Rodila sem se le lučaj od italijanske meje, a sem šele v Moskvi zares

spoznala »italijansko dušo«. Predvsem po zaslugi italijanske novinarke Cristine Guiliano, ki že slabo desetletje poroča iz Moskve. Rojena Milančanka je tako kot njen bolj slavni someščan Silvio Berlusconi prava rusofilka. Kako tudi ne. V Rusiji naravnost obožujejo vse, kar vsaj malo diši po Italiji. Testenine, pica, Armani, Dolce & Gabbana …

Tako kot Rusinje dajo tudi Italijanke veliko nase, zato imam v družbi Cristine vedno manjvrednostni kompleks. Čeprav se kot mati dveletnega Antonia in novinarka, ki želi biti vedno korak pred kolegi, spopada s kroničnim pomanjkanjem časa, je vedno urejena od glave do pet. V Rusiji ima odprta vsa vrata, tudi do oligarhov, k čemur je veliko prispeval njen partner Pasquale, aristokrat iz Neaplja, ki mu je tako kot večini stare italijanske aristokracije resda ostal samo še naziv. Novi ruski bogataši ljubijo staro aristokracijo, dobesedno nori so na modro kri.

Cristina in Pasquale sta me naučila, kaj je dober piar. Neštetokrat sem bila pri njima na večerji. Nikoli nista pripravljala kulinaričnih presežkov, testenine pač, a sta med obrokom tolikokrat zavzdihnila buona pasta, da so se mi običajni spaghetti alla puttanesca zazdeli prava mojstrovina.

Italijanska kuhinja je precenjena. O tem sem se nazadnje prepričala med jesenskim oddihom na Sardiniji. Pica in testenine na tisoč in en način, solata caprese ter dolgočasni sirni in mesni krožniki. In mi je kapnilo. Skrivnost tako opevane italijanske kuhinje je pravzaprav v postrežbi. V ličnih restavracijah z brezmadežnimi belimi prti, zloščenim priborom in nadvse spoštljivim osebjem v kravatah, ki te za uverturo posede za stol. Gurmanski užitek je sekundarnega pomena.

Porcije so miniaturne, cene pa astronomske. »Če hočeš dobro jesti, moraš za to tudi plačati,« je bil osoren prodajalec na dnevih Italije v Izoli, ko sem potarnala, da je en evro za en piškotek veliko preveč. Vse cene so bile zasoljene, a kaj ko so bile stojnice tako vabljive. V hipu sem bila ob sto evrov. Kupljene olive, testenine in kruh so se izkazali za pravo razočaranje. Tolkla sem se po glavi, saj bi pri nas dobila okusnejše in cenejše izdelke.

V slovenskih restavracijah je italijanska kuhinja velikokrat boljša kot v Italiji, porcije so bolj darežljive, cene pa sprejemljivejše. Zmagovalna kombinacija, če seveda nisi zapriseženi estet. Slednji bodo vedno izbrali »italijanski paket«. Tako kot bi večina tujcev verjetno izbrala vacanze romane, če bi jim za alternativo ponudili Slovenijo. Naš paket preprosto ni tako vabljiv.

Za Ruse imamo premalo veličastne zgodovine in nalezljive ekstravertiranosti, ki jo severnjaki obožujejo, saj je antipod njihove hladnosti in zadržanosti. Nič čudnega, da ruske ženske sanjarijo, da bodo končale v objemu Italijana in obratno.

A tudi Rusija je – vsaj pred krizo je bilo tako – obljubljena dežela za takšne in drugačne italijanske fičfiriče. Mednje sodi žigolo iz Cristininega kroga, ki je v Rusiji delal kot lifestyle manager. Premožnim Rusom je svetoval, kako se morajo oblačiti, obnašati in kje dopustovati. Sprašujem se, ali je kriza v Rusiji odpihnila tudi njegovo delovno mesto?

Težka gospodarska situacija je tudi italijanska realnost. Če italijanskemu škornju odvzamemo zunanji blišč, od njega ne ostane prav veliko. Italija je zagotovo precenjena. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber