Kako preživeti rusko zimo in se celo zabavati

Novosibirsk je otrpnil v zmrzali, kar pa ni ustavilo peščice navdušencev nad zimskim plavanjem, ki so se kljub ekstremnim temperaturam pognali v ledeno mrzlo reko. »Zmeraj te nekaj boli, enkrat glava, drugič hrbtenica, spet tretjič noge. Ko prideš iz ledene vode, postane tvoje telo za kakih 20 minut kot dobro namazan stroj,« je znanka Maša Sereda navdušeno pripovedovala med kosilom v prijetno topli moskovski restavraciji. Ne le da večina Rusov brez večjih težav preživlja hladno obdobje, ampak se med dolgimi zimskimi meseci celo zabavajo. Zlasti v najhujšem mrazu, saj ga navadno spremlja sončno vreme, ki je v zimski Rusiji pravi luksuz.

Zaradi obilice snega in temperatur globoko pod lediščem je zima postala eden od simbolov Rusije. Če upoštevamo uradno ogrevalno sezono, se v blagi obliki začne nekje v sredini oktobra in se vleče vse do sredine aprila. Prvi sneg najpogosteje pobeli ulice novembra in med Rusi je v navadi, da si ob prvih snežinkah čestitajo, kar pa ne velja za sibirski mraz, ki pritisne sredi decembra. Vseeno se nad njim ne pritožujejo, saj so se naučili nanj kar se da učinkovito pripraviti. Prvo pravilo je, da se celo pred odhodom v trgovino oblečejo, kakor da se odpravljajo na arktično odpravo.

Ni seksi, je pa toplo

Ko pritisne mraz, večina Rusinj iz omar potegne pregrešno drage šube (krznene plašče), ki še vedno prevladujejo tudi na moskovskih ulicah. Večino krzna proizvedejo na kitajskih farmah, Rusija pa ostaja glavna uvoznica na svetu. Kar je v toplejših državah modna muha ali stvar prestiža, je v Sibiriji stvar preživetja, vztrajajo ruski zagovorniki krzna. A tudi v največji državi na svetu je vse več takšnih, ki prisegajo na sintetične materiale. »Hči mi je kupila krzneno jakno, vendar sama še vedno raje hodim v puhovki, ki je precej lažja in zato bolj športna,« je razložila 60-let­na šport­na inštruktorica Tanja, ko je zavita od glave do peta prišla na večerne vaje pilatesa. »Pred vsemi sem se hotela le pohvaliti, da imam tudi jaz krznen plašč,« se je pošalila na račun ruske mentalitete.

Proti tej ruski mentaliteti se borijo tudi aktivisti Pete (Ljudje za etično ravnanje z živalmi), ki so letos začeli svojo prvo kampanjo proti nošenju krzna. Njen obraz je postala znana ruska televizijska voditeljica Olga Šelestova, ki na uličnih plakatih nastopa ob fotografiji zajca in s krvjo politega krznenega plašča ter opozarja, da je za plašč treba ubiti 30 zajcev. »Potrebnih bo kakih pet, deset let, da se bo začela spreminjati miselnost ljudi,« si ne dela utvar, da je pred njo preprosta naloga. Predvsem zato, ker je bila nekoč tudi sama ponosna lastnica plašča iz bele lisice, ki je bil za povrhu okrašen z lisičjimi repi in glavami. »Ko zdaj srečujem dekleta, ki nosijo plašče z živalskimi glavami in tačkami, si mislim, da ni nič manj seksi.« Na pomoč ji je priskočil aktivist Pete Robbie LeBlanc: »Ko ljud­je na svoje oči vidijo, da živali žive odirajo, jim drobijo grla ali usmrtijo z analnim elektrošokom, začnejo razumeti, kaj nošenje krznenega plašča pravzaprav pomeni.«

Škornji proti mačku

Precej manj problematično je nošenje tradicionalnih ruskih zimskih škornjev valenkov, ki so izdelani iz ovčjega filca in slovijo kot udobno in toplo obuvalo. Zaradi njih so ruski vojaki preživeli Napoleonove ter drugo svetovno vojno, ruske raziskovalce pa so greli med odpravami na severni tečaj. Razvili so se iz nogavice iz valjane volne, ki so jo v ruski savni potopili v kopel, jo oblikovali na kalupu ter posušili ob odprtem ognju, zaradi česar imajo menda terapevtski učinek. Ruski car Peter I. jih je predpisal celo kot učinkovito zdravilo proti mačku.

Po razpadu Sovjetske zveze je propadla četrtina tovarn, v katerih so izdelovali valenke, saj je povpraševanje po njih skoraj zamrlo. Ker niso imeli podplatov, jih je bilo treba kombinirati z gumijastimi galošami, kar ni bilo najbolj privlačno. Zdaj okorni ruski škornji doživljajo svoj povratek, in to ne samo na podeželju, od koder pravzaprav niso nikoli izginili, ampak so vse bolj priljubljeni tudi med modno ozaveščenimi prebivalci prestolnice. Zdaj jih na leto izdelajo že štiri milijone in pol parov. »Njihovo oživljanje se je začelo pred štirimi leti. Bili so brez oblike, zdaj pa so zelo lepi. Najpomembnejše pa je, da smo jim dodali podplate. Obožujejo jih mladi, stari, revni in bogati, saj obstajajo v raznoraznih oblikah in barvah, mladim pa so všeč predvsem takšni s snežinkami in rožicami,« je nad prodajo navdušen lastnik spletne prodajalne Lev Larin.

Nekoč so se ob novem letu obdarovali z okrašenim miniaturnim valenkom, neporočena dekleta pa so na božični večer svoj škorenj metala v zrak. Veljalo je, da morajo bodočega moža iskati v smeri, v katero se je obrnil.

Rokavička namesto psička

Nepogrešljiv del ruske zimske garderobe so kučme, volnene nogavice, ki jih babice pozimi prodajajo na vsakem vogalu in jih Rusi radi nosijo tudi doma ter v njih celo spijo, in rokavice z enim samim prstom, ki se imenujejo varežki, kar v prostem prevodu pomeni ročno oblačilo Vikingov (v ruščini Varjagov), s katerimi so te rokavice menda tudi prišle v Rusijo. Druga razlaga pravi, da njihovo ime izvira iz besede variti (kuhati), saj so njihovo trpežnost okrepili tako, da so jih kuhali v vosku. Nosili so jih predvsem kmetje, še posebno potem, ko je car Peter Veliki reformiral Rusijo in je plemstvo tako kot v Evropi začelo nositi rokavice s prsti.

Na Uralu ter v zahodni Sibiriji si v najhujšem mrazu nadenejo kar dva para palčnikov; volnene za toploto ter usnjene ali krznene proti vlagi. V nekaterih ruskih regijah je morala bodoča nevesta svoje gospodinjske veščine dokazati tako, da je spletla par varežkov, na katerih so imeli vzorci sakralni pomen in so bili namenjeni zaščiti lastnika pred zlimi duhovi in boleznimi.

Varežka je tudi naslov kultne ruske risanke, v kateri si deklica domišlja, da je njena rokavička pravzaprav psiček, za katerega bi dala vse, a ji ga starši nočejo kupiti. Željo ji na koncu vendarle izpolnijo.

Kdor se sanka, ta nosi

Zime se veselijo zlasti otroci, saj jim v času, ko se živo srebro spusti na –30 stopinj Celzija, ni treba hoditi v šolo. Med tradicionalne zimske športe sodi sankanje in ruski pregovor pravi: »Če imaš rad sankanje, moraš imeti rad tudi nošenje sani.« Na skrajnem severu sani s pasjo vprego še vedno uporabljajo za transport, v moskovskih parkih pa starši na sankah prevažajo svoje otroke.

Daleč najbolj priljubljen ruski zimski šport je drsanje in vsak javni park ima najmanj eno drsališče. Najbolje obiskan je Gorki park, ki se pozimi spremeni v eno samo drsališče. »V sončnem vremenu ni nič lepšega kot z drsalkami brzeti po ledu. Poleg plavanja je to najbolj učinkovit način, kako pozimi razgibati stare kosti. Druga prednost je, da si na svežem zraku,« je na lično urejenem počivališču na prostem prednosti drsanja našteval 67-letni Nikolaj Kornjejev. Z drsalkami prijateljuje že od otroštva, kar dokazuje njegova eleganca, s katero se ob spremljavi romantične glasbe odpelje dogodiv­ščinam nasproti. Park, ki se razteza na kar 109 hektarih, vsak dan obišče več kot 20 tisoč ljudi. Tisti brez drsalk lahko z lesene konstrukcije, ki je speljana nad celotno površino parka, iz ptičje perspektive spremljajo podvige drsalcev.

Brutalna savna

Po športni rekreaciji na hladnem nič ne prija bolj od blagodejnih učinkov ruske savne, ki utegne biti za začetnika precej brutalna izkušnja. In to ne samo zato, ker je bolj suha in vroča kot finske, kakršnih smo vajeni pri nas, ampak predvsem zaradi gospodovalnih skrbnic, ki na vroče kamenje polivajo vodo in odrejajo, kako se je treba obnašati. Obiskovalkam ukazujejo, kdaj je mogoče vstopiti, izstopiti, govoriti …

Najstarejši zapiski o ruski banji segajo v leto 1113, ko jo je imelo vsako premožnejše gospodinjstvo, v vaseh in mestih pa so bile urejene tudi skupne parne kopeli. »Svoje lesene hišice za kopanje segrejejo do maksimuma, potem pa se z mladim trsjem tepejo po telesu. Sledi polivanje s hladno vodo. Umivanje so spremenili v pravo muko,« je mogoče prebrati v starodavnem dnevniku.

»Banja je sestavni del ruske kulture. V starih časih so najprej zgradili banjo in šele nato dom. Ljudje so v njih živeli, ženske so rojevale, pekli so kruh,« zgodovino ruske parne kopeli opisuje Igor Kehter, generalni direktor letovišča Topli izvir. Ljubitelji zagovarjajo predvsem njene terapevt­ske učinke. »Če redno obiskuješ savno, iz telesa izločiš odvečne količine soli, kar je dobro za ledvice. Podariš si čudovito čiščenje, zato je koristna za vse, od najmlajših do starejših,« je poudarila Galina Barinova, ki jo je v savni spremljala šestletna hči Alina, tudi sama veteranka. V ruski banji je ženski del ločen od moškega, v katerem namesto čaja v potokih teče pivo.

Zima in tradicija

Slovani že od nekdaj obožujejo zimo, nad njo so se navduševali pes­niki in slikarji, pomembno vlogo pa je imela tudi v ljudski umetnosti. »Na saneh sedi carica, belokosa, belolica. Ko zamahne z rokavom, se vse odene v srebro,« pravi ruska narodna pesem, v kateri je zima predstavljena kot surova ljubimka, ki poveljuje nad snegom, viharji in surovim mrazom. Odeta je v plašč iz medvedjega krzna, škornje iz volčje kože in avbo.

Zima bo vprašala, kaj je prineslo poletje, pravi ruski pregovor, ki je ljudi učil, da se je treba na zimo pripraviti tako, da poleti nabiraš gozd­ne sadeže, sadje, zelišča in gobe. V ljudskem izročilu je zanimiva tudi predstava mraza, ki da ima enako mistično moč kot starka Zima. V zimskem hladu je vsakdo mlad, ruski pregovor hvali poživljajoči mraz, ob katerem rdijo lica.

Nič manj spoštljiv odnos gojijo Rusi do snega. »Hvala mraz, da si prinesel sneg« ter »Hladni sneg, ki varuje pred pozebo« sta le dve od neštetih ljudskih modrosti. Nekoč so kmetje sneg imenovali kmečko bogastvo in se veselili debele snežne odeje.

Ko za oknom »veselo prede snežni metež«, kakor je zapisal pesnik Sergej Jesenin, se je ob večerih na eni od vaških domačij zbrala vsa vas. V prijetno topli izbi so dekleta šivala, tkala, vezla, predla, fantje pa so v roke vzeli glasbila. Iz kipečega samovarja so točili čaj in poslušali nasvete starejših. Z ustnim izročilom se je iz generacije v generacijo prenašala modrost razumevanja skrivnostnih sil narave, ki so jo podeželski ljudje poznali do potankosti. Veliko je je denimo mogoče izluščiti celo iz starih imen za mesece: december so imenovali vrata zime, januar prelom zime, februar je bil snežen, kar ne nazadnje dokazuje, koliko pozornosti so naši predniki namenjali najmanjšim spremembam v naravi in vremenu. Na podlagi opazovanj so napovedovali letino in ali bo sledilo toplo ali hladno poletje. Takšno spoštovanje do narave je že zdavnaj izumrlo in verjetno letni časi prav zaradi tega niso več, kar so bili nekoč.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber