Polona Frelih, poročevalka

Doneška narodna republika je nenavadna entiteta. Zmes pravoslavja, kar dokazujejo religiozne ikone in podobe, ki krasijo upravna poslopja in vojaške objekte, stare sovjetske ikonografije, zlasti vojaških plakatov, kozaštva ter avanturistov, idealistov, čudakov in drugih sumljivih ljudi, ki jih je tja naplavilo z vsega sveta. A to je značilno bolj kot ne za vsa vojna žarišča, zato Donbas v tem pogledu ni posebnost. Med seboj so različni tudi borci. Marcel, Stasja in Zamirhan niso samo sorodniki, pač pa tudi »bratje v orožju«. Državljanska vojna na vzhodu Ukrajine jih je povezala,­ četudi prihajajo iz zgodovinsko sovražnih taborov. Marcel je kozak, ki je na vrhuncu vojne vihre hčer Stasjo oddal za ženo Čečenu Zamirhanu, pripadniku elitnih enot čečenskega predsednika Ramzana­ Kadirova. »Bila je ljubezen na prvi pogled,« je ponosno povedala Stasja,­ ki bo v kratkem živela v čečenski prestolnici Grozni. »Kozaki mislimo s srcem,« je poudarila med opisovanjem življenjskih načrtov.

Od cvetličarke do ostrostrelke

Energična mladenka je avgusta lani dopolnila 24 let. Za rojstni dan ji je oče podaril nemško puško sig sauer in postala je ostrostrelka. Sodelovala je v najtežjih bitkah; na letališču v Donecku in v Ilovajsku je bila ranjena in tudi sicer jo je prav omenjena preizkušnja najbolj zaznamovala. »Vedno, ko se peljem mimo Ilovajska, se razjočem. Pred mojimi očmi je razneslo tovariša, ki mi je pravil sestra in mi obljubil, da me bo vedno ščitil,« tudi tokrat ni mogla zadržati solz. Ves čas niha med pretirano razposajenostjo in neobrzdano žalostjo, kar je bržkone posledica velikega stresa.

»Boriti sem se začela, ker so ubili mojega najboljšega prijatelja iz otroštva. Star je bil 24 let. Zelo boleče je bilo. Od osnovne šole sva bila skupaj. Domov mi je nosil nahrbtnik. Zame je rabutal breskve, saj je vedel, da jih imam zelo rada. Vedno mi je govoril, da se bo nekoč poročil in imel veliko otrok. Zelo rad je imel otroke. Umrl je, ker je branil svoje ljudi, prijatelje, dom …« je opisala prelomni trenutek, ko se je njeno življenje obrnilo na glavo. »Smejali se boste, če vam povem, kaj sem delala prej. Prodajala sem cvetje. Delala sem šopke za poroke,« mi je zaupala detajl, zaradi katerega se zdi njena zgodba še bolj filmska.

»Porošenko je rekel: naši otroci bodo hodili v šole, njihovi bodo sedeli v zaklonišču, saj mi ničesar ne znamo. Smo rudarsko mesto. Več kot 20 let smo pošiljali v Kijev težko prislužen denar. Živeli so na naš račun. Užaljeni smo, ko nas imenujejo koloradski hrošči, ki jih je treba iztrebiti,« je naštela razloge, zaradi katerih je bojevanje zanjo pravzaprav stvar časti. Borijo se tudi proti reviziji zgodovine, kot je denimo prepoved praznovanja dneva zmage 9. maja, zato si pred vsako bitko pripnejo na prsi črno-rumen trak svetega Jurija, ki je postal simbol Novorusije.

Od bikerja in biatlonca do vojaškega poveljnika

Marcel ni samo njen oče, ampak tudi njen vojaški poveljnik. »Dolgo­ smo jo čakali. Je najljubša hči, kar seveda spretno izkorišča,« je povedal z nasmehom in dodal, da od nje bolj kot vojaške zmage pričakuje prvega vnuka. V »prejšnjem življenju« mizar, biatlonec in zapriseženi biker, ki je na predelanem sovjetskem motorju znamke dniper prepotoval domala ves svet, je prijel za orožje po tragediji v domu sindikatov v Odesi 2. maja lani, v kateri je umrlo več deset ­separatistov.

»V Odesi so zažgali mojega botra in njegovo zaročenko. Še dva tedna sta imela do poroke. Njegova mati je od vsega hudega znorela in je zdaj v psihiatrični ustanovi. Ne morem ji pomagati, prijatelja pa ne morem obiskati na grobu. Če se pojavim v Odesi, me bodo takoj aretirali. Po referendumu o neodvisnosti sem verjel, da se bomo odcepili brez vojne. Po 2. maju mi je postalo jasno, da ne bo tako. Ukrajinska vojska je začela z grobo silo. Mislili so, da je to upor, ki ga je mogoče pogasiti. Govorili so, da podpirajo demokracijo, v resnici pa so začeli bombardirati Slavjansk,« je opredelil dogodek, ki je nepreklicno spremenil njegovo usodo.

»Borimo se za svojo zemljo. Tuje ne potrebujemo, svoje ne damo. Edina rešitev je, da ukrajinska vojska­ odide od tukaj. Oni so prišli k nam, ne mi v Kijev! Nismo jih mi začeli bombardirati in jim govoriti, kako je treba živeti. Pustili smo jih pri miru. Ko so v Kijevu demonstrirali, smo tukaj pridno delali,« je povedal in dodal, da jih ukrajinska vojska kljub premirju še naprej ­obstreljuje.

O tem smo se ponoči prepričali na lastna ušesa, saj je bilo z letališča slišati zvoke eksplozij. Poleg tega smo videli domnevno diverzantsko skupino z ukrajinske strani frontne črte, ki je nenadoma začela streljati na eno od nadzornih točk. V Donecku, ki je imel v mirnih časih skoraj milijon prebivalcev in na prvi pogled deluje kot varno mesto, so tovrstni incidenti menda stalnica.

Bonnie in Clyde

Zemirhan je v celotni podobi nekakšen »tujek«, iz katerega je težko izvleči, kakšen je njegov dejanski status. Povedal je, da je profesio­nalni vojak, ki je januarja pred odhodom na vzhod Ukrajine vzel dopust, zato ne prejema plačila, ­čemur je težko verjeti.

»Prišel sem, ker nisem več mogel držati rok križem. Po televiziji sem videl, da ubijajo mirne ljudi.­ Čečeni se borijo tudi na strani ukrajinske vojske. To so tisti Čečeni, ki so se med obema čečenskima vojnama borili proti Rusiji in jo imajo še vedno za sovražnico. Takšni, ki podpiramo čečenskega predsednika Ramzana Kadirova, smo prišli pomagat sem,« je bolj kot ne vse, kar mi je uspelo izvleči iz čisto po vojaško molčečega Čečena.

Stasja je njegova druga žena, kar za Čečenijo ni nič neobičajnega, četudi je to del Ruske federacije,­ v katerem je mnogoženstvo po zakonu prepovedano. V Čečeniji v resnici živijo po šeriatskem pravu, ki nima pretiranega razumevanja za ženske v uniformah. Se Stasja tega zaveda? Več kot očitno je, da je tudi ona predvsem žrtev konflikta, četudi z Zemirhanom na prvi pogled delujeta kot Bonnie in Clyde.

Pot v Doneck je omogočila medijska organizacija Europa Objektiv (europaobjektiv.com) s sedežem v Nemčiji.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber