Kljub najhujši recesiji v zadnjih 20 letih, Ukrajinci niso izgubili upanja na boljše čase. To dokazuje 67-odstotna udeležba na predsedniških volitvah in povolilni shodi, na katerih so številni vztrajali kljub mrazu, ki se je zažiral do kosti. Čas so si krajšali s šaljivimi anekdotami. Ena od njih je takšna: Nekdanji ameriški predsednik George Bush mlajši ima dva sinova. Prvi je gruzinski predsednik Mihail Saakašvili, drugi pa ukrajinski predsednik Viktor Juščenko. Oba sta se poročila z zahodnjakinjama in oba sta dobila nalogo, da svoji državi odtrgata od Rusije in ju popeljeta v Nato.

Prvi krog ukrajinskih predsedniških volitev je pokazal, da Busheva misija ni uspela. Največ glasov je dobil predsednik Stranke regij Viktor Janukovič, ki nasprotuje ukrajinskemu članstvu v Natu. Tudi drugouvrščena premierka Julija Timošenko, ki ima po mnenju opazovalcev celo več možnosti za dokončno zmago, je v zadnjem času obnovila stike z Rusijo.

Prvi sklep ukrajinskih predsedniških volitev bi lahko bil, da je to zmaga Rusije in poraz zahoda. Kot kaže, je ta pred petimi leti v resnici stavil na napačnega konja – sedanjega predsednika Juščenka, ki je dobil komaj šest odstotkov glasov. V Rusiji so to interpretirali kot poraz protiruske politike oranžnih sil, ki so se na oblast povzpele pred petimi leti. K temu so, roko na srce, veliko pripomogle predvsem ZDA, zlasti po finančni in logistični plati.

»Cheneyeve vojščake«, kakor jih je poimenoval neki evropski diplomat, je bilo v Ukrajini mogoče srečati tudi tokrat. Prišli so kot prostovoljni gruzinski in poljski volilni opazovalci. »Nazdravil bi na proevropsko, pronatovsko in propoljsko Ukrajino,« je bilo v enem od kijevskih hotelov mogoče slišati, če si prisluhnil pogovoru poljske delegacije. Zaradi spremenjene realnosti so omenjeni »padalci« delovali precej izgubljeno, v zadrego pa so spravljali tudi mednarodne opazovalce iz Ovseja in Sveta Evrope, ki so se njihovi omembi bolj ko ne izogibali.

Poudarjali so, da volitve v Ukrajini še nikoli niso bile tako svobodne in poštene, kar pomeni, da je Ukrajina v zadnjih petih letih vendarle doživela velik demokratičen napredek in da oranžna revolucija ni bila zaman. Če se bodo po drugem krogu pojavili zapleti, jih bodo verjetno reševali na sodišču, in ne na ulici, kar je velik dosežek. Navsezadnje je pred desetimi leti podoben scenarij nastal v najbolj »demokratični državi na svetu«, kjer je po odločitvi sodišča predsednik postal poraženi predsedniški kandidat George Bush mlajši. V demokraciji, za katero je ključno predvsem spoštovanje odločitev demokratičnih ustanov, je takšna odločitev legitimna.

V ukrajinskem primeru gre bolj kot za zmago Rusije za zmago zakonitosti in ukrajinske demokracije. Ta je na precej višji ravni kakor ruska, kar dokazuje povolilni shod za zdaj še opozicije, kakršnega v Moskvi skoraj zagotovo ne bi dovolili. Če že, bi na njih mrgolelo policistov, kar se v Ukrajini ni zgodilo. Svoboda zbiranja in združevanja je ena temeljnih predpostavk demokracije, a je v Rusiji ne spoštujejo, saj so prepovedali tudi za danes napovedani shod opozicije, ki bi se rada poklonila spominu na lani ubitega odvetnika Stanislava Merkelova in novinarko Anastasijo Baburovo.

Poleg tega v Ukrajini še vedno ni jasno, kdo bo predsednik, v Rusiji pa o tem ni bilo dvoma, kakor hitro je Putin za svojega naslednika imenoval Dmitrija Medvedjeva. »Želimo si predvsem red. Če bi Putin hotel postati naš predsednik, bi bil takoj za,« je dejal eden od udeležencev Janukovičevega povolilnega shoda in ocenil, da je demokracija precenjena. Kjer nimajo za kruh, demokracija hitro izgubi svoj čar.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber