Doneck je nadvse žalostno mesto. Babice, dedki in otroci so tamkaj dolgo živeli izključno po zaslugi ruske humanitarne pomoči. Zdaj jim je na pomoč prvič priskočil še Mednarodni odbor Rdečega križa.
Dvaindvajsetega novembra 2004 se je na Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) v Kijevu razlegel poziv: »Prišel je čas, da zaščitite svoje življenje in Ukrajino. Vaša zmaga je odvisna od količine ljudi, ki so v tem trenutku pripravljeni reči ne trenutnemu režimu in ukradenim volitvam.« Več kot milijon ljudi je kljub hudemu mrazu na ulicah vztrajalo več tednov. Restavracije so brezplačno delile hrano, poslovneži in običajni ljudje so darovali topla oblačila, odeje, šotore in denar, zvečer pa so razgreto množico greli udarni ritmi ukrajinskih glasbenikov.
Ukrepi proti Rusiji so rezultat besednjaka o agresorski Rusiji, proruskih separatistih in ruski invaziji, ki ga poganja teza o ukrajinski krizi kot posledici revanšistične, agresivne in imperialistične politike Rusije pod vodstvom Vladimirja Putina. Rusija je dežurni krivec, nanjo so s prstom pokazali tudi ob sestrelitvi malezijskega letala MH17. Pozneje je bil podpisan sporazum o tajnosti preiskave, kar pomeni, da resnice ne bomo nikoli izvedeli. Zdi se, da ta v resnici ne zanima nikogar.
Danes zvečer, v soboto, na obisk v Slovenijo prihaja Dmitrij Medvedjev, predsednik vlade Ruske federacije. Jutri se bo kot doslej najvišji predstavnik Rusije udeležil slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem. Vodenje vlade je prevzel leta 2012. Leta 1965 rojeni pravnik je za Vladimirjem Putinom druga najmočnejša osebnost Ruske federacije.
O sebi pravi, da je relikt. Kot novinar, predstavnik za tisk in generalni konzul je bil aktiven že v nekdanji Jugoslaviji. Služboval je v kar 11 državah, bil je tudi slovenski zunanji minister. Zdaj je že drugič poslanec evropskega parlamenta, v katerem se velikokrat počuti kot »glas vpijočega v puščavi« oziroma »samotni jezdec«.
Kot tožilec za človekove pravice je preganjal najhujše zločince našega časa, kakor je nekdanji liberijski predsednik Charles Taylor, in služboval na najbolj uglednih mednarodnih kazenskih sodiščih, kot je denimo tisto za Ruando. Leta 2009 ga je ameriški predsednik Barack Obama imenoval za pooblaščenega veleposlanika za človekove pravice, ki pri State departmentu vodi urad za globalno kazensko pravosodje.
»Borimo se za vas, za svobodo in greh ...« Tako skupina Laibach prepeva v svoji najnovejši glasbeni uspešnici, posvečeni žvižgačem, kakor v precej ponesrečenem prevodu pravimo posameznikom, ki razkrivajo nepravilnosti in zlorabe znotraj vlad in korporacij. Pri Laibachu so vedno znali ujeti duh časa, ki v veliki meri dejansko pripada žvižgačem.
