»Moji prvi spomini segajo v čas, ko smo bivali v Carskem selu – zelenje, čudoviti parki, pašniki, kamor me je vodila varuška, hipodrom s poskočnimi konjički, stara železniška postaja …,« se največja ruska pesnica Ana Ahmatova spominja zgodnjih let, ki jih je preživela v slovitem Carskem selu, nekdanji rezidenci ruske carske družine in rojstnem kraju moderne ruske literature. Idilični paviljoni in parki z ribniki, umetelnimi mostovi, marmornatimi skulpturami in obeliski so navdihovali tudi največjega ruskega pesnika Aleksandra Sergejeviča Puškina, najbolj znanega diplomiranca znamenitega liceja, ki ga je dal Aleksander I. zgraditi po zgledu antičnih izobraževalnih ustanov. Tako kot nekoč Aristotel je imel v mislih najbolj nadarjene otroke, kar je jasno razvidno iz prvega odstavka šolskega statuta: »Naloga liceja je izobraževanje mladih ljudi, ki bodo opravljali najpomembnejše državniške službe.« Profesor morale in politologije Aleksander Marten je že prvi dan šolskega leta nadobudnim mladeničem nekajkrat položil na srce: »Naj vas vodi ljubezen do slave in domovine!«
Mesto, ki je od nekdanje prestolnice carske Rusije Sankt Peterburga oddaljeno 25 kilometrov, so leta 1937 preimenovali v Puškin. Slovitemu književniku so med številnimi cvetličnimi gredicami postavili tudi spomenik: z roko si zamišljeno podpira glavo. Spremljevalko Olgo, učiteljico španščine na sanktpeterburški gimnaziji, je podoba mladega pesnika tako prevzela, da je začela na ves glas recitirati njegove verze: »Iz svojih prvih dni se spominjam šolskih dni. / Otrok brezskrbnih, bilo nas je mnogo. /Raznolika in nervozna druščina.«
V oazi baročnih in neoklasicističnih palač, angleških in francoskih vrtov ter spomenikov, posvečenim zmagovitim poglavjem ruske zgodovine, so ustvarjali tudi številni drugi pesniki in književniki, slikarji in glasbeniki, zaradi česar se je v teoriji umetnosti uveljavil celo izraz carskoselski slog.
Zlata doba
Med sprehodom skozi skrbno urejene cvetlične vrtove in peščene vzorce si obiskovalec precej lažje kot v iskanju navdiha tavajoče umetnike predstavlja v razkošnih krinolinah postavljajoče se plemkinje in njihove nič manj načičkane spremljevalce. Tudi zato, ker se po parku, za katerega skrbi cela vojska vrtnarjev in sodi med najbolj urejene na svetu, sem in tja sprehodijo turisti v zgodovinskih kostumih. Poleg oblačil iz preteklih stoletij si je na posestvu s seznama svetovne kulturne dediščine mogoče privoščiti tudi vožnjo s kočijo. A tak skok v zlato dobo carske Rusije je vse prej kot poceni. Imenitno izkušnjo pa kvarijo že dolgotrajna obnovitvena dela. Za zdaj je posestvo zgolj medla kopija nekdanjega paradiža. Na jezeru, po katerem so nekdaj plavali nežni labodi, je videti le še jato rac.
Car Peter Veliki je Carsko selo podaril ženi, poznejši cesarici Katarini I., in ta je tam dala najprej zgraditi cerkev, po kateri je zaselek poimenovala Blagovešensko, vendar se to ime ni nikoli zares prijelo. Za njenega življenja je na posestvu zrasla še baročna Katarinina palača, pozneje, v času bolj znane Katarine II., imenovane tudi Velika, pa še neoklasicistični Aleksandrov dvorec.
»Pri nas nimamo poletij in zim, temveč samo belo in zeleno zimo,« se je Katarina II. menda pošalila ob enem od poletnih sprehodov po obsežnih zelenicah, med katerimi se ji je rezidenca dokončno usedla v srce. Leta 1837 je bila med Sankt Peterburgom in Carskim selom zgrajena prva železniška proga v Rusiji in konec 18. stoletja je posestvo postalo najbolj priljubljeno poletno bivališče cesarske družine. Zadnjega carja Nikolaj II. in njegovo družino so boljševiki aretirali prav v Aleksandrovi palači ter jo od tod odpeljali v Jekaterinburg in pozneje usmrtili. Po oktobrski revoluciji so Carsko selo preimenovali v Detsko, v razkošnih palačah pa nastanili izobraževalne in zdravstvene ustanove. Za zgodovinsko mesto so se začeli še hujši časi leta 1941, ko so ga zasedli nacisti. Palače neprecenljive vrednosti so med vojno vihro utrpele precej škode.
Lov za izgubljenim zakladom
Z nacistično okupacijo je povezana tudi zgodba o največjem izgubljenem zakladu na svetu – jantarjevi sobi. Petru Velikemu jo je kot dokaz zavezništva v vojni proti Švedom podaril nemški kralj Friderik Wilhelm. Sobo s stenami iz rezljanega jantarja, zlatih lističev in zrcal so najboljši nemški mojstri izdelovali dobrih deset let. Pravzaprav ni šlo za sobo, temveč za stensko okrasje, ki ga je bilo za kakih pet kvadratnih metrov. Pozneje so jo ruski mojstri še razširili, tako da je bila pred začetkom druge svetovne vojne petkrat večja, vanjo pa je bilo vgrajenih kar šest ton jantarja. Po zasedbi Katarininega dvorca so Nemci te obloge kot prvovrstni vojni plen odpeljali v Königsberg (današnjo rusko enklavo Kaliningrad). Tega so januarja 1944 zavzeli vojaki Rdeče armade, toda za zaboji z deli jantarjeve sobe se je izgubila vsaka sled. Odtlej so skrivališče t. i. osmega svetovnega čudeža poskušali najti že nešteti amaterski in poklicni raziskovalci, a zaman. »Če je jantarjeva soba res kje skrita, je najverjetneje v kakšnem zapuščenem, vlažnem rudniku, kar pomeni, da je skoraj zagotovo uničena,« meni dr. Aleksander Šedrinski, ruski strokovnjak za jantar in predavatelj restavratorstva na univerzi v New Yorku. Na podlagi črno-belih fotografij in spominov predvojnih uslužbencev so se leta 1979 lotili rekonstrukcije, a je zaradi finančnih težav trajala skoraj petindvajset let. »Imeli smo nekaj prednosti pred starimi nemškimi mojstri, ki so izdelali izvirnik: naše orodje je poganjala elektrika, toda še vedno je bilo treba okoli 60 odstotkov del opraviti ročno,« se spominja Aleksander Krilov, mojster za oblikovanje jantarja, ki je vodil obnovo. Da so svojo nalogo opravili z odliko, so se prepričali po najdbi originalnega mozaika, ki so ga leta 1997 odkrili pri zasebnem zbiratelju iz Bremna. Novo jantarjevo sobo so dokončali leta 2003, njena vrata pa sta ob 300. obletnici Sankt Peterburga odprla takratni nemški premier Gerhard Schröder in ruski predsednik Vladimir Putin.