Razstavo Slovnica svobode, ki je ta teden odprla vrata v moskovski galeriji Garaža, je opazila večina ruskih medijev. Pionirska zbirka vzhodnoevropske avantgarde je za rusko prestolnico pomembna iz dveh razlogov. Prvič, ker gostovanje ljubljanske Moderne galerije demonstrira, da v Rusiji pravzaprav ni celovite zbirke nekonformistične umetnosti iz držav nekdanjega vzhodnega bloka in nekdanje Jugoslavije, in drugič, ker so slovenski kuratorji odlično izbrali prostor in čas.

Muzej sodobne umetnosti­ ­Garaža je vzorčen primer prostorov,­ namenjenih moskovski hipsterski generaciji. Postavljen je v parku Gorkega, ki ga je moskovska mestna oblast pred leti iz totalitarnega raja za sovjetske državljane spremenila v mali otoček svobode za moskovske boheme vseh starosti in političnih prepričanj. Na tem prostranstvu svobode, ki je nekakšna mešanica stalinistične estetike, okleščene ideologije, ter minimalističnega dizajna, boste zaman iskali grafite, marihuano in punk rock. Najboljšega približka ljubljanski Metelkovi torej v Moskvi ni. Treba se bo odpraviti v Sankt Peterburg, kjer na naslovu Puškinska 10 še zdaj živi prvi skvot na postsovjetskem območju, ki je ostal največji tovrsten poligon svobodne umetnosti.

Nekaj povsem drugega je Garaža,­ ki je v lasti zadnje soproge ruskega oligarha Romana Abramoviča. V njem ni ničesar spontanega ali svobodnega, pač pa gre za vrhunec putinske logike »kruha in iger«, po kateri je v Rusiji za vsakega mogoče najti vsaj nekaj. Svoj prostor je tako dobil tudi tako imenovani »kreativni razred«, v katerega sodijo predvsem s Putinovo politiko kronično nezadovoljni liberalci. Simulaker deluje.

Toliko bolj resnična, predvsem pa ruska, je razstava, ki so jo v Garažo pripeljali kuratorji iz ljubljanske Moderne galerije, so si enotni kritiki. Med njimi so nekateri označili gostovanje za dogodek sezone. »Če pogledate to ekspozicijo, vidite, da je štirideset odstotkov naših umetnikov,« je zapisal umetnostni kritik Aleksander Jevangeli. Prepričan je, da bi tako nekako morala izgledati, če bi se denimo v Tretjakovski galeriji v Moskvi ali v Ruskem muzeju v Sankt Peterburgu odločili za odprtje oddelka za sodobno rusko umetnost.

»Če gremo po abecedi: Jurij Avakumov, Jurij Albert, Aleksander Brener, Dmitrij Gutov, Vadim Zaharov, Konstantin Zvezdočetov, Ilya Kabakov, Vitalij Komar in Aleksander Melamid, Alexander Kosolapov, Oleg Kulik, Vladimir Kuprijanov, Jurij Lejderman, Andrej Monastirski, Timur Novikov, Anatolij Osmolovski, Dmitrij Aleksandrovič Prigov, Gija Rigvava, Vadim Fiškin, Olga Černiševa, skupina Čto Delat (Kaj naj storim?) in drugi tovariši. V katerem muzeju na svetu je tako celovito predstavljena ruska umetnost?« se sprašuje Jevangeli. »Jasno je, da samo v Ljubljani!«

In tukaj za Moskovčane nastopi razodetje. Nenadoma spoznajo, da ima sodobna ruska umetnost kontekst, ki ni determiniran samo s socialističnim taborom. Ne nazadnje je zbirka Arteast 2000+ najobsežnejša zbirka umetnikov iz Vzhodne Evrope in Balkana. Po razpadu Varšavskega pakta so se vse te države skupaj z Rusijo znašle na Zahodu, tema skupne preteklosti pa je postala ne samo nepriljubljena, ampak celo tabuizirana in potisnjena v politično podzavest. Avtorji razstave Slovnica svobode so v Rusiji hote ali nehote pripravili nekakšno psihoanalitično seanso. »V resnici smo vsi slovanski narodi. Ste pozabili? Delimo si skupen prostor in skupen kulturni kod,« je opomnil direktor Garaže Anton Belov.

Ob ponovnem netenju hladne vojne je največja razstava umetnosti iz epohe razdeljene Evrope in doktrine vzajemnega jedrskega uničenja še kako aktualna. Čas je, da ponovimo slovnico svobode!

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber