Logo

Od revolucionarne evforije do izgubljenih iluzij

Moskva – Egiptovsko vstajo že od vsega začetka z veliko pozornostjo spremljajo tudi v Rusiji. Zato, ker je bilo v Egiptu, ki je bil lani druga najbolj priljubljena ruska turistična smer, v času nemirov kar 45.000 ruskih turistov, ki jih je bilo treba spraviti na varno, in ker si Rusija že dolgo želi utrditi vlogo posrednice v bližnjevzhodnem mirovnem procesu. »Močan, demokratičen Egipt je pomemben dejavnik miru na Bližnjem vzhodu. Rusija bo še naprej igrala aktivno vlogo v mednarodnih prizadevanjih za dosego tega cilja,« se je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev odzval na petkov odstop egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. »Upamo, da bodo zadnji dogodki pomagali k vzpostavitvi stabilnosti in normalnemu delovanju vladnih ustanov. Pripravljenost morata pokazati tako vlada kot opozicija,« je burno dogajanje pospremil ruski zunanji minister Sergej Lavrov.


 

Od naše dopisnice

Ljudska vstaja v Egiptu se je začela kot dan gneva, pod enakim nazivom pa v Rusiji že več kot leto dni protestirajo predstavniki opozicije in borci za človekove pravice. To soboto so oblasti njihov protestni shod prvič dovolile, a so se demonstracije kljub temu končale s 14 aretacijami. »Tovarišem Egipčanom je toplo, mi zmrzujemo,« so vzklikali udeleženci akcije, vzporednice z Egiptom pa so vlekli tudi uradni govorci. »Spomnite se, da se je tudi akcija v Egiptu imenovala dan gneva. Tovariši Egipčani, super ste. Naslednji bo na vrsti Putinov osebni prijatelj, italijanski premier Silvio Berlusconi, nato pa še sam Putin!« je poudaril predsednik Delovne Rusije Viktor Anpilov, ki ga že dolgo ni bilo mogoče videti na podobnih srečanjih. Podobnost med Putinovim in Mubarakovim režimom je poudaril tudi sopredsednik opozicijskega gibanja Solidarnost Boris Nemcov: »Oba režima sta skorumpirana in njun cilj je bogatenje majhne skupine ljudi, zbranih okoli voditelja.«

Politiki in analitiki v času vstaj v Egiptu, Tuniziji in Jemnu opozarjajo na nauk t. i. barvnih revolucij v Ukrajini, Kirgiziji in Gruziji ter nedavnih neuspešnih poskusov v Moldaviji in Belorusiji. Gonilna sila oranžne revolucije v Ukrajini, nekdanja premierka Julija Timošenko, ki ji v domovini trenutno sodijo zaradi domnevne korupcije, v komentarju objavljenem v Moscow Timesu opozarja egiptovske in tunizijske disidente na dolgo pot do uspeha. »Kot nekdo, ki je vodil mirno revolucijo, upam, da bo zmagal pragmatizem. Sprememba režima je šele prvi korak k demokraciji in vladavini prava. Kakor je mogoče videti na primeru Ukrajine, se po revolucionarni evforiji kaj lahko zgodi, da se dosežki demokratične revolucije izgubijo.«

Na lanskih predsedniških volitvah v Ukrajini se je vrnil na oblast proruski predsednik Viktor Janukovič, s številnimi izgubljenimi iluzijami pa je povezana tudi revolucija tulipanov v Kirgiziji leta 2004, saj so med lanskimi pogromi privrela na dan globoka etnična trenja, in žametna revolucija v Gruziji, ki je pripeljala na oblast predsednika Mihaila Saakašvilija, zaradi katerega se je država leta 2008 zapletla v vojno z Rusijo.

»Pravilo vsake revolucije je, da se izčrpa. Ljudje, ki so jo ustvarili, zelo hitro postanejo razočarani,« je na naraven revolucionarni cikel opozoril Georgij Mirskij iz Inštituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose. Po njegovem mnenju je med revolucijami na postsovjetskem prostoru in v arabskem svetu pomembna razlika, saj so prve spodbudile predvsem ponarejene volitve, druge pa še precej globlji razlogi: »V nasprotju z Ukrajino in Gruzijo v Tuniziji in Egiptu niso imeli svobode in demokracije. V Ukrajini so vse od razpada Sovjetske zveze leta 1991 imeli svobodo govora in tiska. Pri oranžni revoluciji je šlo predvsem za preskok v naprednejšo državo.« V Egiptu bo zaradi velike vloge vojske in političnega islama teže doseči dejanske spremembe, če pa bodo uvedene, bodo zaradi političnega in družbenega nadzora zagotovo trajnejše kakor v Ukrajini, še ocenjuje Mirskij.

Pavel Baev iz Mirovnega inštututa v Oslu opozarja, da se avtoritarni voditelji učijo na napakah svojih odstavljenih kolegov, kar še posebno velja za nekdanjega ruskega predsednika in sedanjega premiera Vladimirja Putina. »V primeru barvnih revolucij je Putin takoj sprejel protiukrepe, vendar se s številom let na oblasti sposobnost tovrstnega učenja pri absolutističnih vladarjih manjša. Še zlasti zaradi pojava novih tehnologij.«

Tudi oblasti v Egiptu so se trudile obdržati korak z moderno revolucijo, ki temelji predvsem na socialnih omrežjih, kakor sta Twitter in Facebook, a jim ni v celoti uspelo. Na drugi strani se je novim tehnologijam navkljub v samem srcu Evrope na oblasti obdržal beloruski samodržec Aleksander Lukašenko, ki je konec lanskega leta krvavo zatrl proteste, na katerih so množice protestnikov obsodile volitve, s katerimi si je zagotovil še tretji mandat.

Polona Frelih


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

15/2/2011 clanek-1783230.md

Priporočam