Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

»Zakaj? Ker smo pridni delavci? Ker smo dobri kmetje?«

Doneck je nadvse žalostno mesto. Babice, dedki in otroci so tamkaj dolgo živeli izključno po zaslugi ruske humanitarne pomoči. Zdaj jim je na pomoč prvič priskočil še Mednarodni odbor Rdečega križa.


 

Ruski človekoljubni konvoji so teroristom v Lugansku pripeljali tradicionalna darila, je med novoletnimi prazniki prihod ruske pomoči na vzhod Ukrajine pospremil mlad Slovenec, ki očitno ne premore niti kančka empatije in tega niti ne skriva. Še nekdo je bojevito razglabljal, da bi morali ruske humanitarne konvoje preprosto razstreliti, saj Ukrajina zanje ni prižgala zelene luči. Novinarji nekaterih medijskih hiš so na vsak način želeli najti dokaz, da se v belih tovornjakih skrivajo ruski vojaki in orožje in ne humanitarna pomoč. Smo izgubili še zadnji kanček človečnosti?

Babice, dedki in otroci iz Donbasa so dolgo živeli izključno po zaslugi ruske humanitarne pomoči. Zdaj jim je na pomoč prvič priskočil še Mednarodni odbor Rdečega križa, usmilil pa se jih je tudi ukrajinski oligarh Rinat Ahmetov, ki ima v Donecku tako razkošno posestvo, da bi za pogled z enega na drugi konec potreboval daljnogled. Sam se je zaradi vojne vihre že zdavnaj umaknil na varno. Doneck je nadvse žalostno mesto. Skorajda vsi, s katerimi smo se pogovarjali, so se pred nami razjokali. Vreme je bilo oblačno. Vseskozi je deževalo.

»Otroci vedo, kdaj po njih tolčejo z gradi in kdaj z minometi«

»Za novo leto so nam iz Rusije poslali humanitarno pomoč. Nič posebnega: mleko, čokolado, olje. Naši otroci so bili tako veseli, da vam ne morem povedati. Za njih je to tako, kot da bi vašim otrokom prinesel iphone. Še bolj pomembno se jim zdi, da sta mama in oče ob njih, kadar padajo raketometi grad,« je upornica Stasja z nami delila novoletne spomine. Otroci iz Donecka na svoje risbe že dolgo rišejo predvsem tanke, vojaška letala in rakete, igrajo se vojno. Že po zvoku in barvi vedo, kdaj po njih tolčejo z gradi, minometi in fosfornimi bombami.

»Kadar nas bombardirajo, se uležem in pokrijem čez glavo,« skorajda neslišno odgovarja osemletni Igor, ki je z babico in še nekaj starejšimi ljudmi vso vojno preživel v naselju Doneck - Severni, ki leži tik ob frontni črti, zato se večkrat znajdejo v navzkrižnem ognju. Vso zimo so preživeli brez ogrevanja, zato so njihovi obrazi in roke pordeli, kar opazimo med zelo revnimi ljudmi. Pred dvema tednoma so dobili elektriko, vode še zdaj nimajo. Okenska stekla njihovih stanovanj so razbita. Stojijo pred blokom pod njihovimi nogami se motajo potepuški psi.

»S Polino sva se vedno skrivali pod mizo. Ko zasliši nenavaden zvok, kriči: ‘Mama, bomba’. Postajala je čedalje bolj histerična. Reševala sem jo tako, da sem jo dojila. Boji se ljudi,« stisko dveletne hčerke opisuje begunka Julija, ki je pred dvema mesecema pribežala v begunski center Primorka na jugu Rusije. Zanjo je beseda Ukrajina nekaj »divjaškega«, pa čeprav gre za njeno rojstno državo, v katero se ne bo vrnila nikoli več. Polovica njenih prijateljev iz vasi Komsomolska je bila ubita v napadih, preostali so se zatekli v Rusijo.

»Ali ste se prišli iz nas norčevat? Ali nam lahko pomagate?« v solzah kriči Irina, ki se je skupaj z možem in šestmesečnim sinom Antonom pred bombami zatekla v zdravstveno šolo v Makjejevki. Ko ji v roke stisnem vse, kar imam v denarnici, kar je drobiž, me moleduje, naj o tem ne govorim, »sicer bodo prišli in ji denar odvzeli«. Ukrajina je prebivalcem Narodne republike Doneck in Luganske narodne republike pokojnine in druge prispevke prenehala izplačevati že pred osmimi meseci.

»Ukrajina je preprosto zavrgla svoje ljudi. Vojna se je začela in črtali so nas s seznama. Preživite, kot veste in znate,« je jokala zdravnica Lena, ko je pripovedovala o »najlepšem in tako prazničnem Donecku«, ki ga ima še zdaj pred očmi, čeprav se je že avgusta umaknila na varno v Rusijo.

»Ko smo prihajali sem, nas je ustavila Narodna garda Ukrajine. Triindvajsetletnega sina so slekli do pasu, da bi preverili, ali nima modric, ki jih pusti strelno orožje. Zelo težko je bilo iti čez nadzorne točke Ukrajincev, pa čeprav so bili z nami predvsem starci,« opisuje beg na varno.

»Več kot mesec dni smo sedeli v zaklonišču. Vnučka je doživela živčni zlom, zato smo pribežali v Rusijo. Babulja je nepokretna. Prinesli smo jo iz četrtega nadstropja in jo pripeljali sem. Oseminštirideset let sem dala ukrajinskim otrokom. Zdaj me nihče ne potrebuje,« je obupana učiteljica Irina Petrovna.

V vasi Stipanovka ni niti enega nepoškodovanega doma, med kupom ruševin pa se valjajo osebni predmeti, med katerimi so številne otroške igrače. Precej razdejana je tudi tamkajšnja šola, ki naj bi jo ukrajinska vojska silovito obstreljevala, ker naj bi se v njej skrivali uporniki, kar pa tamkajšnji prebivalci zanikajo. V zadružnem domu mirno čakajo, da pridejo na vrsto za humanitarno pomoč Mednarodnega odbora Rdečega križa.

Tudi oni so otroci neke matere

»Na vse stavbe, v katerih naj bi se skrivali uporniki, so narisali rdeči križ in jih potem obstreljevali. V resnici borcev Narodne republike Doneck sploh ni bilo tukaj. Pravi sektor je streljal celo na ukrajinske vojake, če ti niso želeli streljati na naše domove,« se spominja vaščanka Ljuba v suržiku, mešanici ruščine in ukrajinščine, ki jo govorijo na podeželju.

»Poveljniki ukrajinske vojske so preprosto zavrgli svoje vojake. Brezglavo so begali naokoli in pomagali smo jim. Šlo je za preproste mlade fante, ki nam niso storili nič žalega. Niso vedeli niti, v katero smer naj gredo. Poslali so jih v boj. Tudi oni so otroci neke matere. Žal nam jih je bilo,« se je v pogovor vključila Oksana.

»Zame ni nobene razlike med tem, ali govoriš rusko ali ukrajinsko. Razumem oboje. Ko vidiš, kaj počne ukrajinsko vodstvo, se začneš spraševati, ali nas Ukrajina sploh potrebuje, glede na to, kako ravnajo z nami. Ne gre niti toliko za sovraštvo kot za užaljenost. Jezni smo na ukrajinsko vodstvo in na matere z zahoda Ukrajine, ki takoj ne zahtevajo, da se vojna konča,« je iskrena begunka Lena z začetka naše zgodbe. Pove, da še naprej ostaja v stiku s svojimi proukrajinsko nastrojenimi prijatelji, ki so zbežali v Kijev, ter sorodniki v mestih na zahodu Ukrajine, kot so Vinica, Užgorod, Čerkasov. »Na tej ravni nimamo nesoglasij.«

Podobnega mnenja je Jelena Rižkova, ravnateljica šole v Makjejevki, kjer poskušajo razpoloženje dijakov in beguncev vsaj malo dvigniti z Maratonom miru: »Ne vem, zakaj nas silijo, da bi začeli sovražiti Rusijo? Tukaj živimo Rusi, Ukrajinci, Tatari … Ljudje različnih nacionalnosti. Vedno smo se zelo dobro razumeli med seboj in tako je tudi zdaj. Pri nas se učijo otroci iz zahodne Ukrajine, še vedno se, in ne razumem, zakaj smo v konfliktu. Zaradi oblasti, ne zaradi ljudi. Težava je, ker so v Ukrajini na oblast prišli fašisti, ki tega sploh ne skrivajo. Za naš spomin – celo genetski spomin – je to nesprejemljivo. Dva deda sta mi umrla v drugi svetovni vojni, ki se je zame končala 9. in ne 8. maja. Želimo si miru. Sporočilo predajte vsemu svetu.« Za prebivalce Donbasa je 9. maj velik praznik, zato ob poskusih revizije zgodovine dobijo črne pike.

»Čeprav sem zdravnica, bi vzela blazino in ga zadušila«

»Zame bi bilo najbolje, če bi se ‘Ukri’ umaknili z moje zemlje. Sem zdravnica in pred dvema tednoma sem na internetu videla, kako je z ukrajinskega tanka med umikom iz Debalceva padel ranjenec. Kar pustili so ga ležati na cesti. Naši so ga pobrali in zdaj je v bolnišnici v Stahanovu. Zdravil ni, dajejo pa mu infuzijo. Čeprav sem zdravnica, bi vzela blazino in ga zadušila. Resno vam govorim. Nismo mi prišli k njim, pač pa oni k nam. Ubijajo naše otroke. Ko so nas začeli bombardirati, je bila prva žrtev 24-letno dekle, ki je v otroški vrtec peljala štiriletno hčer. Ali se vam zdi to normalno? Sama bi ga zadušila!« se razburja druga Lena, ki svojega moža upornika ni videla že tri mesece.

»To so barbari. Treba bi jih bilo zadušiti. Zaradi vseh mrtvih otrok. Otroci so sveti! Dvajset dni sem sedela v zaklonišču, brez enega samega koščka kruha. Ko sem prišla ven, sem mislila, da bom pojedla celo buhanko [hleb črnega kruha]. Naj bo preklet čokoladni milijarder Porošenko. Njegov zabuhel obraz se bo kmalu razpočil. Utopil se bo v svoji čokoladi. Vse ima, mi pa po osmih mesecih čakamo na prvo pokojnino,« se trese, kriči in preklinja drobna Valja, ko nas v vasi Grabsko blizu Ilovajska vodi po svojem popolnoma porušenem stanovanju.

Soseda Vera jo poskuša pomiriti, čeprav je tudi sama precej razburjena. »Našo šolo so popravljali ukrajinski vojni ujetniki. Pristopila sem k enemu od njih. Rekel mi je, da imajo povsem drugačne informacije, kot jih imamo mi tukaj. Da jim pravijo, da bodo Donbas ščitili pred Rusijo in Putinom. Ali si lahko predstavljate? Putin nam pomaga, oni pa tako. Tako ravnajo bandere [žaljivo ime za Ukrajince po Stepanu Banderi, ki je med drugo svetovno vojno kolaboriral z nacisti]. Na polju je ležal mrtev ukrajinski vojak. V njegovem žepu so našli telefon in poklicali so njegovo mamo. Ni odgovorila. Potem so poklicali očeta in mu rekli: ‘Pridite po svojega mrtvega sina.’ Kričal je, da bo prišel in nas vse pobil. Vprašali so ga: Zakaj? Ker smo pridni delavci? Ker smo dobri kmetje? Pokopali so ga povsem po človeško, da ga ne bi izkljuvale ptice. Ali nam lažejo, ko govorijo, da ne vedo, kaj se tukaj dogaja, ali res nimajo pravih informacij?«


Brazilski vojni poročevalec in pisatelj Pepe Escobar je po obisku Donecka svoje vtise strnil nekako takole: Na ruski strani meje sem videl begunce. V zakloniščih iz sovjetskih časov sem videl cele družine, ki se zaradi bombardiranja celo podnevi bojijo na ulice. Videl sem bleščeč nogometni stadion brez enega samega navijača. Videl sem predele mesta, ki so v celoti porušeni. Videl sem nekoč bleščeče industrijsko mesto, ki je delno uničeno, a je preživelo z drobnimi zvijačami in majhno pomočjo ruskih humanitarnih konvojev.

In še: »Nisem videl arogance, ignorance, brezsramnosti in laži, ki so zmaličile negovane obraze v Kijevu, Washingtonu in Bruslju, kjer znova in znova ponavljajo, da so vsi prebivalci Donbasa – travmirane babice in otroci vseh starosti – samo ‘terra-risti’. Konec koncev so strahopetni pooblaščenci zahodne ‘civilizacije’, ki se nikoli ne bi drznili svojih negovanih obrazov soočiti z ljudmi iz Donbasa. To je moje darilo tem ljudem.« ●

Obisk Donbasa je omogočila medijska organizacija Europa Objektiv (europaobjektiv.com) s sedežem v Nemčiji.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

11/4/2015 clanek-2546665.md

Priporočam

Tišina v Minsku, eksplozije v Donbasu

V svoj narod lahko streljaš samo enkrat

Grenko življenje čokoladnega kralja

Ofenziva separatistov in sankcije proti Rusiji

Vroče ozadje mrzlih radiatorjev

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo