Morda veste, zakaj je literatura tako pomembna? Sama imam povsem diletantski odgovor – da bi bili srečni. Fjodor Dostojevski ni kar tako poudarjal, da je pomembno, da beremo dobre knjige, za vse drugo bo poskrbelo življenje.

Najboljši čas za branje je zdaj – ob koncu zime, v jasnih in svežih februarskih dneh. Sneg je še bel, sonce pa sveti, kot da bi že nastopila pomlad. Samo še malo in odprli bomo novo stran.

V poljščini in ukrajinščini mesec februar imenujejo kar »ljutim«, kar pomeni »hudim«. Mesec torej, ki ni ravno prijeten. Res je tudi, da velika literarna dela redko vzbujajo smeh. Precej pogosteje solze. A tukaj vendarle ne govorimo o veselju ali lepem vremenu, ampak samo o tem, da je brati enako kot biti živ.

»Življenje se nadaljuje tudi, ko se zdi, da sploh ne obstaja.« To je zapisal sovjetski emigrant Sergej Dovlatov – najbolj žalosten in hkrati najbolj vesel ruski pisatelj. Njegova biografija je zelo nenavadna. Med drugim je bil varnostnik v gulagu v republiki Komi, kar je opisoval tudi v svojem romanu Cona. Njegova glavna poanta je, da se življenje nadaljuje tudi tam, kjer se zdi nemogoče. Ne samo za zapornike, ampak tudi za njihove stražarje.

Viktor Frankl nas uči, da je življenje tlelo tudi v nacističnih koncentracijskih taboriščih – sicer iz njih nihče ne bi prišel živ. Temeljno spoznanje njegove logoterapije, ki je nastala na podlagi peklenske izkušnje, je volja do smisla, kar je eno od temeljnih človeških gonil.

Življenje je tlelo tudi med nacističnim obleganjem Leningrada. Tli v Libiji, Siriji, Palestini. Tli tudi v Donbassu.

Življenje teče dalje kljub orožju za množično uničevanje, pa najsi gre za smrtonosno obstreljevanje ali uničujoče kredite.

Življenje se nadaljuje in se bo nadaljevalo – vse do smrti zadnjega, ki bo resnično znal brati.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber