Živimo v zanimivih časih. Zadnjih trideset let so nam govorili, da se je zgodovina ustavila, in zdelo se je, da je temu res tako. Zgodovina ne le, da se ni ustavila, ampak se še vedno nakazuje na mogočen, ukazovalen in vztrajen način. Živimo v času neverjetnih, ciničnih in očitnih laži, ki so namenjene uspavanju, dušenju vsega živega. Poleg tega pa živimo v času polresnic, ki so še hujše od velikih laži. Vseprisotno zavajanje, pomešano z resnico, je nedvoumno znamenje prihajajočega totalitarizma, prisile, da se vsak človek odpove svoji resnični duhovni naravi in svojemu načinu gledanja na stvari.

Živimo v času neverjetnih laži

Po drugi strani živimo v resnično izjemnih časih. Danes je glas zgodovine glasnejši in močnejši in vse več ljudi ga sliši. V prvi vrsti so najbolj občutljivi in ranljivi: vsak od njih se na klic zgodovine odziva na drugačen način. Mladi in stari se na različne načine upirajo novim vrstam nasilja in prisile. Sami se ne zavedajo vedno razlogov za svoje nezadovoljstvo in bistva sedanje krize, vendar čutijo nepravičnost in napačnost svetovnega reda, nezadovoljstvo s svojo vlogo in z resničnostjo kot tako. Poleg tega se med seboj tragično ne razumejo! Govorim o tistih, ki so komaj vstopili v odraslost, in o tistih, katerih življenje se žal bliža koncu, govorim o pomladi in jeseni človeškega življenja.

Oba tabora najdeta okoli sebe grdo puščavo brezbrižnosti in neupoštevanja resnično pomembnih stvari. Starejšim se zdi, da si bodo ljudje vedno zatiskali oči pred tem, kar je pomembno. Mladi pa vsak dan čutijo, da je vse proti njim, da zanje preprosto ni prostora.

Danes utrip zgodovine prebuja ljudi. To prebujanje je nedvomno duhovne narave, saj gre za naraven odziv na črni ocean laži. In danes mnogi ljudje že spoznavajo, da ni kam bežati, da se moramo nezadovoljni in drugače misleči spoznati in se izpostaviti, dokler je to še mogoče. V nasprotnem primeru preprosto ne moremo preživeti.

Borijo se proti nam!

Kaj je zgodovina drugega kot napeto soočenje med nasprotnimi stranmi? Toda, lahko se vprašate, kdo se bori proti komu? - Odgovor je preprost. Borijo se proti nam, živim ljudem.

S tistimi, ki najdejo moč, da se nekako uprejo napadu uničujočih sil brez primere. S tistimi, ki so rekli »ne« totalitarni norosti, ki se je pod krinko skrbi mednarodnih struktur za naše zdravje, blaginjo in varnost zgrnila nad vse nas. S tistimi, ki šteje vsak cent v supermarketu. Skušajo nas ne le ponižati, ampak nam vzeti tudi tisto, kar smo si s tako težavo prislužili.

»Zahoda« ni več

Oglejmo si zadnjih nekaj let. Brez primere so omejitve vseh možnih pravic in svoboščin, ki smo jim bili priča in smo jih občutili v celotnem obdobju tako imenovanega »boja proti pandemiji«. Obseg zlorab in kršitev, ki zdaj prihajajo na dan, je brez primere. Okoliščine pandemije in odziv oblasti nanjo bodo zagotovo predmet podrobne in natančne preiskave. Vendar morajo za to najprej zmagati sile svetlobe. Kajti že samo priznanje, da je šlo za množično prisilo in prevaro, je zelo pogumno dejanje, ki ga ni sposoben storiti skoraj nihče, ki ga vidimo ali o njem slišimo.

Čas, v katerem živimo, je presenetljiv: zahteva nov jezik, novo terminologijo. To se kaže povsod in v vsem; besede zdaj ne le da izgubljajo svoj običajni in prvotni pomen, ampak dobivajo tudi sprevržen pomen. Pojmi, kot so »izobraževanje«, »kultura«, »zdravstvo«, »varnost«, »denar«, »demokracija«, »človekove pravice«, tudi »ljubezen« so se spremenili v lažne, ničvredne, ponarejene kovance, obrabljene do neprepoznavnosti. V svoje popolno pomensko nasprotje.

»Zahod« je ena takih besed, še posebej, če se ji doda izraz »kolektivni«. Vidimo, da v resnici »Zahoda« ni več. Smrt »Zahoda« se je zgodila, ko so tako osnovno vrednoto naše civilizacije, kot je svoboda govora in normalnega živlenja, dokončno poteptale destruktivne elite.

To je posthumanizem

Seveda se to ni zgodilo samo od sebe, ampak tudi zaradi neizprosne zgodovinske logike. Gre za to, da so elite po krizi leta 2008 z vzponom novega digitalnega gospodarstva prvič dobile na razpolago kolosalno moč digitalnih tehnologij, ki jim omogočajo ne le zapiranje ust nezaželenim, temveč tudi učinkovito manipuliranje s stališči več sto milijonov ljudi. Potem ko je vladajoči razred pridobil tako kolosalno moč, ki je skoncentrirano v rokah peščice, je jasno, da se le-tej ne bo nikoli prostovoljno odpovedal.

Digitalna doba spreminja družbeno-politično strukturo vseh držav do neprepoznavnosti. V novem svetu je posedovanje naprednih sistemov umetne inteligence podobno posedovanju orožja, seveda ne atomskega, temveč je bolj kot lok in puščica v starih časih. Razlika je seveda v tem, da je umetna inteligenca napreden razvoj, ki ga izvajajo največje ameriške IT-korporacije, ki samozavestno absorbirajo »zahodne« države vase. To velja za vse, ker je to posthumanizem. Digitalne tehnologije lahko človeka sesujejo, pljujejo po človeškem dostojanstvu. Če pa so v rokah destruktivnih sil.

Konflikt na Vzhodu

Kaj se zgodi z ljudmi, ki najdejo pogum, da sodobnosti postavijo pošteno diagnozo? - Nesramno jih utišajo. Hkrati vladajoče elite, njihovi ideologi in propagandisti skrivnostno molčijo o svojih načrtih za prihodnost. Ste od koga od njih že kdaj slišali, kako si konkretno predstavljajo svet čez pet, deset, dvajset, petdeset let? Celo čez eno leto? Pri tem v mislih nimamo abstraktnih zvenečih fraz iz ust posebej imenovanih ljudi iz »mednarodnih struktur«, »klubov« in »forumov«, temveč prihodnost posameznih držav, tudi Slovenije. Ne bomo jedli ščurkov, ampak drug drugega.

Ne pozabimo, da smo Evropejci. Morda ni več »Zahoda«, toda ali še vedno obstaja Evropa? Sile, ki se postavljajo nad pravice posameznika in ljudi, ki ne upoštevajo resničnih interesov večine Evropejcev, ki nočejo slišati mnenj svojih kritikov in nasprotnikov. Skratka, vseh nas. Zelo različne in drugačne ljudi, mečejo v isti koš, naših mnenj ne upoštevajo, nas ponižujejo, nam vedno znova majejo tla pod nogami.

Vse vojne se končajo z zmago ene strani

Hkrati si elite samozadovoljno manejo roke, delijo države in narode, sosede, sorodnike in prijatelje. Uporablja se matematično izračunana manipulacija z javnim mnenjem. To je danes nekaj običajnega in neposredna posledica zavestnega, načrtnega dela za razdelitev in kaos v Evropi. Vplivne skupine se vedno znova pojavljajo kot sile kaosa in nereda, ne glede na to, v kakšno preobleko se preoblačijo in v kakšno barvo se obarvajo. Nas pa združuje dejavno zavračanje prisile, tudi ideološke, in vsakršne laži.

Anatomija prevare je jasno vidna v krvavem konfliktu na Vzhodu. Tragedija te vojne je, da ni bila neizogibna. Mnogi ljudje so trezno ocenili nevarnost nastajajočega konflikta, vendar je bil vsak od njih utišan. Dolga leta so o tem govorili in pisali. Nekateri so morali za to plačati z življenjem. Sile, ki so sprožile ta spopad, so storile vse, da bi se razmere krvavo končale. Zdaj si hinavsko brišejo solze, z drugo roko pa prilivajo olje na ogenj.

Vse vojne se končajo z zmago ene strani, zato ne smemo izgubljati dragocenega časa za abstraktne argumente in slabo informirane razprave. Dovolj je povedati, da navadni ljudje še nimamo možnosti, da bi vplivali na konflikt, kaj šele, da nimamo pravih informacij o tem, kaj se dogaja. Preprosto pred nami vse skrivajo.

K resnosti in notranji disciplini!

Zato se moramo zavedati, da je treznim, konstruktivnim silam zgodovine je ostalo zelo malo časa. V resnici se skorajda izteka. Kaj nam preostane? Za začetek predlagamo, da vsakdo sam naredi svoje zaključke o prihodnosti. Razmislite, koga in kako si predstavljate čez pet, deset, dvajset let. Razmislite o svoji prihodnosti in prihodnosti tistih, ki so vam pomembni. Ni več mogoče iti s tokom, se prilagajati novim razmeram, se vedno znova navaditi in prenašati – smo namreč na zadnjih straneh napisane knjige.

Zato vse ljudi pozivamo k resnosti in notranji disciplini. Najprej moramo biti iskreni do sebe, iz česar sledi iskrenost do drugih. Danes moramo kot ljudje najprej in predvsem poskrbeti za svoje človeško dostojanstvo, zato moramo Evropejci postati strogi pragmatiki in realisti. Sami potrebujemo pomoč. In živimo tukaj.

Naša prioriteta je, da govorimo iskreno, pozorno poslušamo, pomagamo in razlagamo potrpežljivo, pri tem pa ostajamo realni; govoriti moramo tam, kjer nas slišijo in kjer je to primerno. Ni se treba prepirati s tistimi, s katerimi so argumenti nekoristni.

Drugo. Treba je biti premišljen in obvladati digitalne tehnologije. Blockchain in web3, odpor proti cenzuri, decentralizacija, alternativni družbeni mediji, anonimnost, nastavitve zasebnosti, sodobna komunikacijska sredstva. Prihodnost digitalnih tehnologij je nedvomno zelo vprašljiva - in v doglednem času se bomo morali odgovorno lotiti tudi tega vprašanja. Se tehnologije ne smemo bati, temveč jo je treba razumeti in obvladati, in to je naša glavna naloga.

Tretjič, upoštevati je treba obstoječe zakone in se opreti na zakon. Vendar naj lažnivci vedo, da si z nami ne morejo brisati nog! Svoje pravice bomo branili z vsemi miroljubnimi in zakonitimi metodami ter uveljavljali razumne zakone. Ali je vredno reči, da takšna naloga ni v moči enega samega človeka? Ali je vredno reči, da je ta naloga predvsem politična, še bolj pa duhovna ? Gre za dolgo pot, toda če ne bomo naredili prvega koraka, kako jo bomo prehodili?

Med 6. in 9. junijem 2024 bomo na evropskih volitvah sodelovali pri oblikovanju prihodnosti Evrope. Številni spoznavamo, da ni kam bežati, da se moramo nezadovoljni in drugače misleči spoznati in se izpostaviti, dokler je to še mogoče.

Podpirala te bom! In prosim za tvojo podporo. Skupaj bomo zmagali!

Polona Frelih, Tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024.

Imate vprašanje ali predlog? Kontaktirajte me danes

𝕏   Facebook   Telegram   Viber