točka na prelazu Roki, 2. avgusta 2008
»Danes nikakor ne boš mogla v Južno Osetijo, kajti razmere tam so se izjemno zaostrile,« me v Vladikavkazu iz spanca zdrami znanec Alan Gabisov. Pomaga mi pri urejanju dovoljenja za prehod štirikilometrskega predora Roki, ki je na nadmorski višini 2995 metrov in je edina povezava med Južno in Severno Osetijo. Prelaz je bil vseskozi eno od številnih nerešenih poglavij med Gruzijo in njeno separatistično pokrajino. Gruzinska stran je vztrajala, da po strmi gorski serpentini v separatistično pokrajino nezakonito prihajajo ruski vojaki in orožje.
»Pozanimal sem se pri naših obmejnih organih. Rekli so mi, da brez ruskega ali potnega lista držav SNG čez prelaz ni mogoče. Posebno dovoljenje lahko izda samo tajna služba FSB,« mi podpredsednik severnoosetinskega parlamenta Stanislav Mogamedovič Kasajev že dan prej da vedeti, da z dovoljenjem ne kaže najbolje. Združitev Južne in Severne Osetije označi za zgodovinski cilj. Zveni nadvse optimistično: »Mislim, da se vojne ni treba bati.«
Že naslednji dan zaradi prvih spopadov med osetinskimi in gruzinskimi enotami čez prelaz Roki v Severno Osetijo pribeži na desetine beguncev.
»Samo, da niste vohun,« mi na vrhu prelaza med smehom navrže pripadnik posebnih enot severnoosetinske policije Kazbek v modri kamuflažni obleki. Šele nato mi dovoli, da se pogovarjam z begunci. »Smo iz Chinvalija, od tam smo zbežali, ker so nas vso noč obstreljevale gruzinske sile. Naše vodstvo nas je prek televizije pozvalo, naj zbežimo v Severno Osetijo,« o zaostrovanju pove begunka Elza Alborova. Mož, ki je družino na varno pripeljal v razkošnem beemweju, ji kmalu zatem prepove, da bi se še naprej pogovarjala s tujo novinarko.
Dvaindvajsetletna Fatima Gaglojeva je bolj zgovorna. Iz Južne Osetije je zbežala že med prvo osamosvojitveno vojno v začetku 90. let minulega stoletja, zdaj pa je bila tam na dopustu. »Moja desetletna sestra, mati in oče so ostali v Gudžabaru, ki so ga v noči s petka na soboto obstreljevali iz gruzinske vasi Nikozi. Vso noč so preživeli v kleti,« pove temnolasa in temnooka Južnoosetinka, ki v potnem listu ves čas nosi fotografijo predsednika nepriznane pokrajine Eduarda Kokoitija. Pripoveduje, da se v Južni Osetiji vsak dan srečujejo s provokacijami gruzinske strani. Med drugim omeni napade gruzinskih ostrostrelcev in eksplozije podtaknjenih bomb. »Med vojno leta 1991 sem bila stara pet let. Bilo je obupno. Živeli smo vsepovsod, v avtobusih, po kleteh. Naši fantje so ostali popolnoma sami. Rusija nam takrat ni priskočila na pomoč. Če bo izbruhnil nov konflikt, računam na rusko pomoč,« razmišlja Fatima.
Imela je prav. V noči s sedmega na osmi avgust je čez prelaz Roki že hrumela 58. armada ruske vojske, ruska letala pa so bombardirala gruzinski mesti Gori in Poti.
Gruzinska nadzorna točka Ergneti, 4. avgusta 2008
Skupina gruzinskih vojakov si med glasnim pogovorom oblači zaščitne jopiče. Zbrani so okoli pravoslavnega popa v dolgi črni kuti, ki blagoslovi prav vsakega od njih. Takoj zatem vojaki izginejo. Šele zatem pritegnem pozornost obmejnih policistov. »Kam želite?« sprašujejo izmenično. V Chinvali, odgovorim samozavestno. »Kje pa nameravate živeti?« naprej vrta policist David. V hotelu, izstrelim kot iz topa. Skupina se od smeha skorajda valja po tleh. »Hotel res obstaja, vendar to ni hotel, ampak bunker. V Južni Osetiji vlada popolno brezpravje. Ostrostrelci ne izbirajo svojih žrtev. Pred časom so neznanci preprosto ustavili vozilo Ovseja, iz njega so potegnili tri uslužbence, jih brutalno pretepli, nato pa so se odpeljali v njihovem vozilu,« kaos na drugi strani nadzorne točke opiše 24-letni policist Giorgij. Mejo zarisuje zid, narejen iz rumenih vreč peska, med katerimi je ozek prehod, ki vodi v prestolnico Južne Osetije. Čez de facto mejo mi ne dovolijo. Pravijo, da je to preveč nevarno in da potrebujem dovoljenje gruzinskih oblasti. Nadzorna točka je popolnoma opustela. Na dovoljenje za prehod čaka le še starejša gospa v črnini. Ko se odpeljem nazaj proti Tbilisiju, s tesnobnim korakom in plastično vrečko v roki že stopa negotovi usodi nasproti. Sledi ji trop potepuških psov.
Gruzinska nadzorna točka Ergneti, 7. avgusta 2008
Za prestop meje dobim ustno dovoljenje tako gruzinskih kot osetinskih oblasti. V Južno Osetijo najprej poskušam odpotovati skupaj z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi. Na njihovem predstavništvu v Tbilisiju mi odgovorijo, naj pokličem čez štirinajst dni. Pojasnijo mi, da je njihova tiskovna predstavnica zdaj, ko je napetost tik pred vreliščem – na dopustu! Proti nadzorni točki Ergneti se že drugič v enem tednu odpravim s taksijem. Kak kilometer od meje avtomobil ustavijo domačini. Opozorijo, da se je pred kakimi petnajstimi minutami na nadzorni točki vnel hud spopad. Nadaljevanje poti odsvetujejo. Taksist Šota me naprej noče odpeljati, zato pot nadaljujem peš. Nahrbtnik pustim v avtomobilu.
Na nadzorni točki vlada naelektreno ozračje. Vojaki čepijo pod vrečami peska. Sem in tja v nadzorno kabino s sklonjeno glavo prihiti vojak. Mnogim drhtijo roke, nekateri pa imajo na glave poveznjene preluknjane čelade. Na stenah zanemarjene sobe z vegastim pogradom in zaboji streliva so vidne sledi streljanja. Prepričujejo me, da pot naprej ni mogoča. Na moje prigovarjanje vendarle pokličejo gruzinsko zunanje ministrstvo. Kot kaže, jim tam potrdijo, da so mi pot čez prehod res dovolili. Ukažejo mi, naj grem po dokumente. Vrnem se do taksija, si na ramena oprtam nahrbtnik in se še enkrat odpravim po razbeljeni in povsem opusteli cesti. Hodim brezskrbno, kot na promenadi. Kakih 300 metrov od meje se v cesto tik pred mano zarijejo tri krogle. Moje noge oškropijo drobci asfalta. V paniki se uležem pod bližnje drevo. Nazaj se bojim, zato s sklonjeno glavo tečem k vojakom. Hitijo mi pojasnjevati, da so name streljali osetinski ostrostrelci. Z gruzinskimi vojaki preživim dve uri. Vsake toliko v bližini odjekne eksplozija. Čez nadzorno točko sem in tja zapelje belo terensko vozilo z napisom Ovse. Vojake zanima predvsem, kakšen medij predstavljam in kakšno stališče zavzema do osetinsko-gruzinskega konflikta. Nenadoma v kabino vstopi načelnik. Zaslišim ukaz: »Nemudoma morate oditi. Nekaj se pripravlja!« Priznam mu, da me je malo strah. Prosim ga, naj ustavijo vozilo Ovse ali mednarodnih mirovnih enot, a mi odgovori, da tega ne more storiti. Ne preostane mi drugega, kot da se še enkrat podam na nevarno pot. Srce mi ves čas divje razbija. Oddahnem si šele, ko prispem do prvih stanovanjskih hiš. Trije moški v bližnji trgovinici bolščijo v televizijo. »To, kar ste doživeli, ni nič posebnega. Mi to doživljamo že petnajst let. Pri nas ni varno hoditi po cesti. Vsak mesec se vsaj dvakrat zgodi kakšen incident. Streljajo tudi mirovniki,« pojasnjuje prodajalec. Ob odhodu mi podari stekleničko kokakole. Povsem mirna nisem niti, ko dosežem štab mirovnih enot, kjer je že zbrana truma gruzinskih novinarjev. Ko jim opišem svojo izkušnjo, me nekateri od njih opozorijo, da so name kaj lahko streljali tudi gruzinski vojaki, ki da so me hoteli samo prestrašiti in odvrniti od nadaljevanja poti. Tam preživim ves dan. V daljavi do poznih večernih ur grmi orožje.
Ko se pozno zvečer vračamo proti Tbilisiju, se iz Gorija proti nadzorni točki Ergneti že pomika kolona kakih 40 tankov, 40 vojaških tovornjakov in prav toliko avtobusov, natrpanih z vojaki. »Ali se začenja gruzinska ofenziva na Južno Osetijo?« vprašam sopotnika Kobo, ki kaj takega označi za nemogoče. Po njegovem Gruzija spet samo razkazuje vojaško moč. Prijazen suhljat možakar v poznih petdesetih letih me povabi k sebi in svoji družini. Pozneje, med večerjo, gostitelja obvestijo, da se je ofenziva začela. Odhiti na delovno mesto, od koder se izčrpan vrne šele čez štiri dni.
Tbilisi, 8. do 13. avgusta 2008
Rusija je vstopila v vojno 8. avgusta zjutraj, napove ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Kmalu zatem ruske televizijske postaje poročajo, da je Chinvali že v ruskih rokah, kar v Gruziji ves čas zanikajo. Dejansko v Chinvaliju siloviti boji potekajo do nedelje zjutraj. Mesto je zravnano z zemljo, saj so ga najprej raketirale gruzinske enote, nato pa je silovito bombardiranje začela še ruska stran. Ne eni ne drugi se niso ozirali na civilne žrtve.
»Širijo se informacije, da od gruzinske vojske, ki so jo poslali v Chinvali, ni ostalo nič. Pravijo, da po mestu leži na tisoče trupel gruzinskih vojakov,« razlaga odvetnik Miša, ki je od neprespanosti in skrbi bel kot stena. Na fronto je moralo tudi pet njegovih prijateljev, za katere je pred njihovo sliko vsak večer prižigal sveče. »Nekaj ni prav. Čutim. Z Levanom je nekaj narobe. Vsi drugi so se oglasili, on se ni. Nekoč mi je rekel, da bi se tako bal, če bi moral v vojno. Zakaj nisem šel z njim?« ga je ves čas kljuval občutek krivde.
Sedemindvajsetletni Gruzinec si je s prijatelji med osemdnevno vojno vihro po telefonu vseskozi izmenjeval informacije. Vedno to ni bilo mogoče, saj so bile več dni telefonske zveze bolj kot ne prekinjene. V Gruziji je bilo mogoče spremljati le še gruzinske televizijske postaje, dostop do ruskih spletnih strani je bil onemogočen.
Ko so se razširile informacije, da ruska vojska pripravlja naskok na prestolnico, so ljudje izropali trgovine, na bencinskih črpalkah so nastale ogromne kolone. Ljudje so množično bežali proti meji z Armenijo. Nekaj prijateljev je do meje odpeljal tudi Miša. »Na meji je nastala dolga kolona in pripadniki nove gruzinske ekonomske elite so carinike v solzah moledovali, naj jih brez čakanja spustijo čez mejo. Ni jim uspelo. V vrsto so se morali postaviti kakor vsi drugi,« je povedal ob povratku.
Panika je Tbilisi zadnjič zajela dan po podpisu premirja, ko so se pojavile informacije, da se je kolona 60 ruskih tankov in oklepnih vozil namenila proti prestolnici. Informacije so se izkazale za napačne. »Mislim, da bo ruska vojska v prihodnosti večkrat izvedla tak manever, da bi pri nas povzročila paniko. Rusija je to storila zaradi množičnega shoda v podporo Saakašviliju, na katerem je ta spet ostro napadel Rusijo. Tega ne bi smel početi s tako ostrimi in žaljivimi besedami. Mislim, da mu Putin ni nikoli odpustil, ker ga je enkrat v preteklosti označil za Liliputina. Zdaj se mu je maščeval,« se je marketinška strokovnjakinja Dodo Gvinijašvili hudovala nad nespametnimi potezami gruzinskega predsednika. Proti njemu so že dolgo nastrojeni vsi člani njene družine. »Sram me je, da sem Gruzinec. Kako lahko ljudje izražajo podporo človeku, ki je kriv za toliko smrti. Tako smo neumni, da si ne zaslužimo samostojnosti,« se je razburjal njen soprog.
Na novembrskih demonstracijah je proti Saakašviliju protestiralo 200 tisoč ljudi, kar so bile največje demonstracije v samostojni Gruziji. »Saakašvili je z nami obračunal tako brutalno, da si ne morete predstavljati. Od takrat si v Gruziji nihče več ne upa govoriti resnice. Vsem prisluškujejo, in če govoriš proti oblasti, ti nekaj podtaknejo in te posadijo v zapor,« je lonček pristavil tudi sin. Novembra je tudi on sodeloval na opozicijskem shodu. »Saakašvili je dvakrat napadel svoj narod, prvič novembra in zdaj znova. Pred zasedanjem zunanjih ministrov sem zato opozoril, da je treba obsoditi tako rusko kot gruzinsko stran,« je bil kritičen tudi evropski diplomat, ki je želel ostati anonimen. Na zasedanju zunanjih ministrov EU niso obsodili niti Rusije niti Gruzije, Mihail Saakašvili pa (za zdaj) ostaja gruzinski predsednik. Vprašanje je le, koliko časa še?
»Dekle, ali je to Rusija?« me je prvi dan – takoj po prihodu na letališče v Tbilisi – izzvala skupina taksistov. »Vsekakor!« sem odvrnila v šali. Moja neslanost ni bila dobro sprejeta, čeprav se nad Rusijo in Gruzijo takrat najhujše sploh še ni zgrnilo. Če bi si podoben dovtip privoščila v teh dneh, bi me to zagotovo drago stalo. •