»O, moj bog, Pariz! V popolnem strahospoštovanju ter z norim izrazom na obrazu se sprehajam po ulicah in se sprašujem, kako sem lahko preživel toliko časa v Moskvi, nikoli pa nisem zares obiskal francoske prestolnice?! Počutim se kot odvisnik od nezdravega ljubezenskega odnosa, ki se je nekega lepega dne odpravil na prijeten zmenek in ugotovil, kako prijetne so lahko stvari,« je moskovski dopisnik britanskega Independenta Shawn Walker na facebooku radostno objavil, ko se je odpravil na poletni dopust.
Brez pomišljanja se podpišem pod njegov opis odnosa, ki ga je v času več kot devetletnega dopisovanja ustvaril z ruskim megapolisom. Enako brezpogojno se strinjam tudi z nadaljevanjem, ki je sledilo čez mesec dni.
Srce največje države na svetu
»Komaj čakam, da se vrnem v Moskvo!« je zapisal pod fotografijo notoričnih ruskih prometnih zastojev, v katerih moj osebni rekord znaša pet ur.
Z deset milijoni in pol prebivalcev – ki jih je, zaradi legalnih in ilegalnih migrantov ter dnevnih vozačev, v resnici od 17 do 20 milijonov – je Moskva sedma najbolj naseljena prestolnica na svetu. Tudi sama sem z njo vzpostavila odnos, ki ga zaznamuje nihanje med ljubeznijo in sovraštvom.
Rusko glavno mesto stoji na bregovih reke Moskve, kar v prostem prevodu pomeni blatna reka, in ni samo eno najbolj naseljenih, ampak tudi največjih mest na svetu. Razteza se na kar 900 kvadratnih kilometrih in je tudi sicer polno presežkov. Bruto domači proizvod gospodarskega in političnega središča največje države na svetu znaša kar četrtino celotnega ruskega gospodarstva, njeni proračunski izdatki pa dosegajo 40 milijard dolarjev. V pregrešno dragem mestu, ki je na lanski Mercerjevi lestvici najdražjih mest na svetu zasedlo četrto mesto, država subvencionira pokojnine, porodniške in druge socialne programe, saj najšibkejši v tej betonski džungli brez tega ne bi zmogli preživeti.
Samo mesto je preživelo revolucije, epidemije kuge, požare, invazije in diktature. V 21. stoletju je njegov utrip hektičen, tempo pa skorajda brutalen. Če se hočete izogniti živčnemu zlomu, je dobro poiskati oaze, ki ponujajo relativni mir in spokoj ali kakšno drugo zadovoljstvo.
Brez tovrstnega omejevanja je kaos v moskovskem življenju neizogiben.
Patriarhijski ribniki
Na Patriarhijskih ribnikih v središču mesta živim dobrih pet let in so se mi usedli v srce. Poznam vse tukajšnje skrite uličice, trgovine, bare in butike, poleg tega pa me to zgodovinsko mestno središče nekoliko spominja na belo Ljubljano.
Ob ribniku s prijatelji pomladi in poleti organiziramo piknike, kar je tudi za Moskovčane najbolj priljubljena prostočasna dejavnost, saj si ne morejo privoščiti, da bi posedali v tamkajšnjih nesramno zasoljenih lokalih. Njihova imena so tako ali drugače povezana z znanim ruskim pisateljem Mihailom Bulgakovom, ki je tukaj živel v 30. letih prejšnjega stoletja, s prizorom tramvajske nesreče na Patriarhijskih ribnikih pa se začne tudi njegov najbolj znani roman Mojster in Margareta.
Cafe Mojster in Margareta je zaradi v živo odigranih ruskih uspešnic popularen predvsem med tujci, v bližnjem Bulgakovskem domu pa ponujajo tramvajske ekskurzije (v resnici gre za avtobus, ki je videti kot tramvaj) po poteh Bulgakova, med katerimi uprizarjajo tudi prizore iz znamenitega romana. Tako ni prav nič nenavadno, če se vam bo na klopci v parku pridružil brezglavi Berlioz, ki ga je obglavila »navadna sovjetska ženska«. Literarna znamenitost so Patriarhiijski ribniki tudi zato, ker je tja po Borodinski bitki prišel grof Pjotr Bezuhov iz Tolstojevega romana Vojna in mir, večkrat jih je omenjal tudi dramatik Anton Čehov, ki je živel nedaleč stran, v tem delu mesta pa se je rodila tudi tragična pesnica Marina Cvetajeva.
Na ozemlju, ki je pripadalo ruskemu patriarhu, so v 17. stoletju stali trije ribniki, o čemer še zdaj priča poimenovanje v množini, pa četudi je že v 19. stoletju ostal en sam ribnik. Leta 1932 so jih preimenovali v Pionirski ribnik, vendar se ime ni prijelo. Pičlih 0,99 hektara veliki in dva metra globoki ribnik je ohranil ime Patriarhijski ribniki in je zaradi ruske literature postal prava znamenitost.
Rdeči trg
Kadar me obiščejo gosti ali pa se želim naužiti zgodovine ali zgolj monumentalne lepote, se odpravim na Rdeči trg, ki je že več stoletij srce in duša Rusije. Za »krasnega«, kar je takrat pomenilo »lepega«, so ga poimenovali v 17. stoletju, dotlej pa je bil velikanski prostor zaseden s preprostimi lesenimi kolibami, ki jih je zelo pogosto zajel požar, zato so naselje poimenovali kar »Požar«.
Zdaj je že več stoletij največji simbol ruske državnosti, njegova veličastna zgodovina pa je neločljivo povezana z usodo ruskega naroda. Na njem so nekoč trgovali, prebirali carske ukaze in izvrševali njegove kazni. Zadnjo leta 1719, ko so po ukazu Petra I. na kol pribili domnevnega ljubimca prve žene carja Stepana Bogdanoviča. Obtožen izdaje in zarote je umrl po 14-urnem mučenju, ki ga ruski pisatelj Fedor Dostojevski opisuje v romanu Idiot.
V času »rdečih carjev« so na Rdečem trgu zgradili mavzolej Vladimirju Leninu, ki je bil sprva iz lesa in šele nato iz marmorja. Neenakomerno tlakovani trg je postal prizorišče vojaških parad, s katerimi so demonstrirali zvestobo sovjetskih državljanov svojim vladarjem. Rdeča armada se je 7. novembra neposredno z Rdečega trga podala na fronto, 24. junija 1945 pa se je h Kremeljskemu zidu, kjer so pokopani največji partijski veljaki in ob katerem komunisti še zdaj polagajo rdeče nageljne, vrnila s simboli poražene nacistične Nemčije.
Glavni trg v Rusiji v dolžino meri 330, v širino pa 70 metrov. Nedaleč stran od čebulaste kupole katedrale Vasilija Blaženega se na Kremeljskem stolpu ponosno bohoti rdeča zvezda.
Gorki park
V osrednjem parku kulture in oddiha z imenom Maksima Gorkega, kot je uradno ime največjega moskovskega parka, smo lani poleti vse večere preživeli v igranju brezplačnega namiznega tenisa. Športni park, ki se razteza vzdolž reke Moskve in meri 100 hektarov, so zgradili leta 1928, načrte zanj pa je izdelal avantgardni arhitekt Konstantin Melnikov. Kolosalno prostranstvo je zgleden primer totalitarne arhitekture, kjer so potekale grandiozne in razkošne praznične slovesnosti, na katerih je sodeloval ves sovjetski narod.
Park so nekoč krasile številne mavčne skulpture, na katerih so bila upodobljena napol gola telesa atletov obeh spolov, kar je bil del sovjetske propagande. Z njo so »zahodu sporočali, da se nanje pripravlja napad, vendar jim ni jasno, kakšna bo njegova moč«, so leta 1930 pojasnili v almanahu Rdeče armade.
Leta 1987 so rekonstruirali osrednjo alejo parka z dolžino 1250 metrov. Sovjetske skulpture so najprej preselili na drugo lokacijo, leta 1996 pa so jih povsem odstranili in jih tako zaščitili pred krajo in vandalizmom. Kmalu zatem so park prepustili samemu sebi in prijel se ga je sumljivi sloves nevarnega, kriminala polnega prizorišča. Čez dobrih deset let so mu z zasebnim kapitalom nadeli sodobno podobo in zdaj ga primerjajo kar z newyorškim Centralnim parkom.
Pozimi se spremeni v eno samo drsališče, ki je med Moskovčani med najbolj priljubljenimi, poleti pa se na njegovih urejenih zelenicah zbirajo predstavniki tako imenovanega ustvarjalnega razreda. Če bi vedel, da se v parku, ki nosi njegovo ime, zbirajo mladi predstavniki opozicije, ki revolucijo snujejo samo na internetu, bi se pisatelj revolucionar Maksim Gorki verjetno obračal v grobu.
Vrabčeve gore
Iz Gorki parka sprehod nadaljujemo vzdolž reke Moskve in se po nekaj kilometrih hoje po ravnem znajdemo pred prvim izzivom – strmim, 80 metrov visokim hribom. Ko se povzpnemo nanj, se pred nami razkrije Moskva v vsem svojem sijaju. Ogromen razgledni prostor stoji pred poslopjem Moskovske državne univerze (MGU), ki je bila z 240 metri dolgo časa najvišje evropsko poslopje.
Na Vrabčevih gorah, ki segajo 220 visoko in so najvišja točka v Moskvi, se vsak dan kar tare turistov, na katere celo v najhujšem mrazu prežijo prodajalci spominkov, ki ponujajo stare sovjetske uniforme, samovarje, kučme in matrioške precej dvomljive kakovosti. Čeprav so to verjetno poceni kitajski ponaredki, zanje zahtevajo astronomske vsote.
Mimogrede, razgledno točko je obiskal tudi knez teme Woland s svojim satanskim spremstvom, kar Bulgakov opiše v zadnjem poglavju Mojstra in Margarete.
Rdeči oktober
Če se bo po dolgem sprehodu prilegla tudi večerna zabava, jo v izobilju ponuja nekdanja tovarna čokolade Rdeči oktober. Daleč najbolj priljubljeno zbirališče moskovskih hipsterjev je zato že dobilo vzdevek vzhodni Soho.
Še pred petimi leti so v opečnatem poslopju na otoku Balčuk, ki je od Kremlja oddaljen samo 15 minut, proizvajali čokolado, zdaj pa je tam več deset modnih trgovin, galerij, restavracij, redakcij modnih časopisov in oglaševalskih podjetij ter neodvisne televizijske postaje Dež. Pravzaprav so ljubitelji iphonov in ipadov tam ustvarili kar svojo komuno, v kateri namesto čokolade proizvajajo »kreativne ideje« za vsak okus in žep.
Občasno je slišati govorice, da naj bi na prizorišču 150 let starega poslopja s pogledom na znamenito katedralo Kristusa Odrešenika zrasla bogataška stanovanjska soseska, v kateri naj bi en kvadratni meter prodajali po 20.000 dolarjev, a iz tega do zdaj ni bilo nič.
Duška si bomo dali v baru Strelka, klubih Raj in Rolling Stone, če bomo omagali, pa si lahko kar tam poiščemo prenočišče. V zapuščeni tovarni so pred kratkim odprli prvi hostel Fabrika, kjer se cene prenočitev gibljejo od 14 do 50 evrov. Bolj zahtevnim je na voljo butični hotel Rdeča zarja, kjer najcenejša soba stane 160 evrov.
»Moji Moskvi vlada povpraševanje in na voljo je vsaka ženska. Edino vprašanje je, za koliko denarja. Za tiste, ki so sem prišli, poti nazaj več ni. Ljudje živijo za danes, in ne za jutri,« DJ Smash prepeva v glasbenem hitu z naslovom Moskva nikoli ne spi. Zapomniti si velja tudi, da Moskva ne verjame solzam, kar je naslov filma, ki je leta 1980 prejel oskarja za najboljši tujejezični film.