To besedilo je odgovor na pogrevanje stare in že zdavnaj zaključene zgodb na spletnem portalu Požar Report, ki se je za povrh vsega končala z mojo zmago. Novinarsko častno razsodišče je odločilo, da v primeru poročanja o Ukrajini nisem kršila novinarskega kodeksa.

Včeraj je bil praznik in z družino smo se sprehajali na Slovenski obali. Po dolgem času sem srečala znanca, ki se je vmes poročil s prijetno gospo iz Odese, po materi Rusinjo, po očetu Ukrajinko ali obratno. Ne spomnim se več, saj v resnici ni pomembno. V čudovitih primorskih stepah je tako ali tako vse pomešano.

Moj stik z »ruskim svetom« se je leta 2005 začel prav v ukrajinskem pristaniškem mestu Odesa, kjer so ukrajinski nacionalisti pred natanko 10 leti zažgali 48 pro ruskih protestnikov. Prelomnica, po kateri ni bilo več poti naza.

Nisva se pogovarjali o vojni. O tem se iz obzirnosti že dolgo ne pogovarjam ne z Ukrajinci, ne z Rusi. Oboji imajo namreč vojne dovolj! Z Nastjo sva raje kramljali o največji odprti tržnici v Evropi, ki meri kar sedem nogometnih igrišč, na njej pa se vse transakcije odvijajo brez računov. Tudi zaradi takšnih praks moje nove znanke niti najmanj ne mika, da bi se vrnila domov. Pogovarjali sva se o trumi potepuških psov, ki sem jih dan za dnem hranila na plaži Arkadia v Odesi, o jezikovni šoli Oxford Center, ki je bila hkrati tudi ženitna posredovalnica, zato je učiteljica Irina k mojim zasebnim uram ruščine redno vodila potencialne ženine iz zahodne Evrope. V Ukrajino so prišli kot klienti v obsežni trgovini z ljudmi.

V Ukrajini je naprodaj vse, od žensk do otrok, zato sem se po rojstvu hčerke in napadih dela »ukrajinske diaspore« v Sloveniji, ki jim moji raziskovalni članki niso bili po godu, odločila za umik iz novinarskega poklica. Pri časopisu Delo niso imeli posluha za raziskovalno novinarstvo in me ob neprenehnem nadlegovanju posameznikov iz društva Ljubljana – Kijev niso ustrezno zaščitili. Nasprotno, namesto tega so me poslali na zagovor na ameriško veleposlaništvo. Novinarsko častno razsodišče je odločilo, da glede poročanja o Ukrajini, natančneje porastu fašizma in neonacizma,nisem kršila novinarskih standardov, a nenehni napadi se niso ustavili. Za ljubi mir sem se za celih deset let umaknila iz novinarskega poklica.

Sprejem na ukrajinskem veleposlaništvu v Ljubljani

Spori znotraj ukrajinske diaspore

Udarna sila »ukrajinske diaspore« v Sloveniji predstavlja slovensko - ukrajinsko kulturno društvo Ljubljana – Kijev, ki je vse kaj drugega kot kulturno. Zgodovina njihovega delovanja je ena sama afera. Gre za tisto društvo, ki je organiziralo prvi shod v podporo Ukrajini in proti ruski agresiji v Sloveniji, nanj pa je vabil tudi takratni predsednik vlade in predsednik SDS Janez Janša, ki je bil med uradnimi govorci.

Soustanovitelja društva Inna Demchenko Fröhlich in Jože Šimec sta pozneje objavila, da je bil tako imenovani vseslovenski shod osebna odločitev predsednika društva Andrije Hevke, organiziran pa je bil brez soglasja soustanoviteljev. Očitno niti enega dogodka ne morejo izpeljati brez medsebojnega obračunavanja.

Inna Demchenko Frölich, vodička in maserka

Inna Demchenko Frölich, turistična vodička in maserka, ki po trditvah ukrajinskih sonarodnjakinj, posle opravlja pretežno na črno je pravzaprav afera na dveh nogah. Redno jo srečujem v središču Ljubljane, kjer vodi turiste, včasih pa je na ruskih spletnih straneh usluge turistične vodičke v ruskem jeziku ponujala tudi ruskim turistom. Očitno ji ruski rublji prav nič ne smrdijo. Odkar si je priimek Frelih, ki ga ima po bivšem soprogu, spremenila v Frölich, je redna obiskovalka slovenskih sodišč. Ironija je, da sem se morala pravdati z osebo, ki nosi moj priimek 😊

Proti njej sem vložila tožbo zaradi nenehnih verbalnih napadov – ni je ona proti meni! – na sodišču pa se mi je morala opravičiti in obljubiti, da me ne bo več žalila. Na sodišču so ponarejeno Facebook sporočilo, v skladu s katerim naj bi jo obkladala s »prasico«, odstranili iz dokaznega materiala. Če že, bi jo označila za kaj precej hujšega.

Inno Demchenko je na sodišču zastopala odvetnica Svetlana Vakanjac

Inno Demchenko je na sodišču zastopala odvetnica Svetlana Vakanjac, bivša soproga Bojana Požarja, urednika spletnega portala Požar Report, na katerem pred evropskimi volitvami objavljajo laži o Poloni Frelih, ki je kandidatka stranke Resni.ca. Toliko o standardih slovenske medijske krajine. Po drugi strani, rumeni tisk je pač rumeni tisk.

Svetlana Vakanjac je Inno na sodišču zastopala tudi v procesu ki ga je proti njej vložila Olga Moroz, direktorico Zavoda Rokavička, ukrajinskega centra v Sloveniji. Proti Demchenkovi je prav tako vložila tožbo zaradi blatenja, a je bila žal neuspešna. Olge nisem poznala, dokler se ni pred letom in pol name obrnila po pomoč v sodnem sporu.

Tudi ukrajinske patriote oziroma patriotke se diskreditira z obtožbami, da so »ruski agenti«. Morozova je ostra kritičarko ruske agresije na Ukrajino in ruskega predsednika Vladimirja Putina, hkrati pa poudarja, da noče povzročati sovraštva med obema narodoma, zato je dvojici Demchenko – Hevka očitno tudi trn v peti.Njun modus operandum je namreč vnašati razdor in na lažnem domoljubju ustvariti dobiček.

Demchenkova bi na vsak način rada urejala tudi slovensko literarno sceno. Protestirala je,ko je v okviru festivala Fabula 2024 v Sloveniji gostovala preganjana ruska pisateljica Olga Stepanova, na založbo Beletrina se je pritožila,da je predgovor k knjigi ukrajinskega pisatelja Serhija Žadana neprimeren, saj da vojna v Donbasu ne obstaja in nikoli ni obstajala.Rogovilila je tudi na slovenskem knjižnem sejmu, ko je bil tam gost ruski pisatelj Zahar Prilepin, ki je bil pozneje težko ranjen v ukrajinskem terorističnem napadu. Če že kdo, dela sramoto ukrajinski diaspori prav Demchenkova.

Poleg Demchenkove je glavni protagonist napadov na kritike ukrajinskega režima v Sloveniji predsednik društva Ljubljana – Kijev Andrija Hevka, ki je v Slovenijo prišel iz Bosne in Hercegovine, njegovi tamkajšnji sonarodnjaki pa namigujejo, da naj bi imel kupljeno diplomo, ter da naj bi po vojni v Bosni in Hercegovini v opustošeni državi poceni kupoval zemljišča. Člani 50-članske ukrajinske folklorne skupine so mi pripovedovali zgodbe o razkošni vili nedaleč od Ljubljane, kjer naj bi naivne mlade Ukrajinke spolno nadlegovali in jih mamili z zgodbami o kovčkih polnih denarja. Hevka po njihovih navedbah tudi precej slabo govori ukrajinsko, ukrajinskega predsednika Volodimira Zelenskega pa je včasih – tako kot jaz – javno označeval za klovna.

Ob začetku vojne vihre v Ukrajini se je »prvi Ukrajinec v Sloveniji« na Planet TV pridušal, da je Ukrajino pripravljen braniti tudi z orožjem, a je raje ostal v Sloveniji, kjer iz ozadja meša štrene. Medtem na Vzhodu na desetine nič krivih Ukrajincev in Rusov umira v vojni, ki bi jo lahko že zdavnaj ustavili.

Župan Moravč dr. Milan Balažič

Vojni hujskači se bojijo Resni.ce

Vojni hujskač par excellence se skriva za ukrajinsko folkloro in kulturo, na zadnjem dogodku njegovega društva in ukrajinskega veleposlaništva v Ljubljani pa smo opazili nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki napačno ocenjuje, da je ukrajinska vojna tudi naša vojna, Nino Krajnik, wannabe vojno dopisnico iz Ukrajine, padlega vojnega dopisnika Valentina Areha, ki je agencijske kadre iz Ukrajine v svojem dokumentarnem filmu predstavljal za svoje, kar je samo po sebi zavržno dejanje.

Na dogodkih društva Ljubljana - Kijev smo opazili tudi slovenskega barda Igorja Pirkoviča, ki je še kot urednik Tednika več mesecev preprečeval objavo prispevka Vanje Kovač, v kateri sem po vrnitvi iz vojnega območja na vzhodu Ukrajine opisovala svoje vtise, ter župana Moravč dr. Milana Balažiča, ki ga je z veleposlaniškega mesta v Avstraliji po poročanju revije Reporter odnesla afera s pedofilom Omanom. Ne gre pozabiti, da je Ukrajina ena od vodilnih držav trgovine z otroki. Vsi našteti kot kaže služijo interesom skorumpiranega ukrajinskega režima, ne Slovenije!

Naši sovražniki se bojijo vsake besede resnice, še bolj pa se bojijo pravične stvari. Obet neizogibnega maščevanja za politiko ugajanja tujim interesom - kot vedno v škodo ljudi, povzroča napade strahu in panike. Ta strah še ni paraliziral njihove volje: vznemirjajo se in se zatekajo k svoji najljubši metodi - laži. Nimamo se česa bati, saj je resnica na naši strani. Seveda nihče od naših političnih nasprotnikov niti ne pomisli na civilizirano razpravo. Vsekakor takšnih predlogov nisem prejela. No, tukaj je moj izziv: tako jaz kot drugi kandidati iz stranke Resni.ca smo pripravljeni v živo odgovoriti na vsa vprašanja predstavnikov medijev in katere koli stranke, kadar koli jim ustreza.

Koga »prodajajo« in »izdajajo« naši politični nasprotniki, tisti, ki nas danes polivajo z gnojnico in jih je strah ob misli na našo skorajšnjo zmago? Odgovor je preprost. Nekateri prodajajo svoje usluge, drugi pa izdajajo in prodajajo navadne ljudi, izdajajo in prodajajo tebe in mene, ljudi, ki živimo tukaj na svoji zemlji.

Kakovost novinarstva je odvisna od posameznika, enako velja za vsak svobodni poklic. Če človek pljuva po skupnem dobrem in svoji poklicni dolžnosti, ki je služiti skupnemu dobremu, potem je saboter. Zdravnik, ki deluje v interesu farmakološke industrije, se ne razlikuje od novinarja, ki prodaja reklame in piše besedila po meri. To so »drobni demoni« neoliberalizma, ki so sami po sebi nemočni, saj nimajo ne lastne volje ne ciljev, razen denarja. Toda sile za njimi so popolnoma drugačne. Imajo cilje, ki so v nasprotju s cilji naše države in evropske civilizacije nasploh.

Za blaginjo ljudi

Raison d’être vsake države je v blaginji ljudi in naroda. Resnični interesi države in interesi ljudi vedno sovpadajo. Toda dandanes skorajda ni države, ki bi se približala takšnemu idealu, kaj šele Slovenija. Obstaja veliko tujih struktur, ki vplivajo na našo javno politiko; ve se, kdo so: Soros in njegove strukture, britanske in ameriške fundacije, ameriško zunanje ministrstvo ter z njimi povezani mediji in organizacije. Ponavadi se skrivajo za besedami o »civilni družbi«, seveda pa ne kažejo zanimanja za naše resnične probleme. Navsezadnje je njihova naloga diametralno nasprotna, to isto civilno družbo držati v ideološki podrejenosti. Vse jih lahko uvrstimo med tuje agente, to je osebe, ki delujejo v interesu tujih držav in za to prejemajo plače, štipendije in naročila. Z eno besedo, to je zahodni kolonialno-ideološki stroj, izza katerega kuka veliki kapital, vojaško-industrijski, finančni kompleks, »big tech« in »big farma«.

Naivno je verjeti, da je tuji vpliv omejen na »tuje agencije«. Poleg samih obveščevalnih služb, vseh vrst rekrutiranih in stalno zaposlenih agentov – v vladi, zdravstvu, medijih in gospodarstvu, obstaja še ena kategorija, ki nam poskuša vsiliti svojo voljo. Govorim o tako imenovanih »beguncih«: tujcih, ki so se uveljavili v Sloveniji ali pa so tukaj dobili ugoden status. Problem tujih agentov je neposredno povezan s problemom »beguncev« in »migrantov«: oboji parazitirajo na naših nacionalnih interesih, izkrivljajo politiko in nam vsiljujejo svojo voljo in stališča. Skupno dobro zanje preprosto ne obstaja, saj gre za nomade in začasne delavce.

Da ne bom govorila samo o Ukrajincih. Rusi, ki so se od začetka vojne preselili v Nemčijo in Srbijo, ustanavljajo podjetja za izdajanje vabil in humanitarnih vizumov. Govorimo o zelo bogatih ljudeh - dvonadstropna stanovanja v Berlinu, penthousi s pogledom na reko Savo v Beogradu. Vse za denar, vendar to ni samo posel. Osebno poznam eno od teh organizacij, nevarnost njihovega delovanja pa je tudi v tem, da so tesno povezane z istimi zahodnimi fundacijami, z Britanijo in ameriškim zunanjim ministrstvom.

Strukture ukrajinske diaspore v Sloveniji cvetijo. Menijo, da nas imajo pravico učiti, kaj in kako moramo pisati, kako razmišljati in komu pomagati. Ob tem se postavlja vprašanje: kaj sploh počnejo tukaj? Ali danes v domovini res nimajo možnosti izraziti svojega ukrajinstva? Naj gredo tja, kjer jih čakajo odprtih rok. Oh, seveda, veliko bolj varno je to početi v Sloveniji. Vmešavati se v naše zadeve, lobirati za svoje interese – in hkrati prejemati pomoč države. Spet ne govorim o navadnih ljudeh, ki imajo tukaj družine itd. Govorim o glasnih in arogantnih nomadih, ki bi nas radi učili, kako živeti v Sloveniji!

Podprite Polono Frelih, kandidatko stranke Resni.ca za EP!

Evropske volitve 2024: Kandidati Stranke Resnica

Med 6. in 9. junijem 2024 bomo Evropejci na evropskih volitvah sodelovali pri oblikovanju prihodnosti evropske demokracije. Doslej smo v Sloveniji imeli to priložnost štirikrat, na žalost vedno z nizko volilno udeležbo (pod 30 %). Pokažimo letos, da je lahko drugače. Da nam je mar za našo prihodnost in prihodnost naših otrok.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber