»Na nadmorski višini od 400 do 600 metrov bo padal sneg,« me je med vožnjo v službo razveselila vremenska napoved. Časi so zelo čudni. Sredi koledarsko najgloblje zime smo lahko srečni, da bo vendarle padlo nekaj snežink.

Letos nas je razveselila šele ena porcija snega. Še zdaj hlepim po tistem trenutku spokojnosti, ki ga je prinesla prva jutranja impresija. Tišina. Mir. Zimska idila. Kot da je nenadoma vse obstalo. Zaradi bele kulise so bili novoletni prazniki letos natanko takšni, kot morajo biti. Kičasti.

Josipa Murna je sneg navdajal z občutkom osamljenosti. Med neskončnim padanjem drobnega snega so se mu postavljala vprašanja o smislu življenja in smrti. Morda zato, ker je umrl veliko prezgodaj. Pri drugih zimska pokrajina vzbuja predvsem nostalgijo.

Kako elegantno so v soju obcestnih svetilk poplesavale drobne bele snežinke in padale na veličastno rdečo kuliso moskovskega Rdečega trga. Podoba je še dragocenejša, ker idila navadno traja en sam večer. Že naslednje jutro je mehka bela koprena le še ogabna brozga. Živeti v trenutku! Celo snežne nevihte vetrovnega Chicaga v spominu nosiš kot nekaj romantičnega. Pa četudi veter, ki pozimi veje z zamrznjenega jezera Michigan, neusmiljeno biča po obrazu. Nešteto življenj nazaj!

In tisti otroci, ki z balkona skačejo v kupe snega. Toliko ga je napadlo, da je odpadel pouk. Na smučeh in saneh smo dirjali po zasneženih vzpetinah. Za otroke je sneg eno samo veselje.

Pozneje ga začneš povezovati izključno s težavami, kot so prometni zastoji, zameti in avtomobilske nesreče. Mediji kar tekmujejo, kdo nas bo v bolj histeričnem tonu opozoril, kako se kar najbolje pripraviti na snežne padavine, ki jih potem čakamo zaman.

Dobro nam bo delo, če se bomo kdaj pa kdaj spet pustili presenetiti.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber