Na internetu, ki ga uporablja že 50,8 milijona Rusov – kar Rusijo uvršča med vodilno evropsko državo na tem področju –, javnega mnenja pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo v nedeljo, in predsedniškimi volitvami, ki bodo 4. marca prihodnje leto, ne oblikujejo stranke, ampak deset najvplivnejših blogerjev. So izrazito opozicijsko nastrojeni in bičajo tako politiko vladajoče stranke Enotna Rusija kot tudi njihovega de facto voditelja Putina, zaradi česar je Runet v tem trenutku postal pravo vojno območje.

Ne glede na to, da kar 30 milijonov Rusov sodeluje na spletnih družabnih omrežjih, jih samo pet odstotkov bere politične bloge. To je nekakšen vaški radio, kjer ljudje veliko kritizirajo, naredijo pa bolj malo. Pred volitvami se je vendarle zgodil poskus mobilizacije, zato bodo pokazatelj, ali je srednji sloj v velikih mestih sposoben kaj več od velikih besed, pravi Aleksander Morozov, vplivni bloger in direktor moskovskega centra za medijske študije.

Predvolilno dogajanje se je razcvetelo predvsem na družabnem omrežju LiveJournal, kjer deluje ogromno t. i. blogerjev aktivistov, med katerimi izstopa nekdanja politična svetovalka in borka za človekove pravice Marina Litvinovič. »Blogerji interpretiramo dogodke in pri novicah je najbolj pomembna prva neodvisna interpretacija. V blogosferi se juha kuha pred tvojimi očmi. Blogi so tudi zelo pomembno sredstvo mobilizacije in leta 2006 sem z enim samim blogom 400 ljudi privabila na nedovoljeni shod v podporo 19-letnemu rekrutu Andreju Sičevu, ki so mu morali po dedovščini [v ruskih vojašnicah še vedno popularnem izživljanju starejših vojakov nad rekruti] amputirati obe nogi in genitalije,« je vpliv novih medijev opisala v intervjuju za mednarodno blogersko skupnost GlobalVoices.

Raziskovalni prispevki desetih najbolj vplivnih ruskih blogerjev vse pogosteje pritegnejo pozornost mainstream medijev. »Vesti iz blogosfere prodirajo tudi v tradicionalne medije, kot so kritični časopisi in celo državne televizijske postaje. V oblastnih strukturah so zaradi tega oblikovali posebne oddelke, v katerih prebirajo bloge. Veliko vlogo so začeli igrati amaterski videoposnetki, kar dokazuje nedavni incident, ko so na stadionu prvič v karieri izžvižgali Putina. Tako veliko dogodkov postane javnih,« Morozov zagovarja tezo o vse večji prepletenosti realnega in virtualnega sveta. Najbolj očitna je v velikih mestih, kjer se izobraženi srednji slog informira predvsem na internetu, kjer lahko sami izbirajo tudi televizijske in časopisne vsebine.

Večina Rusov še vedno spremlja predvsem državne televizije, zato po volitvah večjih sprememb v Rusiji ne kaže pričakovati. »Včeraj sem na blogu zapisal, da bo izredno zanimivo opazovati, kako bodo glasovali v velikih mestih, kot so Moskva, Sankt Peterburg, Jekaterinburg, Samara, skratka mesta, ki imajo več kot milijon prebivalcev. Če se ne motim, jih je 13 in sociološke raziskave kažejo, da v njih Enotna Rusija izgublja podporo. Poraz v teh mestih bo za Enotno Rusijo velik problem, saj v njih živi najbolj aktiven del populacije.«

Prokremeljski blogerji so iz mode

Trenutno je najbolj angažirano spletno gibanje, ki ljudi poziva, naj se volitev udeležijo v čim večjem številu in glasujejo za katerokoli stranko razen za Enotno Rusijo. Njegov pobudnik je najbolj vplivni ruski bloger Aleksej Navalni, ki proti stranki »goljufov in tatov« že dolgo vodi pravo križarsko vojno, pridružili pa so se mu tudi znani ruski pisatelj Boris Akunin ter številni drugi ruski intelektualci. »V skupnosti LiveJournal naravnost obožujejo dobre pisce, ki govorijo o konkretnih zadevah, kot so posamični primeri korupcije, policijskega nasilja in zlorabe položaja. Zaradi teh talentov je Navalni postal crème de la crème med ruskimi blogerji. Proti njemu Enotna Rusija nima nobenih možnosti,« ocenjuje Aleksej Muhin iz moskovskega Centra za politične informacije.

Po mnenju Morozova je internetna dejavnost Enotne Rusije trenutno omejena predvsem na robotske napade opozicijskih blogov, za katerimi po njegovem stojijo prokremeljska mladinska gibanja, kot so Naši in Mlada Garda. Še ti so letos precej manj aktivni, kot so bili pred zadnjimi volitvami. »Domnevam, da se je to zgodilo, ker ruski predsednik Dmitrij Medvedjev ne odobrava tovrstnega početja. Prej so lažje rekrutirali mlade ljudi, ki so bili bloge v njihovo podporo pripravljeni pisati zastonj ali kvečjemu za brezplačno udeležbo na poletnem mladinskem taboru. Zdaj so prokremeljski blogerji iz mode.«

Dodaja, da so pri Enotni Rusiji pred volitvami za pisanje blogov najeli nekaj zelo znanih imen, kot sta boter ruskega interneta Konstantin Rikov in starosta ruske kontrakulture Fritz Morgen, vendar brez večjega uspeha. »Ljudje so začeli pisati odzive v slogu, da se je Morgen resda prodal, vendar ga imamo še vedno radi. V zadnjem času izstopa zadnja vplivna prokremeljska blogerka Kristina Potupčik. Ker mora odgovarjati za vse, je postala še bolj zlobna,« si Morozov privošči tiskovno predstavnico gibanja Naši.

Blogerja za predsednika

Ruski blogerski kralj Aleksej Navalni se posveča predvsem razkrivanju korupcije v državnih energetskih velikanih, kot sta Rosneft in Transneft, in banki VTB, kjer je mali delničar, kar mu omogoča dostop do poslovne dokumentacije. Ameriška revija Foreign Policy ga je letos uvrstila na seznam sto največjih svetovnih mislecev. Za prispevek k »razvoju novega sveta in transparentnosti vlad« je zasedel 24. mesto; deli si ga z ustanoviteljem spletne strani OpenLeaks Danielom Domscheitom - Bergom in tunizijskim aktivistom in ustanoviteljem spletne strani TuniLeaks Samijem Benom Garbijem.

Številni Rusi ne dvomijo, da bo prej ali slej prav on njihov novi predsednik. »Ima velik potencial in lahko postane voditelj stranke in predsedniški kandidat. Ne trdim, da lahko v tem trenutku zmaga na volitvah, dejstvo pa je, da lahko zbere več glasov kot katerikoli drug kandidat opozicije. Raziskovalna podjetja, ki analizirajo dogajanje na internetu, ocenjujejo, da ga bere milijon ljudi. To je meščanska sredina, mladina od 18 do 35 let,« ga Morozov označi za klasičnega populista, za katerega ni izključeno, da bi se na oblasti prelevil v drugega Putina, proti kateremu zdaj bije srdito spletno vojno.

»Internet bo kritično točko dosegel na prehodu leta 2012 in 2013. Vidim, da se kuha nekaj pomembnega, vendar dvomim, da bodo zadeve dosegle vrelišče pred predsedniškimi volitvami leta 2012. Število tistih, ki sodelujejo v spletnih debatah, je za zdaj prenizko. Najprej morajo uporabniki spoznati, da imajo v svojih rokah pomemben mehanizem, s katerim lahko dosežejo spremembe. Hkrati morajo izgubiti strah pred finančno podporo spletnih projektov,« pravi Litvinovičeva.

»Pred predsedniškimi volitvami se bo v blogosferi okrepilo zanimanje za Putina. Krožiti bodo začele šale na njegov račun, karikature, satire, pojavila pa se bo verjetno tudi kampanja, v kateri bodo ljudi pozivali, naj volijo za kogarkoli razen Putina. Treba mu je priznati, da je velik, izkušen politik. Še vedno je zelo prepričan sam vase in državo je pripravljen voditi tudi, če bo njegova dejanska podpora znašala kvečjemu 30 odstotkov. Tega se ne boji in ocenjuje, da zanj ni nevarnosti, dokler bo nadzoroval finance in medije, kot je bil dolgo časa prepričan tudi Berlusconi. Mi, blogerji, o njem pišemo vse mogoče, on pa si verjetno misli, da vsem pač ne more biti všeč. Verjetno si pravi: Sem pa res faca, vsi se ukvarjajo z menoj!«

Če nisi zraven s srcem, ne dosežeš nič

Korupciji se posveča tudi Marina Litvinovič, ki je o tem pred kratkim objavila knjigo Oblast družin, 20 klanov, ki obvladuje rusko gospodarstvo, po njeni zaslugi pa so na dan prišli tudi številni drugi škandali. Prva je objavila zgodbo visokega uslužbenca Lukoila Anatolija Barkova, ki je povzročil nesrečo s smrtnim izidom, za katero ni nikoli odgovarjal, in primer hčerke visokega politika Ane Ševenkove, ki je po nesreči s smrtnim izidom zbežala s prizorišča, zaslužna pa je tudi za razkritja številnih nepravilnosti v policijskih vrstah ter kampanjo proti modrim lučem, ki jim v Rusiji pravijo migalke. Vozilu, opremljenem z njimi, se morajo umikati vsi drugi udeleženci v prometu, dovoljene pa so jim tudi kršitve hitrosti in drugih prometnih predpisov. »Konkretni primeri nepravičnosti ljudi trenutno precej bolj vznemirjajo kot oligarhija. Vsi si mislijo, da so proti korupciji na visoki ravni nemočni, majhne stvari pa lahko spreminjajo,« Morozov ocenjuje, da Rusi izgubljajo interes za korupcijo in druge finančne teme.

Na naslov Litvinovičeve na dan priroma najmanj ena prošnja za pomoč in sama priznava, da kljub njenemu trudu nekaterih zgodb ne opazi nihče. Poudarja, da gre pri blogerskih raziskovalnih zgodbah predvsem za razkrivanje nepravičnosti, za kar je treba ponuditi dokaz v obliki amaterskega videa, fotografije, uradnega dokumenta ali priče, zgodba pa mora vsebovati veliko čustev. »Ogromno je primerov brezpravja, in če se na vsakega odzoveš čustveno, si na koncu dneva povsem izžet. Če nisi zraven s srcem, tvoje delo nima nobenega učinka,« opisuje svoj boj z mlini na veter.

Prihodnost politike so spletne organizacije

Novembrska raziskava vodilnega podjetja za digitalne raziskave comScore je pokazala, da imajo v Rusiji največje število uporabnikov interneta v Evropi – 50,8 milijona, s čimer so prehiteli Nemčijo, kjer jih je 50,1 milijona. Ruski državljani na internetu na mesec preživijo 22,3 ure, kar je precej manj kot denimo v Veliki Britaniji, kjer povprečni uporabnik na mesec deska kar 35,6 ure, zaostajajo pa tudi po številu obiskanih spletnih strani, ki jih je v povprečju 2439.

Lanska raziskava comScora poleg tega razkriva, da ima Rusija tudi najbolj aktivne uporabnike spletnih družabnih omrežij, na katerih Rusi v povprečju preživijo 9,8 ure na mesec, kar je precej več od svetovnega povprečja, ki znaša 4,5 ure. Ne glede na to spletna socialna revolucija po zgledu tistih v arabskem svetu po mnenju Morozova v Rusiji ni mogoča. Najprej zato, ker je ogromna država in ker v Rusiji kljub vsemu obstaja višja raven politične in tudi siceršnje svobode kot v arabskem svetu. »Revolucija je mogoča samo ob popolnem gospodarskem kolapsu, pa še v tem primeru sem skeptičen. Bolj kot državni udar je verjetno, da bi se voditelj tipa Navalni, ki se bo ob pomoči interneta še razvijal, povezal z delom elite, naklonjene spremembam, za kar je potreben razkol v oblastnih strukturah. Zgodovina kaže, da lahko nezadovoljstvo traja 20–30 let. Ljudje živijo v potrošniški družbi in se ukvarjajo z vsakdanjimi skrbmi. Ko gledajo televizijo, se vsi sicer pritožujejo, kakšni idioti nam vladajo, hkrati pa si mislijo: Imam svoje življenje, službo, kredite. Važno je, da grem lahko poleti na dopust v tujino, in če bo šlo vse po sreči, bom svoje otroke prej ali slej za vedno poslal tja,« Morozov opisuje splošno stanje duha.

Marina Litvinovič meni, da bo internet močno spremenil ne le rusko, ampak tudi svetovno politiko: »Prihodnost politike je v spletnih organizacijah. Včasih so se morali ljudje včlaniti v stranko, če so želeli sodelovati v političnem in družbenem življenju, zdaj pa to ni več potrebno. Dovolj je, da blogajo in sodelujejo v drugih spletnih družabnih omrežjih. Prihodnost pripada svobodnim spletnim povezavam. Oblast je vse bolj navzoča na internetu, kar se mi zdi dobro, saj s tem postaja bliže ljudem,« je za pozitivno označila flirtanje Medvedjeva z novimi tehnologijami, kot sta twitter in facebook. Sodelovanje v družabnih omrežjih je zanjo služba s polnim delovnim časom, za katero ne prejema plačila. »Ko začneš prejemati plačilo, stvari ne počneš iz srca, in to se čuti,« je izpostavila glavno past, zaradi katere je verjetno vredno brati le izbrane politične bloge.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber