Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Na temnih valovih po mestu belih noči

Sankt Peterburg ni samo rojstno mesto ruskega predsednika Vladimirja Putina, ampak tudi nesporna ruska kulturna, intelektualna in turistična prestolnica. Še posebno med 11. junijem in 2. julijem, v času belih noči, ko sonce tako rekoč ne zaide, se po širokih avenijah tare turistov z vsega sveta. K obisku »Pitera«, kakor mu pravijo domačini, so jih pritegnili z odpravo vizumov za potnike s križark, ki se v mestu ne zadržijo več kot 72 ur. »S tem smo močno povečali število tujih turistov,« pojasnjuje Svetlana Petrova iz mestnega turističnega informacijskega centra.


 

Polona Frelih, besedilo in fotografije

Zaradi številnih mostov in rečnih kanalov se je severne ruske prestolnice ter najbolj evropskega ruskega mesta prijel vzdevek severne Benetke, kar se mi je vedno zdelo malo žaljivo. Zaradi njegove carske megalomanskosti in posebnega zgodovinskega pomena se ob obisku vsakič znova sprašujem, zakaj pravzaprav Benetkam ne pravimo drugi Sankt Peterburg.

V mestu, ki je znano tudi pod imenom severna Palmira, mesto belih noči, Petropolis, nekoč pa se je imenovalo Petrograd in Leningrad, je kar 93 naravnih in umetnih kanalov, sto jezer in ribnikov, 42 otočkov ter več kot 400 mostov, od katerih jih je 21 premičnih. »Rusko okno v Evropo,« kakor ga je poimenoval največji ruski pesnik in eden najslavnejših Sanktpeterburžanov Aleksander S. Puškin, je dal zgraditi ruski car Peter Veliki. Ker ga je navdihovalo zlasti nizozemsko glavno mesto Amsterdam, je k projektu med drugim pritegnil številne nizozemske, italijanske, francoske in nemške inženirje. Med gradnjo prestolnice carske Rusije je samo v prvih desetih letih v delovnih nesrečah umrlo sto tisoč delavcev, ki so jih tja pripeljali iz vse države.

Zgodovinsko središče je prepredeno z rečicami in kanali, zato je treba most prečkati tako rekoč vsakih sto metrov. Zaradi obilja vodnih poti so ekskurzije na čolnih eden najboljših načinov za ogled granitnih nabrežij, razkošnih palač, skrbno negovanih parkov ter zgodovinskih cerkva in katedral. Na potep po rečnih kanalih Sankt Peterburga, ki je navdihoval velikane ruske literature in glasbe, smo se podali na ladjici s pomenljivim imenom Čekist Garry.

Kot na starih razglednicah

»Z granitom se je Neva odela // mostov čez vodo vrgla loke // s temno zelenimi prepela // vrtovi svoje je otoke,« pravi Puškin v pesnitvi Bronasti jezdec, ki jo je leta 1833 posvetil rod­nemu Sankt Peterburgu. Dobro znani verz (v prevodu Otona Župančiča, op. p.) zajema značaj prečudovitega mesta na ustju reke Neve, ki Baltsko morje povezuje z Ladogo, največjim sladkovodnim jezerom v Evropi.

Znameniti Finski zaliv, v katerem stoji razkošna letna rezidenca Petra I. z vrtom, ki spominja na pariški Versailles, je sladkovoden prav zaradi velikanskih količin ladoške vode oziroma reke Neve, katere številne pritoke so po volji ruskih carjev in caric spremenili v vodne kanale. Obdajajo jih veličast­na nabrežja, ki so povezana z ljubkimi mostovi, kar je brez dvoma glavna mestna znamenitost.

Še pred stoletjem se je v Sankt Peterburg stekalo več kot 50 rek, pritokov in kanalov, od katerih jih je večina ostala samo v poimenovanju ulic – Meževoj in Vedenski kanal, po drugih, kot so denimo Fontanka in Mojka, se je še zdaj mogoče zapeljati s čolnom, tretji pa so spremenili svoje ime – Jekaterinski je postal kanal Gribojedova, Aleksandrovski pa Obvodni. Če želite odpotovati v drugo epoho, verjetno ni bolj priročnega načina kot zapluti po temno sivih vodah reke Neve ter umazano rjavih mestnih kanalih.

Neskončno dolgi poletni sončni zahodi, ležerni ritem valov in samot­ni kriki galebov so še zdaj natanko takšni, kot so bili v Peterburgu s starih razglednic, na čase cvetoče rečne trgovine pa spominja tudi hektični promet turističnih ladij in trajektov. S čolnom zapuščamo udoben kanal Gribojedova in v bližini njegovega ustja zavijemo v Fontanko. Od morja nas loči samo nekaj deset metrov, a je nedosegljivo, saj gre za strogo varovano območje pristanišča. Za Kalinkinim mostom se odpre pogled na gozd jamborov, prepletenih z jadri in vrvmi, od tam pa veje hladen piš morskega vetra.

Prav tukaj so bile nekoč zasidrane jadrnice z dvema jamboroma iz Finske in Estonije, ki so jih mornarji imenovali kar »lajbi«. Z njimi so v mesto vozili drva, pesek, krompir in celo jagode, zaradi njih pa je bilo ob zdaj opustelih nabrežjih Fontanke v začetku 20. stoletja skoraj nemogoče spustiti sidro. Tu je cvetel posel na plavajočih tržnicah, na katerih je bilo mogoče kupiti kaviar in druge dobrote.

Strnjene fasade umetniške četrti

Za seboj puščamo žerjave in dimnike že zdavnaj opustelih tovarn ter še ved­no delujoče tiskarne denarja in pot nadaljujemo globlje v staro mestno jedro. Na levem bregu zagledamo Kolomno, znamenito četrt, ki je sedla v srce predvsem ruskim pesnikom, glasbenikom in drugim umetnikom. Tudi Puškin je prav tukaj zamenjal kar nekaj naslovov. Strnjene fasade zakrivajo pogled na ulice pravilnih oblik, kjer je med drugim tudi znameniti Marijinski teater. Pred nami se zasveti sinje modra kupola katedrale Svete trojice, ki močno spominja na katedralo svetega Petra v Rimu, kot jo je mogoče videti z reke Tibere.

Za mostom Lomonosova, ki je natanko takšen kot Kalinkin, se odpre pogled na ulico Rossi, ki je znana po tem, da je njena širina identična višini zgradb na njej – 22 metrov, njena dolžina pa je natanko desetkrat večja – 220 metrov. Nekoč se je imenovala Teatralna, saj vodi do Aleksandrinskega teatra.

Po nežnem ovinku Fontanke se odpre pogled na Aničkov most, ki ga krasijo skulpture konjev ruskega kiparja Petra Klodta. Nad nami je Nevski prospekt, glavna mestna prometna žila, po kateri se podnevi in ponoči valijo reke ljudi. Na levi za nami ostane Mihajlovski grad, v katerem so zarotniki ubili carja Pavla I., med vladavino carja Nikolaja I. pa so v njem odprli fakulteto za inženirje, na kateri je med drugim študiral velikan ruske literature Fjodor M. Dostojevski.

Čižik-Pižik, kje si bil?

Na vogalu Mojke in Fontanke stoji najmanjši mestni spomenik, ki je posvečen Čižiku-Pižiku, ptici iz skupini ščinkavcev, po kateri so zaradi rumene in črne barve njihovih uniform poimenovali študente carske šole za sodno prakso, ki so radi popivali v bliž­njem lokalu. »Čižik-Pižik, kje si bil? // Na Fontanki sem vodko pil. // Zvrnil sem štamperle, zvrnil sem dva. // Zašumelo mi je v glavi,« so veseljaškim študentom posvetili otroško pesem, leta 1994 pa še spomenik, okoli katerega se zbirajo trume obiskovalcev in nanj mečejo drobiž. Legenda pravi, da se ti bo želja uresničila, če bo kovanec pristal na podstavku.

Še eno vodno križišče in že se znajdemo v Mojki, ob kateri se raztezata razkošno zelena Poletni vrt in Marsovo polje, in kot bi mignil vplujemo v kanal Gribojedova, iz katerega se razgrne pogled na čebulasto cerkev Kristusovega vstajenja, ki jo domačini imenujejo preprosto »Spas na krovi« (Odrešenik na krvi). V spomin na carja Aleksandra II., ki je bil ubit v terorističnem napadu, so jo gradili skoraj četrt stoletja. Podobna je cerkvi Vasilija Blaženega v Moskvi, le da je precej višja, saj meri kar 81 metrov, kar se navezuje na letnico carjeve smrti, 1881.

V ožjem delu kanala se le s težavo prebijamo skozi gručo čolnov in ladij vseh velikosti in oblik. Še enkrat prečkamo Nevski prospekt, tokrat pod Kazanskim mostom, ki je dolg kar 90 metrov, v višino pa meri komaj tri metre, zaradi česar se je nemogoče znebiti neprijetnega občutka, da smo se znašli v jami. Po nekajminutni plovbi skozi ozko cev se znajdemo ob vznožju Kazanske katedrale, ki po barvi kamenja spominja na Panteon v Parizu. Idealno mesto za privez in ogled Ermitaža, enega največjih muzejev na svetu ter muzeja z daleč največjo zbirko ruske umetnosti.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

18/8/2013 clanek-2273309.md

Priporočam

Mesto muz in izgubljenih zakladov

Nič ni bolj tragičnega kot neizkoriščen dar

Iz Stalina so naredili demona, da lahko širijo idejo komunizma

Hrup iz katedrale

Spopad generacij in civilizacij

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo