Podobno kot Romanovi je tudi ruski predsednik Vladimir Putin prišel na oblast, ko je bila država v razsulu, z železno roko pa je poskrbel za stabilizacijo političnih razmer in konsolidacijo gospodarstva. Tako profesor zgodovine z dunajske univerze Andreas Kappeler primerja Putinove dosežke z dosežki Tretjega Rima.

Mite, povezane s carizmom in drugimi turbulentnimi obdobji ruske zgodovine, v svojih knjigah razbija ruski pisatelj Mihail Sarbučev, saj meni, da je imperialistična paradigma za Ruse pogubna. Z njim smo se pogovarjali po predstavitvi knjige Krst Rusije – blagoslov ali prekletstvo, na kateri so ga navzoči zmerjali s šarlatanom in mu svetovali, naj se raje kot pisateljevanju posveti drugemu poklicu.

Letos mineva štiristo let od padca dinastije Romanovih. Zadnja velika Putinova tiskovna konferenca je bila obarvana z njimi, saj so novinarje med drugim obdarili z njim posvečenim koledarjem. Kaj naj bi to pomenilo?

Gre za obujanje imperialistične paradigme, ki so jo Rusiji vsilili. Začelo se je pri carici Jekaterini II. In kaj sploh je imperij? Ne gre samo za tvorbo, ki je ogromna, ampak morajo nujno obstajati center in kolonije. Prva ruska kolonija se je pojavila v zadnji tretjini 18. stoletja – Gruzija. Vojna z Gruzijo leta 2008 je bila v tem pogledu zelo simptomatična. Rusija je šla v vojno zato, da bi ubranila svojo imperialistično doktrino. Dandanes so takšni poskusi videti zelo komično, vendar ne kaže pozabiti, da v Rusiji obstajajo zelo vplivni posamezniki, ki obujajo imperialistične tendence.

Kar se tiče Ruskega imperija, je nekaj zelo važnih zgodovinskih točk. Prva je vojna z Napoleonom leta 1812, ko sta se spopadla dva imperija. Zmagal je ruski. Takrat se je oblikoval zemljevid Evrope, kot ga poznamo zdaj. Angliji ni bila po godu krepitev celinske Evrope, zato je storila vse, da bi od nje odtrgala Rusijo, ki se je zato usmerila na Azijo. Težava je v tem, da je Angležem kristalno jasno, kaj je to imperializem, saj so ga izpopolnili do potankosti. Vsa njihova kultura je imperialistična in v tem živijo kot riba v vodi. Povsem nekaj drugega je Rusija, za katero je bila imperialistična paradigma nekaj novega, na kar ni bila pripravljena. Ni vedela, kaj početi z na novo osvojenimi ozemlji. Naj ustvarja kolonije, kot jih poznajo Angleži, ali misijonarske kolonije po španskem zgledu v Južni Ameriki? Rusi so nova ozemlja obravnavali kot nadaljevanje svojega doma, kar nas je tudi pogubilo.

Pogubilo v kakšnem smislu?

Vsaka imperialistična politika je protinacionalna, zato so ruskemu narodu na vsak način poskušali preprečiti idejo nacionalne samobitnosti. Zgodil se je genocid nad ruskim narodom. Vzemimo samo Putina. Takoj ko je prišel na oblast, je vrnil sovjetsko himno. Njen tekst so predelali tako, da so iz njega črtali besedno zvezo velika Rus in jo nadomestili z Rusijo. Gre za tendenco, da iz vseh uradnih dokumentov črtajo besedo ruski, zamenjala jo je beseda rossijski. V potnem listu ni več narodnosti, v ustavi ni besede Rus, ampak večnacionalni narodi Rusije. Rusov je 80 odstotkov, vendar nam odrekajo pravico biti državotvorni narod. Vsi drugi imajo pravico, da se opredeljujejo za Tatare, Čečene, samo Rusi ne. Na vse Ruse so preložili odgovornost za imperialistično politiko carja, kar je bila pretveza za odvzem naših pravic. Prišlo je do pozitivne diskriminacije, ki se je nekoč imenovala proletarski internacionalizem.

Od omenjene imperialistične doktrine profitirajo tisti, ki imajo v rokah finančne tokove. Temelj ruskega gospodarstva je denar kriminalnega izvora, ki je pod nadzorom etničnih diaspor. Zato naši politiki nikoli ne bodo podprli nacionalne ideje, saj bi se morali v tem primeru posloviti od svojega bogastva.

Kakšen sistem ima Rusija zdaj? Je to nekakšen novi carizem?

Kakšen carizem neki! To je stalinistična nomenklaturna oligarhija. Narobe je razmišljati, da se je v 90. letih v Rusiji zgodil desni prevrat. Šlo je za bitko levih in ultralevih, ki so želeli demontirati Sovjetsko zvezo, ki se je odmaknila od leninističnih principov. Med letoma 1991 in 1993 je skoraj prišlo do spremembe elit, vendar so stari kadri to preprečili. Vse, ki so prišli na oblast v tem času, so uničili. Šlo je za prenos finančnih tokov iz enega v drugi klan, vendar še vedno znotraj nomenklature. Ruski biznis je bil vedno tak. Vsi aktualni ruski politiki in oligarhi izhajajo iz Komunistične partije ali Komosomola, celo zaprti oligarh Mihail Hodorkovski.

Kdo je pravzaprav ruski oligarh Mihail Prohorov? Kako je lahko pri dvajsetih letih postal milijarder? Ni lažjega, če si sin visokega uslužbenca nekdanje komunistične strukture Goskomsporta, kjer se je obračalo ogromno denarja.

Oligarhi so pravzaprav novi fevdalci. To so nomenklaturni fevdalci. Napajajo se na račun državnih podjetij, za katera oblast vztraja, da ne smejo bankrotirati. So t. i. nacionalni dragulji. Vodstvo Avtovaza podpirajo že dvajset let, pa čeprav mu v tem času ni uspelo narediti nič novega.

Ali se strinjate z oceno avstrijskega profesorja zgodovine Andreasa Kappelerja, da Putin tako kot Romanovi ves čas stavi na pomoč Ruske pravoslavne cerkve?

Najprej želim poudariti, da je krščanska tradicija v Rusiji izgubljena. Spomnite se samo dogodkov iz leta 1917. Zdaj obstaja boljševistična psevdoreligija, ki jo je ustvarila takratna politična konjunktura. Za svoje naloge je bila uspešna. Cerkev je postala instrument manipulacije tako nemških nacistov kot tudi Stalina. Gre za intrigo, ki je premamila veliko povsem dostojnih ljudi. Ko govorimo o Ruski pravoslavni cerkvi danes, ne govorimo o duhovni tradiciji, ampak o čistem političnem konceptu, ki je prav tako imperialističen. Pri nas zmagujejo sile, ki želijo Rusijo videti kot imperij. Cerkev je njihov pomočnik.

Čeprav je Rusija po ustavi posvetna država, je Putin vse povedal z nasvetom, da je treba imeti do ustave umetniški odnos. Včasih so poudarjali, da je treba imeti umetniški odnos do Leninovih tekstov. Gre za komunistično frazeologijo. Vsi ti koncepti nastajajo v istem poslopju.

Ali se strinjate z mnenjem pisatelja Nikolaja Leskova, da je bila Rusija krščena, ne pa tudi razsvetljena?

O tem so govorili vsi ruski misleci 19. stoletja. Znana je izjava Dmitrija Ivanoviča Pisarja, da smo revni, ker smo neumni, neumni pa zato, ker smo revni. V svoji najnovejši knjigi Krst Rusije – blagoslov ali prekletstvo pišem, da je duhovnost stvar posameznika, pri nas pa je šlo vedno za monarha, ki rešitve sprejema za vso nacijo. Poglejte samo Romanova, ki je bil zelo veren, ali pa denimo Ivana Groznega, o katerem nihče ne dvomi, da njegova dejanja niso bila najbolj milostna. So pa zato pripeljala do povečanja ozemlja države in spremembe geopolitične situacije.

Vrniva se k Romanovim. Ali drži, da je bilo za preprostega človeka zelo težko živeti v času carizma?

Ruski imperij na začetku 20. stoletja seveda ni bil idealen. Bilo je veliko socialnih problemov, vendar ne moremo trditi, da jih niso poskušali reševati. Nikolaj II. je oblikoval dumo, obstajala je svoboda zbiranja, sodišča s poroto. Družba je postajala dinamična, vendar ne dovolj, da bi se izognili revoluciji. Car Nikolaj II. je bil brez dvoma tragična figura. Če bi bil preprost človek, bi mi ga bilo še celo žal, vendar je bil monarh, kar pomeni Bog v človeški podobi.

Imperialistična politika je bila vedno na prvem mestu, zato ni imel ne časa ne sredstev, da bi se posvetil socialnim problemom. Če hočeš kolonizirati ves svet, potem to zahteva veliko truda. Začela se je vojna z Nemčijo, za katero mi še zdaj ni jasno, zakaj. V njo je Rusijo z intrigami zvabila Anglija, kar je stara tema. Spomnite se antante, rusko-turških vojn … Ali je bilo paktiranje z Anglijo za Rusijo dobro, je seveda drugo vprašanje.

Nikolaju II. je bil zelo blizu Grigorij Rasputin, za katerega v zadnjem času vlada veliko zanimanja. V novem filmu ga je odigral Gérard Depardieu, lani pa je izšla tudi nova biografija. Zakaj tolikšna pozornost?

Rasputin je bil človek, ki je najbolj odražal duha prevladujoče ideje – pravoslavje, samodržavnost, narod. Bil je pravi patriot, ki je bil predan Rusiji, kot jo je razumel. Bil je zelo veren kristjan in monarhist, ki je iskreno ljubil carja, kar ga je pogubilo. Car je bil v resnici šibak in v tistem prelomnem trenutku ni bil sposoben upravljati države. Veliko krivde kaže spet pripisati njegovim imperialističnim ambicijam. Rusija se je začela rušiti leta 1905, ko je izgubila rusko-japonsko vojno, kar je bila absolutno kolonialna vojna, ki ni imela nobenega smisla. Šlo je izključno za pravico biti velik.

Rasputina so poimenovali kar sveti hudič. Ali je to poštena ocena?

Tako so ga imenovali njegovi sovražniki. Odstranili ga niso po naključju. Bil je politik in dostojnim ljudem je v politiki zelo težko. Car že pred tem ni bil blizu narodu, z umorom Rasputina pa je izgubil še zadnjo povezavo. Rasputin je bil tista figura, s katero je carski dvor dokazoval, da je blizu ljudem. Car ga je izdal, ker je padel pod vpliv svojih angleških sorodnikov.

Kdo ga je ubil in zakaj?

Uradno je šlo za tri morilce. Prvi je bil Vladimir Puriškevič, politična prostitutka v najboljšem pomenu besede, saj so mu celo boljševiki prizanesli. Drugi je bil grof Feliks Josupov, znani sanktpeterburški gej, ki je bil del angleškega lobija, ki je bil v dinastiji Romanovih zelo močan. Tretja oseba je Vernon Kell, oficir angleške vojaške obveščevalne službe. Še iz angleško-burske vojne je bil velik osebni prijatelj Winstona Churchilla, ki je bil največji rusofob v zgodovini. Angleška tajna služba je hotela, da bi se Rusija in Nemčija spopadli, saj bi s tem oslabili celinsko Evropo. Rasputin je bil velik pragmatik in je nasprotoval nesmiselni vojni. Tudi zaradi nje je 20. stoletje prineslo popolno prevlado anglosaškega sveta.

Zakaj so Rasputina izbrali za vlogo poosebljenega zla carizma?

Boljševikom je prav prišla podoba Rasputina kot komičnega klovna, ki so jo ustvarili njegovi morilci. Tako so dokazovali, kako degeneriran je bil carski režim. Govorili so: »Ves je gnil. Poglejte samo tega klovna.« Rasputina so poskušali diskreditirati že za časa življenja. Podtikali so mu orgije, kar je seveda mit. Ker je bil blizu carju, je bil vedno pod nadzorom policije in nobeno policijsko poročilo ne potrjuje razvratnega življenja.

Ali bi morali Stalinu soditi na nečem podobnem, kot je bilo nürnberško sodišče?

Da, vendar še zdaleč ne samo njemu. Stalina so demonizirali, v resnici pa ni bil nič slabši od drugih. Njegova »zasluga« je, da je ustvaril razredno nomenklaturo, ki je izvrševala vse zločine in je še dandanes živa. Hruščov je obsodil Stalina, čeprav je bil sam pripadnik istega razreda. Njegova dejanja so bila nemara še hujša od Stalinovih, saj je začel povsem trockistične čistke.

V parlamentarni skupščini Sveta Evrope so pred leti sprejeli resolucijo o izenačenju stalinizma in nacizma. Ruski televizijski novinar Aleksander Arhangelski je prepričan, da so se izognili obsodbi boljševizma, saj se bojijo evropskih socialistov. Se strinjate?

Vsekakor. Stalin kot demon je nujen, da lahko naprej širijo idejo komunizma. Spremenili so ga v personalizirano zlo.

Kaj pa vloga Lenina?

To je najbolj mitologizirana oseba svetovne zgodovine. Kar se tiče njega, ne moremo verjeti ničemur, saj so sistematično uničevali vse z njim povezane dokumente. Po njegovi smrti so ustanovili sodišče za marksizem in leninizem, njegova glavna naloga pa je bilo uničiti vse dokumente o Leninu, o čemer obširno piše njegov sekretar Boris Božanov, ki je potem emigriral. Ukaz za to je dal Stalin osebno. Ko je umrl vožd, ki so mu v središču Moskve postavili mavzolej, so ljudem ukazali, da morajo na sodišče dostaviti vse z njim povezane dokumente. Ene so uničili, druge so predelali.

Kakšno vlogo je igral?

V Rusiji kot politik ni imel večje vloge. Prav je prišel, da so maskirali razne interese. Usodnega leta 1917 je bil denimo Lev Trocki precej bolj vpliven in ima glavne zasluge za revolucijo. Lenina so mitologizirali, ker so hoteli to prikriti. Trockizem zato še dandanes živi. Veliko je mladinskih trockističnih gibanj. Marginalci vedno potrebujejo nekaj ideološkega.

Kaj po vašem opredeljuje trockista?

Gre za absolutno utopijo, ultrakomunistično gibanje. Država, v kateri je zmagal, je Kambodža v času Pola Pota, ki se je učil v Franciji. Francija je intelektualni inkubator komunističnih idej. Francoski socialisti so učili Lenina, tam pa je bil zelo aktiven tudi Marx.

Zgodovina se torej ponavlja. V mislih imam francoskega predsednika Françoisa Hollanda.

Vsekakor. Francoski predsednik je absoluten trockist. Njegov moto je izraz Eat the rich, Požreti bogate, kar je v Rusijo prignalo Depardieuja. Bogatim želi vzeti vse. Vse je treba deliti. Kot da bi šlo za Šarika iz romana Bulgakova. Najbolj strašno pri vsem skupaj je, da socialističnim idejam vedno sledi imperialistični fevdalizem. Francoske enote v Maliju so dokaz vračanja imperialnih tradicij, ki korakajo na krilih socializma. Socialisti v čeladah korakajo v kolonialnih odredih. Pred desetimi leti si je bilo nekaj takega mogoče predstavljati samo v najhujših narkomanskih sanjah.

Nekaj podobnega vidimo v Ameriki, kjer Obamo rišejo skupaj z Marxom, ker je začel omejevati male podjetnike, ki za Združene države Amerike predstavljajo bazo. Poleg tega propagira leve doktrine, kot je legalizacija LGBT-skupnosti. Pri tem želim poudariti, da pri vsem skupaj sploh ne gre za geje, ampak za manipulacijo z množicami. Pri nas so sprejeli zakon proti propagandi homoseksualnosti. Najbolj znani gej v državi je pevec Boris Majisejev, ki je član vladajoče Enotne Rusije. Je deklarirani gej. Gre za dvojne standarde. So ljudje, ki so lahko geji. To je nomenklatura. In so ljudje, ki tega ne smejo. Nanje bomo naščuvali pravoslavne fundamentaliste.

Pravite torej, da si vladajoči razred lahko privošči karkoli, ne glede na to, v kateri državi je?

Bolj ali manj. Kot srednjeveškim fevdalcem jim je dovoljeno vse. Jaz sem zakon, jaz sem država. Vse preostalo je raja, ki jo bom uporabil, kadar bo treba podkovati konje. Z množicami različno manipulirajo. Od kje je prišla ideja o varstvu okolja? Ozonske luknje, globalno segrevanje ozračja in podobne neumnosti so miti, s katerimi manipulirajo biznis. Prepovedujejo in ohranjajo status quo. Tudi socializem je tema, s pomočjo katere novodobni fevdalci manipulirajo z množicami, pa gibanje LGBT, ki je v rokah množičnih korporacij. To je nova religija. Tudi ateizem se včasih spremeni v religiozni kult. Od časov velike francoske revolucije se v svetu spopadata dve sili: buržoazija, ki sama nekaj proizvaja, zato zase zahteva enake pravice, kot jih ima vladajoča elita.

Komunizem je po vaše torej tudi religija, sredstvo za manipulacijo množic?

Da, predvsem zato, ker se ne da izpolniti niti ene njegove zaveze. Poglejmo samo obljubo o enakosti vseh. To je nemogoče doseči. Nekdo je v nečem vedno boljši od drugega. Nekdo je bolj len, spet drugi bolj ustvarjalen. Komunisti jemljejo bolj pridnim in ustvarjalnim in dajejo tistim, ki so bolj leni in manj sposobni. Len človek nima nobene želje, da bi karkoli počel, stimulacijo pa zgubi tudi priden. Tukaj ne kaže filozofirati. Zelo preprosto je.

Kakšne mite z narodom upravlja ruska oblast?

Mislim, da ruska oblast ničesar ne upravlja, ampak samo zbuja tak imidž. Putin zastopa interese ljudi, ki se za kulisami ukvarjajo z biznisom. Putin je zgolj politični predstavnik, kar je navaden teater.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber