Ste to obesili sami, sem vprašal tiskovnega predstavnika Gazproma Sergeja Kuprijanova.

Da. Putin mi je na tej risbi zelo všeč.

Ali je Putin osebno dal ukaz o prekinitvi dobave plina Ukrajini, sem vprašal naravnost. Razume se, da vam na diktafon tega ne bom nikoli potrdil, sicer pa je vse jasno, je odgovoril Kuprijanov in z očmi pokazal na plakat s Putinovo podobo Putina …«

V knjigi z naslovom Putinova diplomacija, ruski judo na svetovnem parketu ruski novinar Sergej Marazov odstira razmerja v ruskem plinskem monopolistu Gazpromu. Ta je za rusko zunanjo politiko postal to, kar so bile nekoč jedrske konice.

Bonanca in ekstravaganza

Ruski plinski velikan Gazprom je zrasel iz nekdanjega sovjetskega ministrstva za plin in je nesporen simbol ruskega gospodarskega razcveta. Največje podjetje v Evropi in četrto največje podjetje na svetu prispeva v ruski proračun kar četrtino sredstev in ima v lasti kar 30 trilijonov kubičnih metrov plinskih rezerv v skupni vrednosti več kot 100 milijard evrov. Mastodont je na trgu vreden 168 milijard evrov in zaposluje 430.000 ljudi, njegovih pa je 155.000 kilometrov plinovodov, ki jih pred terorističnimi napadi ščiti lani ustanovljena Gazpromova vojska. V njegovi lasti so še letalska družba, tretja največja ruska banka, medijsko podjetje, ki ima v rokah državno televizijsko postajo NTV in časopis Izvestija, ter nogometni klub.

Gazprom, ki je v 51-odstotni državni lasti, je ključni igralec v ruski vertikali oblasti. Kdor vlada Gazpromu, vlada Rusiji!

V dobesednem pomenu je najboljši dokaz za to Putinova izbira predsednika sveta direktorjev Gazproma Dmitrija Medvedjeva za svojega naslednika. Oba prihajata iz Sankt Peterburga, od tam pa je tudi predsednik Gazpromove uprave Aleksej Miller. V zgodovinsko prestolnico Rusije, ki se je tako, kot se zdaj Gazprom, vedno ozirala proti Evropi, se bo že kmalu preselil tudi sedež podjetja. Upravna zgradba bo visoka 396 metrov, s čimer bo postala največja stolpnica v Evropi. Moderni poslovni kompleks, v katerem bodo športni objekti, gledališče in restavracije, je vreden 1,26 milijarde evrov. Gazpromovo mesto, kot so ga poimenovali najprej, nato pa preimenovali v Ohta center, bodo zgradili v starem mestnem jedru, kar je že sprožilo številne kritike arhitektov in organizacij za zaščito kulturne dediščine. Njihovi pomisleki so naleteli na gluha ušesa, in čeprav celo mestna zakonodaja v tem delu mesta prepoveduje gradnjo objektov, višjih od 48 metrov, oblasti od grandioznega projekta ne nameravajo odstopiti.

Vodstvo Gazproma je pred mesecem dni objavilo še en moskovski projekt, vreden 14 milijonov evrov, v skladu s katerim bodo v bližini trenutnega sedeža podjetja – nekateri v šali pravijo, da je to pravzaprav Kremelj – zgradili ogromno poslovno zgradbo.

Primer Gazpromove ekstravagance je bilo tudi nedavno slavje ob njegovi 15. obletnici, ki ga je na izrecno željo Medvedjeva popestrila njegova najljubša skupina Deep Purple, nastopila pa je tudi Tina Turner.

Da skrbniku ruskih plinskih bogastev ni težko seči v žep, dokazuje tudi pogodba, vredna 11 milijonov evrov. Lani so jo podpisali s tremi mednarodnimi podjetji za stike z javnostjo iz ameriške komunikacijske skupine Omnicom Group, ki je pred zelo zahtevno nalogo: izboljšati mora omadeževani ugled Gazproma na Zahodu.

Omadeževani ugled

Gazprom se z očitki o netransparentnem poslovanju sooča, odkar so mu v začetku 90. let prejšnjega stoletja zaupali varovanje nacionalnih energetskih bogastev. Takrat je podjetje vodil nekdanji premier Viktor Černomirdin, na vodilna mesta pa so se povzpeli številni nekdanji uslužbenci KGB. Njihovo število je iz leta v leto naraščalo; že zaposleni nekdanji vohuni so namreč »izrabili vsako priložnost, da so dobro plačane službe priskrbeli svojim nekdanjim kolegom«, piše rusko-nemška novinarka Gamma Pörzgen v knjigi Gazprom – moč plinovodov, ki razkriva domnevno Gazpromovo nezakonito poslovanje.

Avtorica trdi, da je bila konec 90. let minulega stoletja korupcija v Gazpromu že tako razpasena, da je na leto neznano kam izginila več kot milijarda evrov. »Gazprom je temelj ruske države, ki odraža voljo Kremlja. Ne gre za normalno, ampak za zaprto in netransparentno podjetje, ki služi samo svojim političnim gospodarjem. Deluje kot tajna služba,« je do ruskega dragulja kritična Lilija Ševcova iz moskovske ustanove Carnegie.

Daleč najbolj kontroverzno obdobje se je začelo leta 2001, ko se je na čelo uprave zavihtel Aleksej Miller, ki to funkcijo opravlja še zdaj. V zahodnih medijih so pod drobnogled vzeli predvsem posredniško podjetje Eural Trans Gaz s sedežem v Budimpešti, prek katerega je Rusija peljala ves izvoz turkmenistanskega plina v Ukrajino. Zaradi negativne publicitete sta Putin in takratni ukrajinski predsednik Leonid Kučma razpustila podjetje in ga nadomestila s podobnim podjetjem RosUkrEnergo. Podjetje, ki je trenutno glavni kamen spotike v rusko-ukrajinskih plinskih odnosih, je registrirano v Švici.

Tam ima sedež tudi precej skrivnostno naftno podjetje Gunvor, ki posluje z Gazprom Neftom in je po trditvah politologa Stanislava Belkovskega v kar 75-odstotni Putinovi lasti. V njegovi lasti naj bi bilo tudi 37 odstotkov tretjega največjega ruskega naftnega podjetja Surgutneftegaza in 4,5-odstotni delež v Gazpromu. »Putinovo ime se ne pojavlja na nobenem seznamu delničarjev, lastništvo off-shore podjetij in sredstev je zelo nepregledno. Zadnja točka so skrivni računi v Švici in Liechtensteinu,« zatrjuje Belkovski. Vztraja, da je Putin »težak« kar 25 milijard evrov, kar je ruski predsednik že javno zanikal. »Prepričan sem, da bi me že zdavnaj tožil, če to ne bi držalo,« je bil Belkovski neomajen na nedavni tiskovni konferenci.

Evropi, ki kar četrtino svojega plina dobiva iz Rusije, se je Gazprom zameril predvsem zaradi sporov z Ukrajino, prek katere dobiva večino plina. Sosedi je namreč že dvakrat priprl plinsko pipo, leta 2006 pa so pomanjkanje zaradi tega čutili tudi evropski porabniki. Rusija se vse od takrat ne more znebiti očitkov o energetskem izsiljevanju.

Smrtni udarec so Gazpromovemu ugledu prizadejale težnje Kremlja, ki se je zadnja leta opazno ohladil do tujih vlaganj v strateške sektorje, kjer krepi navzočnost države. Najbolj znan je primer British Petroleuma in Shella, ki sta se morala pod pritiski umakniti iz energetskega projekta Sahalin II in ga prepustiti Gazpromu. Ta zdaj svoje lovke že steguje po naftnem polju Kovitka v lasti zasebnega rusko-britanskega podjetju TNK-BP. Vsaj tako kažejo težave, s katerimi se to podjetje ubada v zadnjem času.

Ponos naroda

Ulice Novega Urengoja, največjega mesta v regiji Nadim-Pur-Taz na zahodu Sibirije, so prazne. Skorajda vseh 110 tisoč prebivalcev tega ledeno mrzlega kraja na robu arktičnega kroga dela na bližnjem Gazpromovem plinskem polju. Med njimi je tudi Oleg Paulukov, ki je tja prišel s trebuhom za kruhom: »Zunaj je lahko -40 ali -50 stopinj, mi pa vseeno delamo. Zaposlitev pri Gazpromu velja za nekaj prestižnega.«

V mestu, kjer je na vsakem koraku mogoče opaziti napise Slava delavcem na plinskih poljih!, Gazprom uživa neizmeren ugled. Glavni razlog so visoke plače, ki jih konec meseca prinašajo domov njegovi delavci; tehnik na plinskem polju zasluži približno dva tisoč evrov, kar je kar petkrat več od povprečne ruske plače, ki znaša 350 evrov.

Delavci, ki delajo v sibirski tundri, živijo v novih stanovanjskih naseljih modre, roza in rumene barve, Gazprom pa pokrije kar 97 odstotkov stroškov za 14 tamkajšnjih vrtcev, kar pomeni, da morajo starši na mesec za varstvo svojih otrok plačati le 2,5 evra. Delavci s plinskih polj imajo tudi zastonj zdravstveno zavarovanje, na voljo so jim brezobrestna stanovanjska posojila in subvencionirane počitnice v tujini. Nič čudnega torej, da lokalni direktor plinskega velikana Eduard Kudajnatov svojega nadrejenega Alekseja Millerja opisuje z besedami »moj car in Bog«.

Mesto Kaljazin v Tverski regiji, kakih 60 kilometrov severno od Moskve, je bilo še do nedavnega eno najrevnejših na zahodu Rusije. Lani, ko so tja končno potegnili plinovod, se je zaspano mestece vendarle nekoliko prebudilo. »Plin bo spremenil naša življenja. Pripeljal nas bo bliže k civilizaciji,« je župan Konstantin Iljin v zanosu izjavil na slovesnosti ob otvoritvi nove pridobitve, med katero so simbolično prižgali plinsko baklo.

Kaljazin je le eno od 1120 ruskih mest in vasi, ki so v skladu s programom »gasifikacije« države v zadnjih dveh letih dobili plin. Ruski plinski velikan, ki se oglašuje pod sloganom Ponos naroda, je doma priljubljen tudi zato, ker so cene plina za domače porabnike močno subvencionirane in znašajo petino manj, kot zanj plačujejo evropski porabniki.

Tako bo le še do leta 2011, ko bo Gazprom tudi doma za plin začel zaračunavati tržno ceno, brez dodatkov za transport in davke seveda. »Naše grobe ocene so, da bomo s tem dohodke povečali za skoraj 20 milijard evrov,« ocenjuje Medvedjev. Odločitev je posledica ambicioznih Gazpromovih načrtov, da v prihodnjih sedmih do desetih letih početverijo tržno vrednost, s čimer bi Gazprom postal največje podjetje na svetu, s tržno kapitalizacijo več kot 700 milijard evrov.

Evropski plinski odvisnik

Evropska unija, ki iz Rusije dobiva kar četrtino svojega plina, se obnaša kot pravi plinski odvisnik. Rusijo obtožuje izsiljevanja, na drugi strani pa njene članice z njo panično sklepajo enostranske energetske dogovore, ki so za zdaj pokopali vse poskuse oblikovati skupno evropsko energetsko politiko. Da bi svojo energetsko zmešnjavo prikrili, evropski politiki demonizirajo Rusijo, ki se obnaša povsem racionalno, v ugledni reviji Foreign Policy razmišlja Jérôme Guillet. Sprašuje se, zakaj bi morala Rusija subvencionirati države, kot je Ukrajina, ki se želi odtrgati iz sfere njenega vpliva, hkrati pa želi obdržati ugodnosti iz časov nekdanje skupne države. Ugotavlja še, da so takšni pozivi vredni vse obsodbe, saj prihajajo od tržno usmerjenega Zahoda. »Evropa je sama kriva, da je odvisna od Gazproma. Ta počne le to, kar bi na njegovem mestu storilo vsako podjetje.«

Roko na srce; od podjetja, ki bo cene plina kmalu zvišalo celo domačim porabnikom, je smešno pričakovati, da bo skozi prste pogledalo državam, ki od nje bežijo kot od kužnega bolnika. »Naša dolžnost ni subvencionirati gospodarstva drugih držav. Tega ne počne nihče, zato ne razumem, zakaj se to pričakuje od nas?« je Putin branil odločitev o zvišanju cen plina za Gruzijo in Ukrajino. Obe za plin sicer še zdaj plačujeta manj od evropskih držav.

Poleg tega je Rusija zvišala ceno plina tudi prijateljski Belorusiji, kar dokazuje, da je njen cilj zvišanje plinskih prihodkov in ne energetsko izsiljevanje.

Če smo čisto iskreni, je treba priznati tudi, da je med nedavnimi plinskimi vojnami Gazprom vedno izpolnil obveznosti do evropskih porabnikov. Med zadnjim sporom je plinske pipe ponovno odprl celo, preden je z Ukrajino dosegel dogovor.

Evropska unija se za trenutek morda res počuti bolje, ko za svoje težave krivi Gazprom in Putina. To še ne pomeni, da je zgodbica o pošasti z imenom Gazprom tudi resnična. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber