Krimski Tatari so sodelovali z nemškim okupatorjem … Vso populacijo je treba izgnati s Krima in jo naseliti v posebnih naseljih sovjetske socialistične republike Uzbekistan … Strogo zaupni dekret številka 5858, sprejet 11. maja 1944, je za dobra štiri desetletja zapečatil usodo krimskih staroselcev, ljudstva turškega izvora, ki je bilo do takrat na Krimskem polotoku prisotno sedem stoletij.

Sovjetske oblasti so po drugi svetovni vojni v srednjeazijske stepe prisilno izgnale približno 200.000 krimskih Tatarov; skoraj polovica jih je umrla na poti in v prvem letu izgnanstva. Preganjano ljudstvo, ki jim odvzetih domov, posestev, predvsem pa izgubljenih let ni poplačala niti sovjetska niti ukrajinska oblast, se v avtonomni ukrajinski republiki Krim šele zdaj počasi postavlja na svoje noge.

Genocid

Pripadniki Ljudskega komisariata za notranje zadeve pod vodstvom zloglasnega Lavrentija Berije so 18. maja v transportni vagon strpali tudi komaj leto dni starega Mustafa Abdülcemila Kirimogluja, ki se je v svoj rojstni kraj vrnil takoj, ko je bilo mogoče. Leta 1989, ko je Sovjetsko zvezo doletela perestrojka, je bil star 36 let. Zdaj predseduje parlamentu krimskih Tatarov (medžlis) in vodi gibanje za njihovo vrnitev v domovino. »Obtožbe o sodelovanju z nacizmom so bile čista izmišljotina. Med deportiranimi so bili namreč predvsem ženske in otroci ter tudi borci Rdeče armade. Sovjetska oblast je potrebovala le izgovor za etnično čiščenje, katerega žrtve nismo bili le krimski Tatari, ampak tudi številni pripadniki drugih malih narodov,« v svoji pisarni pojasni disident, ki je leta 1968 skupaj z Nobelovim nagrajencem Andrejem Saharovom ustanovil odbor za uveljavitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi. Večino sovjetskih let je zato preživel v zaporu.

Drobnega gospoda, ki govori s tihim, skorajda neslišnim glasom, trpka izkušnja ni strla in predvsem po njegovi zaslugi je sovjetska oblast leta 1967 umaknila vse obtožbe proti njegovim rojakom. Do danes se jih je na svoje domove vrnilo že več kot 250 tisoč, 150 tisoč jih še zdaj živi v pregnanstvu. »Zdaj smo v Ukrajini nacionalna manjšina in naš največji izziv je ponovna vzpostavitev nacionalne identitete. Po deportaciji so namreč zaprli vse naše šole in uničili vse knjige v tatarskem jeziku, zato ga številni pripadniki mojega ljudstva sploh ne govorijo več,« svoj največji izziv izpostavi ikona tatarskega preporoda, ki je v manj kot dveh desetletjih na Krimu postavil več deset tatarskih šol, mošej, muzejev in časopisnih ustanov. »To ni dovolj!« še vedno ni zadovoljen s svojimi dosežki. Na predstavi folklornega ansambla krimskih Tatarov, ki kljub muslimanskemu svetemu mesecu ramazanu na odru socialistične dvorane zapuščene krimske vasi poje in pleše, se ne glede na to zadovoljno smeji.

Vrnitev

Pred vrati njegove pisarne se dan za dnem tare ljudi, ki so se pravkar vrnili v domovino in od njega pričakujejo pomoč. Med njimi je tudi 72-letna Urije Ametova, ki se je iz izgnanstva v Uzbekistanu vrnila pred komaj tremi meseci. Hudi invalidnosti navkljub. »Ali ste prišli sem umret, mi je na uradu, kjer sem zaprosila za bivalno dovoljenje, zabrusil uradnik. Če bom umrla v svoji domovini, bom vesela, sem mu odgovorila. V izgnanstvu sem ves čas hrepenela po svoji rodni zemlji, svoji vasi.«

Čakalnica tatarskega parlamenta, ki bolj spominja na urad za socialno delo, je polna zgodb o diskriminaciji. Ta je tudi eden od razlogov kar 70-odstotne brezposelnosti med krimskimi Tatari, katerih stisko povečuje tudi to, da v njihovih nekdanji domovih še zdaj živijo tisti, ki so jih tam naselili v času Sovjetske zveze. Ker jim oblast nadomestnih zemljišč ni zagotovila, so povratniki vzeli pravico v svoje roke in na obrobjih skoraj vseh večjih mest postavili nezakonita naselja miniaturnih lesenih kolib brez vode in elektrike.

Takšno je tudi naselje na južnem obrobju krimskega glavnega mesta Simferopola, ki bolj kot na karkoli drugega spominja na taborišče. Na več kilometrov velikem območju, poraslem z grmičevjem, stoji na desetine miniaturnih kolib, obdanih z bodečo žico, med katerimi so speljane ozke stezice. Naselje je prazno in zapuščeno in med obhodom srečamo le dva stanovalca. Drugi povečini živijo pri sorodnikih in se tja nameravajo preseliti šele, ko bodo privarčevali dovolj za spodobnejša bivališča. V svoj začasni dom, v katerem je prostora za komaj kaj več kot iz desk zbito ležišče, nas povabi 53-letni Remzi Asanov. »Saj bi šlo, če bi se imel kje umiti, tako pa nimam ničesar, niti vode niti elektrike,« potoži brezposelni Tatar, ki mu družbo dela le psička Dina. Žena je namreč že dolgo na začasnem delu v tujini.

Njegovega edinega soseda, 43-letnega Serverja Bekirova, sem ter tja obišče vsaj sin Edem, študent pravne fakultete, ki s prijatelji živi v mestu. Po naključju ga preseneti prav v času našega obiska. »Pravo študiram predvsem zato, ker bi rad pomagal svojim ljudem,« pove mladostnik, ki zaradi razmer, v kakršnih živi oče, in prisotnosti tujcev ne more skriti nelagodja. Nasprotno se zgovorni oče v naši družbi prelevi v spretnega lobista. »Napišite, kako živimo. Mogoče lahko pri vas doma za nas zberete kakšno pomoč.«

Krimske Tatare s finančno in drugo pomočjo izdatno zalaga Turčija, ki je njihova največja zaveznica, pod okrilje države s podobnim jezikom, kulturo in vero pa so se zatekali že v 18. stoletju. Malo zaradi ruske kolonizacije in še bolj zaradi kar štirih rusko-turških vojn, ki so v tem času divjale na Krimskem polotoku.

Prav zaradi finančnih injekcij iz Turčije so na Krimu v zadnjem času zrasle številne mošeje, precej bolje, kot so pripravljeni priznati in pokazati sami, pa se menda godi tudi krimskim Tatarom. Da bi nam to dokazal, nas Armenec Kolja popelje v njihove že dokončane četrti. Razkošne hiše, pravzaprav dvorci kičastih stolpičev in visokih ograd, nam vzamejo sapo. Slog razkošnih vil je povečini kopija srednjeveške orientalske arhitekture, kakršna je značilna za Bahčisaraj, prestolnico Krimskega kanata, islamskega kraljestva, ki so ga v 14. stoletju ustanovili tatarski kani. Nekoč vplivno središče islamske civilizacije in prestolnico nekoč ene najmogočnejših držav v vzhodni Evropi zdaj oblegajo predvsem turisti.

Stepska žetev

Z Bahčisaraja so krimski Tatari na vrhuncu svoje moči odhajali na plenilske pohode v ukrajinske stepe ter med t. i. »stepsko žetvijo« zasužnjili na tisoče Ukrajincev. Prav v ta čas segajo tudi korenine sovraštva, s katerim so krimske Tatare ob vrnitvi pričakali v matični domovini. Postali so namreč žrtve tako ruskih kot ukrajinskih nacionalistov, predvsem pripadnikov paravojaških kozaških enot. Te so naslednice oboroženih bojevnikov na konjih, ki so se vojaško organizirali prav zaradi nenehne grožnje tatarskih vpadov. Neustrašni in krvoločni kozaški bojevniki so naposled vendarle porazili tudi Tatare in leta 1556 na vzhodu Ukrajine ustanovili svojo republiko z imenom Zaporoška Sič. Z njo so bili postavljeni temelji neodvisne Ukrajine, otok Hortiza, kjer je bilo njeno središče, pa je za ukrajinske kozake še zdaj nekakšno romarsko središče.

Zeleni otok sredi rjave struge Dnepra, na katerem se konec tedna tare gumenjakov z ribiči, je za Ukrajince to, kar je za Slovence Knežji kamen. Na prizorišče začetka ukrajinske zgodovine se zato vseskozi zgrinjajo domoljubi vseh starosti. Zdaj na otoku snemajo četrti film o kozaku Tarasu Bulbi po istoimenski kratki zgodbi ruskega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, ki jo je prebral domala vsak Ukrajinec. Pred kozaško naselbino, ki je zgolj filmska kulisa, naletimo na statiste. Zaupajo nam, da so študentje ukrajinske policijske akademije in da gre za njihov brezplačni prispevek k filmski upodobitvi veličastne ukrajinske zgodovine. »Film režira ruski režiser Vladimir Vladimirovič Bortko, ki je znan predvsem po ekranizaciji ruskih klasikov. Zdaj v avtentičnem okolju Zaporoške Siči snemamo Tarasa Bulbo. V ekipi sodeluje sto igralcev in sedemsto statistov,« na prizorišču snemanja pojasni direktorica kastinga Elena Capko.

Kazačok

V Ukrajini je še vedno skoraj pol milijona uradno registriranih kozakov, njihov cilj pa je »razvoj demokratične, neodvisne in pravne Ukrajine, v kateri se svoboščine državljana prepletajo z državnim redom in disciplino«. Tej je podvržen vsak pravoverni ukrajinski kozak. »Zakaj ste kozak?« po ogledu kozaških spretnosti na konju vprašamo Sergeja Ponimorjenka, člana ansambla kozaškega konjskega gledališča. »Zato, ker sta bila to že moj prapraded, ded in oče. Kozaštvo imam v krvi,« odgovori prepoteni jezdec v tradicionalni kozaški uniformi; ohlapnih hlačah, prevezanih s širokim pasom, imenovanim kuntuš, in beli srajci ter s pobrito glavo s konjskim repom. Na vprašanje, kaj da sploh dandanes pomeni biti kozak, razloži, da gre predvsem za ljubezen do domovine ter ohranjanje tradicionalnih bojevniških veščin in spretnosti na konju, na katerem sam vsak dan vadi najmanj šest ur. »Tukaj nam nič ne manjka, samo ženske,« med pripravo na naslednjo predstavo, ki poleg kozaških spretnosti in poguma poveličuje tudi vodko, navrže vodja ansambla z ogromnim križem okoli vratu. Kozaki so namreč tudi zapriseženi pravoslavci in so odigrali pomembno vlogo v verskih vojnah, ki so v Ukrajini divjale v začetku 17. stoletja. Prav strah zbujajoči kozak z bobnečim strelom iz topa pozneje naznani, da je čas za novo predstavo.

Zaradi zgodovinskih zamer krimski Tatari in ukrajinski kozaki vsak na svojem bregu ostajajo tudi glede aktualne ukrajinske politike. Skoraj 80 odstotkov tatarske skupnosti je namreč na nedavnih predčasnih parlamentarnih volitvah podprlo stranko Naša Ukrajina predsednika Viktorja Juščenka, kozaki pa so povečini ostali zvesti Stranki regij dosedanjega ukrajinskega premiera Viktorja Janukoviča; med oranžno revolucijo leta 2004 so ga prišli podpret celo v Kijev. »Sem smo prišli, da v državi ne bi bilo vojne. To je bil edini cilj, saj vidimo, da se v državi močno razrašča oranžna kuga. Za to populacijo so se v drugi svetovni vojni skrivali nacisti,« je takrat komentiral eden od njih. Zdaj se bodo z »oranžno koalicijo«, ki je na parlamentarnih volitvah dosegla tesno zmago, hočeš nočeš moral sprijazniti tudi kozaki. Ne nazadnje se je z njo, kot kaže, vendarle sprijaznil tudi Viktor Janukovič. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber