Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Hrup iz katedrale

Zahod je v Moskvi našel skupino, ki jo velja podpreti. Pa je podpornikom Pussy Riot jasno, da si dekleta prizadevajo za stvari, ki so za zahod enako strašljive kot za vzhod: svobodo od patriarhata, kapitalizma, religije in konvencionalne morale?


 

Pred dobrima dvema tednoma je Yoko Ono na slovesnosti v New Yorku skupaj z mednarodno človekoljubno organizacijo Amnesty International vročila mirovno nagrado ­»Lennon-Ono« članicam ruskega pank kolektiva Pussy Riot, ki so bile konec avgusta zaradi provokativnega nastopa v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika obsojene na dve leti delovnega taborišča. Pustimo ob strani debato o upravičenosti in sorazmernosti izrečene kazni, o čemer je bilo v svetovnih medijih prelitega na litre črnila, in se raje vprašajmo, ali si omenjeno nagrado dejansko zaslužijo in kaj izbira nagrajenk govori o današnjem svetu.

»Strašno je, da so dekleta posadili v zapor, čeprav niso storile nič slabega. Zagovarjale so svobodo govora,« je poudarila Lennonova vdova, ko je stekleno skulpturo – simbol svobode – izročila Pjotru Verzilovu, možu obsojene Nadežde Tolokonikove in očetu njune hčerke Here, ki je dobila ime po grški boginji. S podobno preprostimi resnicami kot Yoko Ono svetovni mediji in aktivisti že od začetka sodnega procesa proti Pussy Riot pozivajo k njihovi takojšnji osvoboditvi. Toda celotna zgodba je precej kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled.

»Mirovnice leta« so z nastopom v osrednji moskovski katedrali Kristusa Odrešenika prilile olja na ogenj enega od najstarejših ruskih konfliktov med cerkvijo in družbo. Uničene cerkve, ki jih je še zdaj mogoče najti na vsakem kotičku ogromne države, zgovorno pričajo o preganjanju Ruske pravoslavne cerkve v 20. stoletju. Za ustvarjalce Sovjetske zveze so bile cerkve simbol »starega režima« in absolutnega zla, ki sodi na smetišče zgodovine. Poskusi popolnega izkoreninjenja niso bili uspešni in s tihim privoljenjem Kremlja je pravoslavna cerkev nekako preživotarila sovjetsko obdobje, po letu 1991 pa si izborila de facto status državne veroizpovedi, ki ji je de iure pripadal do leta 1917.

Simbol restavracije uradnega pravoslavja je postala prav obnovljena katedrala Kristusa Odrešenika, ki s psevdoruskim slogom v središču Moskve opominja na čase stalinske represije in kulturnega vandalizma. Leta 1931 so poslopje pognali v zrak boljševiki, ki so tam postavili javni bazen. Obnovo so s prispevki omogočili predvsem pravoslavni verniki, za katere katedrala še zdaj ostaja spomenik preporoda ruskega krščanstva po časih neusmiljenega preganjanja.

Zaradi tega rusko javno mnenje ni naklonjeno skupini Pussy Riot. Avgustovska javnomnenjska raziskava neodvisnega centra Levada je pokazala, da jih podpira samo sedem odstotkov Rusov. Nasprotno jih je kar 82 odstotkov podprlo osnutek nove zakonodaje o bogokletnosti in skrunjenju verskih objektov, kar naj bi po novem kaznovali s triletno zaporno kaznijo ali denarno kaznijo v višini od 2400 do 5000 evrov. Nova zakonodaja je posledica številnih incidentov, ki so bili usodni za veliko lesenih križev, v katedrali Kristusa Odrešenika pa je psihiatrični bolnik s črnilom polil ikono.

Previdno, religija!

Kako občutljivi so v Rusiji, kar zadeva pravoslavne teme, dokazuje tudi razstava v moskovskem centru sodobne umetnosti Vinzavod Duhovne laži slikarke Jevgenije­ Malceve, ki članice Pussy Riot upodablja v stilu pravoslavnih ikon. Sprožila je proteste pravoslavnih fundamentalistov, zaradi česar center zdaj varujejo pripadniki posebnih policijskih enot Omon.

Krovna ruska pravoslavna organizacija Narodni sabor je podobne proteste organizirala že zaradi razstave Prepovedana umetnost leta 2006 v muzeju in informacijskem centru Andreja Saharova, še bolj burno pa so se odzvali na razstavo Previdno, religija!, ki je bila v istem muzeju leta 2003. Muzej nosi ime po znanem sovjetskem disidentu Andreju Saharovu, po katerem je evropski parlament poimenoval nagrado, ki jo vsako leto podeljuje za svobodo misli. Tudi za to nagrado so letos med nominiranimi prav Pussy Riot, kar so ostro obsodili na ruskem zunanjem ministrstvu, kjer so pobudo označili za vmešavanje v delo neodvisnih ruskih organov, kritike je slišati tudi s strani nekaterih ­evroposlancev.

Zaradi provokativnih razstav, na katerih so Jezusa Kristusa prikazali v podobi Miki miške in Lenina, je Ruska pravoslavna cerkev proti nekdanjemu direktorju muzeja Andreja Saharova Juriju Samodurovu ter kuratorju razstave Andreju Jerofejevu vložila tožbo zaradi spodbujanja sovražnega govora, netenja verskega sovraštva in žaljenja verskih čustev. Omenjeni sodni proces je prinesel tudi prvo skupno akcijo Tolokonikove,­ Verzilova in Jekaterine Samucevič, med katero so vdrli v sodno dvorano in sojenje prekinili z glasnim igranjem na kitaro, ob naslednji akciji pa nameravali na sodišču izpustiti kar 3500 živih ščurkov. Performans Sodišče ščurkov je bil prva samostojna akcija moskovske frakcije anarhistične umetniške skupine Vojna, ki se je po sporu ločila od originalne, torej sanktpeterburške Vojne. Tolokonikovo in Verzilova so od tam izgnali, ker naj bi policistom med eno od akcij izdala soaktivista in ga pozneje celo oropala. »To so laži – brutalne stare laži. To je bil umazan razkol zaradi umetniških nesoglasij,« je Verzilov odločno zanikal obtožbe.

Toda občutek ostaja, da vse v zvezi z njim povzroča trenja, naj bo ruska družba, umetniška skupina Vojna ali celo človekoljubna organizacija Amnesty International. Medtem ko je Verzilova ameriški Amnesty International med turnejo po Združenih državah Amerike ves teden nosila na rokah, se je direktor ruskega urada omenjene organizacije Sergej Nikitin odločno distanciral od njegove zadnje pobude o sestavi črnega spiska Pussy Riot po zgledu črnega spiska z imenom ruskega odvetnika Sergeja Magnickega. Ta je v ruskem priporu umrl v sumljivih okoliščinah, zdaj pa naj bi s sankcijami kaznovali šestdeset domnevno odgovornih za njegovo smrt. Omenjeni incident je bil v svetovnih medijih deležen precej manj pozornosti od Pussy Riot, ki so povsem zasenčile tudi sodno sago šestnajstih udeležencev majskih opozicijskih demonstracij, čeprav jim zaradi domnevnega pozivanja k množičnim nemirom in napadov na policiste grozi kar deset let zapora.

Revolucija za vsako ceno?

So Pussy Riot dejansko zgolj nedolžne zagovornice svobode govora, kot je lahkotno zletelo iz ust Yoko Ono? Omenjeni argument neprestano reciklirajo tudi mediji, med katerimi so nekateri celo preveč puritanski, da bi si drznili v prispevkih zapisati besedo »pussy«. Washington Post je o njih poročal pod naslovom »Ruske pank rokerice so bile obsojene na dve leti zapora zaradi protestnega koncerta«, v New York Timesu pa so pisali o »ruski pank zasedbi, ki je bila zaradi protiputinskega protesta obsojena zaradi huliganstva«.

To je sprenevedanje brez primere, saj Pussy Riot niso znane le po eksplicitnem besednjaku, ampak tudi po eksplicitnih dejanjih. Koliko gorečih privržencev Tolokonikove z enako naklonjenostjo kot njen inteligentni in čustveni zaključni sodni nastop sprejema njeno sodelovanje v javni protestni orgiji pičle štiri dni pred porodom. »Jebemo se za naslednika – malega Medvedka«, je v ozadju razgrnil napis umetniški vodja Vojne Aleksej Plucer - Sarno, gizdalinsko oblečen v frak in cilinder.

»Ustvarjam nov kreativni jezik za svobodno herojsko monumentalno umetnost. S tem se ukvarjam že dvajset let. Sem medijski umetnik in ustvaril sem specifičen jezik skupine Vojna. Pussy Riot so prevzele omenjeni jezik, poleg tega so bile vse tri nekoč aktivistke Vojne. Aktivizma so se naučile od najboljših učiteljev – Olega Vorotnikova in Natalje Sokol. Želim jim veliko sreče. So politične zapornice v čistem pomenu besede,« jih je Plucer - Sarno označil za njihove ideološke naslednice. Preden so se znašle pod medijskimi žarometi, je njihove akcije razglašal za nekreativne, pri njegovih performansih pa naj bi bile zgolj statistke.

A pustimo ob strani umetniško zavist in se raje posvetimo svetovnemu nazoru skupine Vojna, ki so ga menda posvojile tudi Pussy Riot. Nekaj je gotovo – tisti, ki jih primerjajo s pisateljem Fjodorjem Dostojevskim in dolgo tradicijo disidentstva sredi ruske inteligence, so v globoki zmoti. V najboljšem primeru so naslednice ruskih anarhistov 19. stoletja, kakršen je bil Nikolaj Berdjajev, ki se je osredotočal na propagando anarhističnih dejanj, s katerimi je množice spodbujal k boju proti državni korupciji in avtoritarnosti. Njegov cilj je bila revolucija za vsako ceno.

Napačni razlogi za podporo Pussy Riot

Tudi Vojna se skrbno posveča propagandi svojih performansov, kakršen je bil Revolucija pred palačo, med katerim so prevrnili sedem policijskih vozil. Vodilnima aktivistoma Olegu Vorotnikovu in Leonidu Nikolajevu, ki sta poniknila v ilegalo, zaradi omenjene akcije grozi do sedem let zapora. Iz pripora, kjer sta sedela zaradi obtožb o huliganstvu, so ju spustili na podlagi varščine, ki jo je omogočil sloviti britanski grafitar Banksy z velikodušnim darilom v višini sto tisoč evrov. Portret ogromnega falusa na dvižnem Litejnem mostu čez reko Nevo v Sankt Peterburgu, nasproti tajne službe FSB, je skupini Vojna prinesel denarno kazen v višini petdeset evrov in hkrati nagrado za najbolj inovativno umetniško delo, ki jo delno sponzorira rusko ministrstvo za kulturo.

V komentarju Napačni razlogi za podporo Pussy Riot se ruski novinar in analitik Vadim Nikitin sprašuje, ali se številni zahodni voditelji, ki pozivajo k njihovi izpustitvi, zavedajo, kdo pravzaprav so, in ali jih niso podprli zgolj zato, da bi nagajali Rusiji. »V medijski histeriji, ki spremlja primer Pussy Riot, leži globoko nerazumevanje. Članice Pussy Riot niso liberalke, ki se borijo za svobodo govora. Vsakemu, ki v njih poskuša videti več kot nasprotnice Kremlja, bi moralo biti jasno, da nič manj od Putina ne prezirajo kapitalizma, in to tako v Rusiji kot na Zahodu. V isti koš uvrščajo tudi tuje medijske konglomerate, kot je Murdochova News Corp., kjer o njih niso poročali nič manj goreče kot drugje. Privržencem Pussy Riot mora biti jasno, da si prizadevajo za stvari, ki so za zahodni establišment enako strašljive kot za ruski: svobodo od patriarhata, kapitalizma, religije, konvencionalne morale, neenakosti in celotnega korporativnega državnega sistema.«

Feministična kritika

Predstavnice Pussy Riot se deklarirajo za predstavnice tretjega vala feminizma, ki promovira LGBT teme in nasprotuje »despotizmu tradicionalne družine«, kar za Rusijo ni nič manj občutljiva tema kot pravoslavje. Istospolne poroke podpira komaj 14 odstotkov Rusov, večina zavrača tudi liberalni koncept spola kot socialnega konstrukta. »Kar zadeva omenjeno temo, je Rusija nekje tam, kjer so bile Združene države Amerike in Velika Britanija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Seveda bi Pussy Riot celo čez lužo delovale radikalno,« je na spletnem portalu Da Russofile zapisal Anatolij Karlin, podiplomski študent politične ekonomije na Univerzi v Kaliforniji, Berkeley.­

S kritikami so se oglasile celo feministke, ki izpodbijajo prevladujočo tezo, da gre za moderne junakinje, ki se borijo za svobodo, demokracijo, seksualno osvoboditev in proti zlobnemu diktatorju. Na spletni strani peopleofcolororganize.com je mogoče prebrati komentar Pussy Riot: čigava svoboda, čigav upor?, katerega glavna teza je, da so članice zasedbe pravzaprav žrtve anarhistične umetniške skupine Vojna, ki svoje aktivistke pogosto sili v za ženske poniževalne in do žensk sovražne pornografske politične akcije, s čimer promovirajo pravico moških do spolnega zasužnjevanja žensk in pornofikacije feminizma.

Za nesprejemljivo so označili javno orgijo v moskovskem biološkem muzeju ­Jebemo se za naslednika Medvedka, s katero je Vojna leta 2007 javno protestirala proti Putinovemu nasledniku Dmitriju Medvedjevu, saj naj bi bile v njej aktivistke, med njimi tudi devet mesecev noseča Tolokonikova, reducirane na mrtva telesa. Akcijo, med katero je aktivistka Vojne iz trgovine ukradla piščanca tako, da ga je skrila v vagino, so primerjali s spolnim suženjstvom, o posnetku gole Tolokonikove, po kateri se plazi mrčes, pa zapisali, da povezava med žensko in mrčesom ne bi mogla biti bolj očitna. »Če želimo biti dejansko solidarni z zaprtimi dekleti, ne smemo obsoditi samo nepravične ruske države, pač pa tudi nasilje aktivistov iz skupine Vojna. Treba je obsoditi pandemično spolno nasilje, prisotno v večini moškocentričnih in anarhističnih aktivističnih skupin.«

Medijska seksualizacija in infantilizacija

Ameriška antropologinja Sarah Kendzior ugotavlja, da so zahodni mediji fenomen Pussy Riot predstavili tako, kot si sami predstavljajo disidentstvo, ki je v novi informacijski dobi zreducirano na mladostno uporništvo in rokenrol. Zahodni mediji so po njenih ugotovitvah pri opisovanju deklet prevzeli uradni jezik ruskih oblasti, s čimer naj bi ruske aktivistke zreducirali na nepomembne mlade pankerice in jim tako odvzeli vsakršno veljavo. Zanimiva je tudi njena ugotovitev, da mediji trem moškim aktivistom zagotovo ne bi posvetili toliko glamuroznih zapisov o njihovem videzu, kot so jih bile deležne Pussy Riot. »Trije moški sedijo na moskovskem sodišču in čakajo na obsodbo. Najmlajši, izkušen aktivist, ki ga zahodni mediji opisujejo kot ‘bujnega seks simbola z ustnicami Angeline Jolie’, se spogleduje s kolegom aktivistom, ki so ga pri tiskovni agenciji AP kovali v zvezde zaradi njegovega ‘predrafaelskega videza’. Med njimi sedi tretji moški, ki so ga zaradi pomanjkanja glamurja pri The New Republik označili za ‘možgane skupine s kuštravo umazano blond grivo’,« se je iz medijskih poročil ponorčevala tako, da je spremenila spol glavnih protagonistk.

Tudi Kendziorjeva je pod drobnogled vzela napačno predpostavko, da so v zaporu končale, čeprav niso storile nič. »Zaprli so jih zaradi namernega provokativnega dejanja, kar njihovemu performansu daje relevantnost. Ruski državni mediji so jih spremenili v spolne objekte in jih infantilizirali, s čimer so poskušali marginalizirati njihovo kritiko in jim odvzeti politično veljavo. Z osredotočanjem na njihov videz ter nostalgične predpostavke o mladostnem pankovskem individualizmu, so zahodni mediji storili enako napako. Zreducirali so jih na ‘punkettes’, saj se tako bolj skladajo z zahodno percepcijo in fantazijami.«­

Konyfikacija Pussy Riot?

»Pussymanija« je po nekaterih ocenah posledica najbolj množične manipulacije javnega mnenja v sodobni zgodovini. Joshua Foust iz American Security Projecta je našel veliko podobnosti med kampanjo za osvoboditev Pussy Riot in kampanjo Kony 2012. Gre za spletni video, s katerim je ameriška nevladna organizacija Nevidni otroci poskušala spodbuditi neposredno vojaško intervencijo v Ugandi in si ga je ogledalo več milijonov ljudi, mnogi so mu očitali prikrojevanje dejstev ter spornost ideje o reševanju otrok z vojaško intervencijo.

»Preganjanje Pussy Riot ni pravično, proti čemur je treba protestirati. Na žalost gibanje Free Pussy Riot neprijetno spominja na kampanjo Kony 2012, ki zbuja navdušeno podporo za nekoga, ki se bori za dobre cilje, ne sprašujejo pa se o njegovih metodah. Feministična pank glasba in umetnost sta čudoviti, vendar z njima ne moreš rešiti konkretnih problemov,« je prepričan Foust, ki je kritičen tudi do komercializacije političnega aktivizma. Njegovo kritiko v blogu Pussy Riot in protestni spektakel izpodbija znana blogerka Marcy Wheeler: »Foust sugerira, da so se Pussy Riot znašle v središču medijske pozornosti samo zato, ker so njihove članice lepa dekleta iz pank benda z nespodobnim imenom. Dejstvo je, da so pozornost pritegnile s številnimi performansi, v katerih so nosile obrazne maske, s katerimi so prikrile individualnost in ­lepoto.«

Wheelerjeva spektakel označi za legitimen način političnega aktivizma, še posebej ker so ga aktivistke ustvarile same. »S spektaklom so se ponorčevale iz Putinove oblasti in pritegnile pozornost Zahoda ter se tako zaščitile. Kazen je bila mila, s čimer je ruska oblast poskušala potrditi svojo avtoriteto. Če bi se odločili za strogo kazen, bi pokazali svojo nemoč.« Pussy Riot so po njenem del širšega ruskega opozicijskega protestnega gibanja, majhen kamenček v precej kompleksnem mozaiku.

Dvojna merila

Pussy trio je bil na dveletno zaporno kazen obsojen na podlagi 213. člena ruskega kazenskega zakonika, ki huliganstvo označuje za »resno kršenje družbenega reda, ki izraža prezir do družbe zaradi političnega, ideološkega, rasnega in nacionalnega sovraštva ali sovražnosti in ga organizirana skupina ljudi stori z vnaprejšnjo namero«. Za to predvideva do sedem let zapora.

Alexander Mercouris na spletni strani Da Russophile opozarja, da Rusija ni edina država s takšno zakonodajo. V Veliki Britaniji obstaja zakon proti »grožnji, zmerjanju ter žaljivemu vedenju in besedam«, kar še posebej ostro kaznujejo, »če žrtev postane predstavnik konkretne verske ali rasne skupine in če gre za dejanje sovražnosti do konkretne verske ali rasne skupine«. Tudi na Poljskem izrekanje bogokletnih besed v javnosti kaznujejo z zaporno kaznijo do dveh let.

V New Yorku so na shodu v podporo Pussy Riot aretirali več ljudi, ker so zaprli pločnik, štirim posnemovalcem Pussy Riot, ki so v kölnski katedrali pripravili podoben performans, pa grozi triletna zaporna kazen. »Pravica do protesta ni nad pravico do religiozne svobode in verskih čustev vernikov,« je incident pospremil predstavnik katedrale Robert Kleine. Prav mu je dala tudi italijanska novinarka Enza Ferreri: »Številni člani bundestaga so na rusko veleposlaništvo v Berlinu pošiljali protestna pisma zaradi Pussy Riot. Zdaj imajo sami podoben problem. To kaže, da so iz Pussy Riot poskušali ustvariti nekaj, kar niso.« Mihail Remizov, direktor ruskega inštituta za nacionalno strategijo, upa, »da bo omenjeni incident na Zahodu poskrbel za vsaj nekaj samorefleksije in bolj uravnotežen pogled na Putinov režim in prepričanje o divjaški Rusiji na splošno«.

Na dvojna merila opozarja tudi Anatolij Karlin: »V demokratičnih državah je treba sprejeti kompromis med pravico do svobode govora in ohranjanjem družbenega reda. Ali so omenjeni zakoni nepravični? V večini primerov da, vendar obstajajo, in to ne samo v obskurni Rusiji, ampak tudi na razsvetljenem zahodu. Berite časopisne naslove. Prejšnji teden sem prebral: Nekdanjega (ameriškega) marinca so poslali na neprostovoljni psihiatrični pregled, ker je na svojem facebooku objavljal protivladna besedila. Če bi se to zgodilo v Rusiji, bi povsod brali o vračanju prisilnega sovjetskega psihiatričnega zdravljenja.« Za neokusne označi tudi primerjave sodnega procesa proti Pussy Riot s stalinskimi procesi, saj so bili prav pravoslavni verniki velikokrat žrtve boljševikov, ki so tako kot Pussy Riot kariero začeli »kot levičarski borci proti ­avtoritarnosti«.

Blagovna znamka, primerljiva s Che Guevaro?

Zaradi podpore zvezdnikom, kot so Madonna, Paul McCartney, Björk, Sting in še bi lahko naštevali, je skupina Pussy Riot postala popkulturni fenomen, kar je po mnenju medijskega analitika Williama Dunkerleyja vse prej kot naključje. V teoriji zarote pod naslovom Kako Pussy Riot in Berezovski [pobegli oligarh Boris Berezovski] snujejo revolucije je zapisal, da naj bi londonsko piar podjetje Bell Pottinger znanemu britanskemu glasbenemu agentu ponudilo sto tisoč evrov za vsakega njegovega glasbenika, ki se bo javno zavzel za Pussy Riot.

Dunkerley, ki je tudi avtor knjige Lažni umor Litvinenka, nadaljuje, da je imelo medijsko podjetje Bell Pottinger prste vmes tudi pri promociji »lažne medijske zgodbe o umoru nekdanjega agenta KGB Aleksandra Litvinenka«, ki je leta 2006 v Londonu umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem. »Londonski mrliški oglednik ni nikoli zaključil, da je šlo za umor, prav tako ni neposrednih dokazov o vpletenosti ruske države. Gre za zaroto Berezovskega,­ ki ni skrival teženj po revoluciji v Rusiji. Tega ne skrivata niti Tolokonikova in njen mož Pjotr Verzilov, zaradi česar so njuni mladostni podvigi več kot brezobziren ekshibicionizem.«­

Pussy Riot so zelo vroče blago, zato so njihovi odvetniki že zaščitili njihovo blagovno znamko. »Denarja ne bodo terjale od ljudi, ki bodo njihov material uporabljali v nekomercialne namene. Na žalost se ob njihovih somišljenikih in podpornikih najdejo tudi posamezniki, ki njihovo ime uporabljajo za vprašljive projekte, s katerimi ciljajo na slavo in bogastvo, ali pa želijo omadeževati njihovo dobro ime,« je odločitev pospremil odvetnik Mark Feigin.

Pod okrilje jih je pripravljena vzeti tudi ruska producentska hiša Sever Production, ki ocenjuje, da je blagovna znamka Pussy Riot že zdaj vredna najmanj milijon ameriških dolarjev. »Pripravljeni smo jih promovirati kot mednarodno glasbeno blagovno znamko. Pussy Riot zdaj ustvarjajo neobdelano, precej dolgočasno, a zanimivo pank glasbo. Škandalozna slava jim sama po sebi ne zagotavlja, da bodo ljudje kupovali njihove albume. Potrebujejo pomoč profesionalcev. Iz njih lahko naredimo najbolj popularno rusko skupino na zahodu po duetu Tatu [Rusijo so predstavljali na Evroviziji], ki bo polnila stadione po svetu. Blagovna znamka Pussy Riot lahko postane ne le simbol nove svobodne Rusije, ampak tudi simbol svobode po svetu, nekaj takega kot Che Guevara. Če bomo iz njih ustvarili globalno glasbeno blagovno znamko, bo ta vredna več deset milijonov dolarjev,« je ocenil predstavnik producentske hiše ­Konstantin Čerepkov.

Da Pussy Riot ciljajo predvsem na mednarodno občinstvo, govori že izbira angleškega imena, ki je v šalah že degradiralo predvsem v Free Pussy. Zapornice vesti, kot jih je označil Amnesty International, si brez dvoma zaslužijo podporo, vendar ne s prežvečenim in neresničnim argumentom, da niso storile nič. ¾


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

1/10/2012 clanek-2129781.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo