Drastičen ukrep je bil napovedovan, a vseeno nepričakovan. Konec koncev je Ukrajina konec lanskega leta Gazpromu dolgovala še precej večje vsote denarja, pa ji ta vseeno ni zaprl pipe. Pogajanja so tekla naprej in Ukrajina je do konca leta poravnala ves dolg, razen 600 milijonov dolarjev zamudnih obresti, s katerimi se ni strinjala in za katere zdaj želi, da o njih odloči arbitraža. Mirno lahko sklepamo, da je bil lani razlog za rusko potrpežljivost nenavadno topel december, zaradi katerega odklop plina ne bi dosegel namena.

Letos je, nasprotno, pritisnil mraz in v njem je Rusija hladnokrvno napela energetske mišice.

Za revolucionarje ni popusta

Vladimir Putin ne skriva prezira do Ukrajine, ideološko naslonjene na ZDA in usmerjene proti članstvu v EU in Natu, s katerim ima Rusija poleg tega vse od razpada Sovjetske zveze precej nerešenih vprašanj. Eno od njih je mornariška baza Sevastopol, iz katere se bo morala ruska mornarica po pogodbi v najemu leta 2017 umakniti. Baza leži na ukrajinskem polotoku Krim, kjer živi tudi številna ruska manjšina, in nekateri ruski politiki so v zadnjih mesecih odkrito izražali željo po ponovni pridobitvi koščka zemlje ob Črnem morju, ki ga je Ukrajini podaril sovjetski voditelj Nikita Hruščov, sam Ukrajinec. V Kijevu jih s strašnim nelagodjem navdaja, ker je Moskva sodržavljane že opremila z ruskimi potnimi listi, kar je bil tudi glavni argument za upravičenost avgustovskega posredovanja v Južni Osetiji. V tem konfliktu je ukrajinski predsednik Viktor Juščenko odločno stopil na stran Gruzije, in to ne le politično, temveč je tja domnevno pošiljal tudi velike količine orožja. Da mu tega ne bo odpustil, je Putin dal jasno vedeti na četrtkovi tiskovni konferenci za tuje novinarje, kjer je odgovarjal tudi na vprašanje, ali Rusija energetiko spreminja v politično orožje. »Ne vem, kaj je to energetsko politično orožje. Poznam samo orožje, ki ga je med vojno Ukrajina poslala na Kavkaz. Gruziji ne glede na vojno še naprej pošiljamo plin. Političnih vprašanj ne mešamo z gospodarskimi,« je poudaril.

Izvorni greh sega v leto 2004, ko je v Ukrajini izbruhnila »oranžna revolucija«, s katero sta se na oblast povzpela zdajšnji predsednik Viktor Juščenko in premierka Julija Timošenko, v ozadje pa je bil potisnjen proruski premier in predsedniški kandidat Viktor Janukovič. Oranžno koalicijo sicer že vrsto let prevevajo notranjepolitični spori, zaradi česar je vse manj priljubljena. »Glavni cilj plinske vojne je še dodatno destabilizirati ukrajinsko politiko,« je prepričan Anders Aslund z Washingtonskega inštituta za mednarodno ekonomijo, ki zagovarja tezo, po kateri poskuša Rusija prek hladnih radiatorjev še bolj oslabiti prozahodno ukrajinsko vodstvo in znova zavladati v postsovjetskem prostranstvu. Chris Weafer, glavni strateg pri moskovski investicijski banki Uralsib, pripisuje Moskvi precej skromnejše ambicije. Prepričan je, da želi s hrupom pritegniti zgolj pozornost EU in doseči njeno odločnejšo vlogo pri brzdanju Ukrajine. »Definitivno si Rusija želi le, da bi Bruselj pritisnil na Ukrajino.« Ta je doslej uživala ogromne popuste pri cenah plina, vendar geostrateško Rusiji simpatij ni vračala. Rusko odločitev o evropskih cenah plina tudi za Ukrajino je zaradi tega težko obsojati.

Taktiziranje Kijeva?

Povsem mogoče je, da se Kremelj v »plinsko vojno« ni spustil zaradi političnih, ampak izključno gospodarskih vzgibov. Ena od možnih razlag je, da želi v času hudih gospodarskih težav finančno utrditi položaj energetskih monopolistov. Nobena skrivnost ni, da je Gazprom trenutno v precej težkem položaju; njegove delnice so strmoglavile, poleg tega pa ne more računati na tuje naložbe, ki bi pomagale pri izkoriščanju novih nahajališč plina. Vsaj del vrzeli bi lahko zapolnil z višjimi cenami dobav Ukrajini, ki je velik porabnik ruskega plina. Doslej je Ukrajina v Gazpromovo blagajno na leto primaknila okoli 5 milijard dolarjev, o tem, koliko bo v prihodnje, pa se Kijev in Moskva še pogajata.

Pogajanja se utegnejo zavleči, saj se Ukrajini nikamor ne mudi. Po lastnih zatrjevanjih ima v svojih ogromnih podzemskih skladiščih dovolj plina vse do aprila, taktizirati pa se ji splača predvsem zato, ker naj bi nizke cene nafte v drugi polovici leta za seboj potegnile tudi cene plina.

Pravzaprav Ukrajini kaj več od zavlačevanja sploh ne preostane, saj si bistvene podražitve ruskega plina ne more privoščiti. Padec svetovnega povpraševanja po metalurških izdelkih, ki prispevajo 30 odstotkov ukrajinskega BDP in 40 odstotkov njenega izvoza, jo je pahnil na rob bankrota.

Vlada Timošenkove je sicer sestavila proračun za leto 2009, a, kot kaže, samo na papirju. Kritiki – ti prihajajo zlasti iz kabineta njenega političnega tekmeca predsednika Juščenka – trdijo, da si je 1,8 milijarde evrov prihodkov preprosto izmislila. Olepšani sliki navkljub ima proračun za prihodnje leto še vedno skoraj tri odstotke primanjkljaja, kar pomeni, da ne bodo izpolnjeni pogoji za 12 milijard evrov težko posojilo Mednarodnega denarnega sklada, kar bi proračunsko vrzel spremenilo v nevzdržno.

A tako kot podražitve si Ukrajina ne more privoščiti niti »izposojanja« plina, je dal jasno vedeti predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso: »Če se želi Ukrajina približevati EU, ne sme storiti ničesar, kar bi vodilo do pomanjkanja plina v Evropi.«

Fjodor Lukjanov, urednik zbornika Rusija v globalnih zadevah, je v zvezi s tem opozoril, da se bo prepričljivost ruskih obtožb o kraji plina manjšala, dlje ko bodo razvajeni prebivalci EU zmrzovali v svojih stanovanjih. »Ukrajinska vlada kalkulira in mislim, da ne neutemeljeno. Dlje ko se bo spor vlekel, več krivde bo pristalo na plečih Kremlja,« je menil Lukjanov. Britanski časnik The Sun je Putina takrat že poimenoval Vlad Grozni.

Predstava za domače oči?

Tudi Rusija je v le nekaj mesecih iz cvetočega gospodarstva padla v globoko ekonomsko brezno, brez pozitivnih obetov za bližnjo prihodnost. Predsednik Medvedjev je še sredi novembra na vrhu dvajseterice najbolj razvitih držav glasno razmišljal o rublju kot alternativi ameriškemu dolarju, te dni pa je ruska valuta vredna tretjino manj kot pred tremi tedni. Borzna vrednost ruskega gospodarstva se je od poletja zmanjšala za tri četrtine. Potem je tu še zmanjševanje stroškov v podjetjih, predvsem odpuščanja, ki naj bi se močno povečalo po letošnjih, še posebno dolgih novoletnih praznikih. Z vsem skupaj je Rusija precej jasno razgalila svojo odvisnost od cen nafte.

Ker se ni znal spopasti s krizo, je nekdanjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova v začetku devetdesetih let doletel puč. Za zdaj rusko vodstvo še uspešno krmari med čermi, če pa se bo kriza nadaljevala, utegne podobna usoda doleteti tudi dvojec Putin-Medvedjev. Nezadovoljni so t. i. siloviki, ki so v sedanji krizi izgubili ogromno premoženja, vse bolj pa vre tudi med ljudstvom. Tik pred novim letom so državo začeli pretresati protesti, na katerih so se pojavile prve zahteve po zamenjavi oblasti. Med novoletnimi prazniki so demonstracije potihnile, zdaj pa organizatorji napovedujejo, da se bodo nadaljevale s še večjo ostrino. Vprašanje je, koliko časa bo Kremelj še zmogel krotiti nezadovoljstvo zaradi padanja kupne moči. »Putinu konflikt z Ukrajino daje lepo možnost, da pozornost javnosti preusmeri z domačih ekonomskih težav. V situaciji, ko je narod nezadovoljen, bi bilo za Putina politično tvegano popustiti Ukrajini. S tem kaže, da je Rusija še vedno močna država,« je za Washington Post komentirala Lilijana Ševcova, politologinja moskovskega Carnegie centra.

Promocija alternativnih plinskih poti

Kremelj je jasno sporočilo poslal tudi odjemalkam v Evropski uniji: Ukrajina je nezanesljiv partner, nujno je zgraditi tranzitne poti, ki ji v težkih časih ne bodo omogočale kraje tujega plina. To je na svoj, precej neposreden način za radio Eho Moskvi razkril ruski ambasador pri zvezi Nato Dmitri Rogozin. »Upam, da je postalo jasno, da če Evropa želi zanesljivo dobavo plina in nafte, potem se ne more več zanašati na svojega čudovitega zaveznika, gospoda Juščenka,« je bil ironičen oster nasprotnik ukrajinskega vstopa v Nato.

Saga o dveh plinovodih, Severnem in Južnem toku, ki sta oba projekta Gazproma in tujih partnerjev, se namreč vleče že lepo število let. Oba plinovoda naj bi ruski plin pripeljala v zahodno Evropo in se izognila vseh »problematičnim« državam, ki imajo z Rusijo probleme. Težava projektov je po mnenju analitikov v tem, da bi Evropo za nekaj naslednjih desetletij spravila v popolno odvisnost od ruske modre energije. Severni tok, ki naj bi tekel pod morjem in v katerega investira tudi Nemčija, je za zdaj le projekt na papirju. Projekt gradnje vodi nekdanji kancler Gerhard Schröder, gradnja pa stoji zaradi nasprotovanja baltiških držav, Poljske in Švedske. Južni tok je še bolj oddaljen, saj se Rusija o poteku plinovoda še vedno pogaja s posameznimi državami, tudi Slovenijo. Sprejeti cevi z ruskim plinom pač ni tako preprosto. »Dobili bomo plinovod, ki bo v našo pomorsko ekonomsko cono pripeljal rusko vojno mornarico, in Rusi bodo njegov nadzor zlahka izkoristili tudi za špijonažo,« je denimo opozoril nekdanji švedski obrambni minister Mikael Odenberg. Njegova sumničenja je nekako potrdil tudi takrat še ruski predsednik Vladimir Putin, ko je izjavil, da bo za ekološko varnost plinovoda pristojna baltiška flota ruske mornarice.

Evropska energetska tragedija

Ker Evrope dolgoročno ne bo rešila navezanost na ruski plin, Severni in Južni tok zanjo ne moreta biti edina rešitev. Ne nazadnje ruski plinski monopolist rad pripravlja presenečenja, in to ne le nepričakovane odklope, ampak je v mrak zavita tudi njegova cenovna politika. Da so razlike med izdanimi računi velike, kažejo tudi zadnje ponudbe Ukrajini, ki so poskakovale med 183 in 330 evri za tisoč kubičnih metrov. Za Evropo je znana le povprečna cena, ki naj bi znašala okoli 300 evrov za tisoč kubičnih metrov plina. Toda nekdanji pomočnik ukrajinskega zunanjega ministra, ki je bil v preteklosti odgovoren za pogajanja z Rusijo, je nedavno v pogovoru za BBC razkril, da so nemška podjetja lani plačevala le okoli 210 evrov za tisoč kubičnih metrov plina. Kako do takih ugodnosti in kdo v Evropi torej plačuje več od povprečja?

Za zmanjšanje odvisnosti od ruskih virov se je leta 2002 pojavila nova ideja, projekt Nabucco, ki ga na čelu z Avstrijo načrtuje EU pod tihim patronatom ZDA in ki naj bi v Evropo pripeljal plin iz Kaspijskega bazena. Glavne dobaviteljice naj bi bile Turkmenistan, Azerbajdžan, Sirija, Kazahstan in Egipt, v primeru otoplitve odnosov z Zahodom pa tudi Iran. Težava tega projekta je, da je Rusija lani s spretnim diplomatskim jurišem dolgoročno zakupila precejšen del zalog večine naštetih držav. Nabucco tako ostaja ideja v oblakih bruseljskih birokratov, ki so poleg tega samo za projektno dokumentacijo že pognali nekaj milijonov evrov.

Zadnja in edina resna možnost, na katero že vrsto let opozarjajo energetski strokovnjaki, je tako strateška diverzifikacija energetskih virov. Pri slednji ni veliko manevrskega prostora in kot najbolj resna se ponuja jedrska energija. Francija denimo z zadnjo plinsko krizo ni bila posebej prizadeta, saj je ogrevanje pretežno vezano na električno energijo, te pa Francija v 80 odstotkih pridobi iz jedrskih elektrarn. A tudi načrtovanje in graditev nukleark ni posel, ki se ga dokonča v letu ali dveh; Velika Britanija, ki se je odločila za gradnjo dodatnih central, bo prvo prihodnjo postavila šele v približno desetih letih. Za Slovenijo, ki si doslej zaradi majhnosti in nasprotovanja javnosti ni mogla omisliti niti odlagališča odpadkov, bi bila taka odločitev še precej trši oreh. K nošenju in sekanju drv, ki so se te dni v Sarajevu prodajala za med, se verjetno ni pripravljen vrniti noben Evropejec. Ali pač? •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber