Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

»Oprostite, koliko je muh? Muh se ne da prešteti!«

»Zakaj ljubim Rusijo? / Zaradi modrega neba, / zvonov cerkvenega zvona, / ki vodi nas v boj do zmage / in poje slavo Rusiji …« Pesem 22-letne Svetlane Avvakumove na prvi pogled deluje povsem neškodljivo, skorajda tankočutno. V resnici skriva subtilno sporočilo, ki na tisoče mladih pripadnikov ruske skrajne desnice poziva v boj proti »tujim okupatorjem«. Nadobudno »pesnico« so decembra lani izpustili iz 11-mesečnega pripora, kjer je pristala, ker je snemala brutalno znašanje 17-letnih skinheadov Arturja Rina in Pavla Skačevskega nad mladim Kitajcem.


 

Dvojico, ki ima na vesti najmanj 20 umorov, so obsodili na osem let zapora, kar je maksimalna kazen, ki jo lahko v Rusiji prisodijo mladoletnikom. Najvišjo, najstarejšo in edino žensko predstavnico 9-članske tolpe so porotniki oprostili. Razsodili so, da se je na kraju dogodka znašla povsem naključno. Svetla, kakor jo imenujejo prijatelji, se je nemudoma vrnila na stara pota in je vse od vrnitve iz zapora prava neonacistična muza. O njej snemajo filme, pojejo ji pesmi.

Odrezali jim bomo glave!

»Če vas že tako zanima Svetlana, jo bom pa poklical. Z vami bo govorila samo, če ji bom jaz tako ukazal,« je skorajda užaljen 30-letni Dmitrij Djomuškin, vodja najbolj radikalne ruske nacionalistične skupine z imenom Slovanska zveza (SS – Slovjanskij sojuz, op. p.). Ni mu všeč, da mi je nekdo drug bolj zanimiv od njega. Že čez petnajst minut Svetlana vstopi v pivnico spalnega naselja v južnem predmestju Moskve z imenom Marino. Preklasta in koščena mladenka z rdečkasto peroksidnimi lasmi in konjskim obrazom je vse prej kot privlačna.

»Ukvarjam se s propagando. Trenutno imamo posnetega pet tisoč ur propagandnega materiala,« se pohvali, ko jo pobaram o njenih trenutnih zadolžitvah. »Ne propagiramo nasilja, ampak zdravo življenje in šport,« nadaljuje, kot da bi na mojem obrazu zaznala skepso. O podrobnostih propagandnih akcij mi ne uspe zvedeti veliko. Slišim predvsem floskule o miroljubnih prizadevanjih za večje pravice Rusov v Rusiji, čemur se je že pred njo precej na dolgo posvetil tudi Djomuškin. »V naši organizaciji poleg skinheadov sodelujejo tudi kozaki, nogometni fanatiki, bikerji in pravoslavni fundamentalisti,« predstavi članstvo organizacije, ki ima v Moskvi 1500 privržencev, podružnice pa kar v 64 ruskih regijah.

Njena člana sta bila tudi Artur Rino in Pavel Skačevski, ki sta nekatere svoje žrtve z nožem zabodla tudi po 57-krat in še zdaj nista pokazala nobenega obžalovanja. »Z njima nisem nikoli govoril. Na naših srečanjih sta vedno sedela na koncu dvorane. Bila sta tiho kot miške. Smo proti nasilju, saj ne prinaša nobenih koristi. Samo uničuje družine. Kar sto naših članov je v zaporu in jaz se moram pogovarjati z njihovimi starši,« se Djomuškin označi za pacifista. Dejstva govorijo drugače, kar jasno kaže število zaprtih članov Slovanske zveze, med katerimi je brez dvoma najbolj razvpit Nikola Koraljov. Človeku, ki ima na vesti kar 40 umorov in je kriv tudi za napad na Čerkazovski tržnici v Moskvi leta 2006, v katerem je umrlo 14 ljudi, Djomuškin še zdaj stoji ob strani: »Sem proti nasilju, vendar je on moj ideološki brat in vedno mu bom stal ob strani. Ničesar ne obžaluje.«

Akcije ruskih ekstremistov postajajo vse bolj radikalne, pravzaprav nagnusne. Lani se je na medmrežju tako pojavil posnetek, na katerem so zakrinkani storilci obglavili Tadžika in ustrelili Dagestanca, ki je klečal ob njem, pred meseci pa so na ruski nevladni organizaciji Sova, ki spremlja pojave ekstremizma, prejeli elektronsko sporočilo s priloženo fotografijo odrezane glave še enega Tadžika.

Prav na dan srečanja z Djomuškinom je grožnjo s smrtjo prejela še sodelavka te organizacije Galina Koževnikova. V komentarju na omenjeni dogodek, ki ga je v telefonskem intervjuju podal za BBC, se je moj sogovornik prvič razburil: »Hočejo narediti vtis, da je njihovo delo važno, zato si izmišljujejo grožnje s smrtjo. To so navadni paraziti, ki vse informacije črpajo z naših spletnih strani. Nič ne vedo, saj nikoli ne zapustijo svoje pisarne.«

Od tam naprej je šlo samo še navzdol in dotlej precej politično korekten Djomuškinov besednjak je postajal čedalje bolj grob. Na pripombo, da bo maja v Rusiji Evrovizija, skupaj z njo pa verjetno tudi gejevska parada, je kar bruhnilo iz njega: »To se ne bo zgodilo. Odrezali jim bomo glave!«

Poleg migrantov in istospolno usmerjenih so po novem na udaru tudi sodelavci ruskih nevladnih organizacij in novinarji, mi je Koževnikova zaupala dan po prejetju grožnje s smrtjo. »V pismu, v katerem mi grozijo s smrtjo, je jasno in glasno zapisano, da bodo zdaj tarča tudi novinarji in strokovnjaki, saj tovrstni napadi pritegnejo več pozornosti kot napadi na tujce. Gre jim predvsem za pozornost, in bolj kot to, da so postali bolj nasilni, se mi zdi, da so postali bolj odprti,« je razlagala precej nervozno. Prepričana je, da ji grozijo zaradi poročila o ekstremizmu v minulem letu, ki so ga pri Sovi objavili v začetku februarja.

»Kar se tiče radikalnega nacionalizma, je bilo leto 2008 eno najbolj nasilnih,« so zapisali v uvodu. Po podatkih Sove je bilo lani zaradi rasističnih napadov v Rusiji ubitih 97 ljudi, 525 jih je bilo ranjenih. ( Leta 2004 je bilo ubitih 50, leta 2005 je bilo žrtev 47, leta 2006 je ta številka narasla na 64, leto zatem pa že na 86.)

Človekoljubna organizacija Human Rights Watch v ločenem poročilu svari, da bo letos v tem pogledu še huje; migranti naj bi postali grešni kozli za vse slabše gospodarske razmere. »Zaradi krize bo ksenofobije več med tistim delom populacije, ki za zdaj ne kaže teh tendenc. To se mi zdi največji problem,« je poročilo komentirala Galina Koževnikova.

Po njenih trditvah tujcem že zdaj ni naklonjenih več kot 50 odstotkov Rusov, kar 50 tisoč naj bi bilo privržencev skrajnih desničarskih organizacij, kar dva do tri tisoč pa naj bi jih menilo, da so umori upravičljivo sredstvo za izpolnitev cilja: Rusija samo za Ruse! »Seveda vam je govoril, da je proti nasilju. Na shodih pa kriči: Režite zelenjavo! Jasno je, da s tem poziva h klanju prišlekov,« me je Koževnikova opozorila na Djomuškinovo dvoličnost. Svarilo je bilo odveč. Ko je namreč prvi ruski skinhead v pivnici dokončal svoje tretje pivo, za katero sem seveda morala poravnati račun, je v opravičilo dejal, da je to njegov prvi požirek alkohola v zadnjih šestih mesecih. Pa kaj še, sem si mislila pri sebi.

Vse sovražimo enako

»Frelih. To je nemški priimek?« se v mojo vizitko zastrmi Aleksander Botkin Belov, predsednik Gibanja proti ilegalnim migracijam, ki je druga največja ruska ultradesničarska organizacija. »Ja, nemški priimek in nič kaj arijski videz, kajneda?« precej nesrečno prebijam led. Radikalec, ki je zaradi obleke in kravate videti kot intelektualec, nejeverno pogleda izpod očal. »Vem, da so ruski mediji pisali, kako sem novembra lani udeležence prepovedanega Ruskega marša označil za vojake bodočega rajha, vendar tega nisem nikoli izjavil,« se odzove na zbadljivko. Ves čas pogovora šteje vozle brojalice, nekakšnega pravoslavnega rožnega venca.

»Borimo se proti ilegalnim migrantom, ki tukaj živijo in delajo na črno. Oblasti proti temu ne storijo ničesar, zato smo stvari vzeli v svoje roke,« opiše njihov glavni cilj. In koliko je v Rusiji trenutno takšnih ljudi? »Oprostite, koliko je muh? Muh se ne da prešteti,« dodobra šokira s svojim cinizmom. Ne zadnjič. Na vprašanje o tem, kdo od prišlekov je najbolj nezaželen, ki ga poskušam oblikovati kar se da politično korektno, postreže s šalo, ki je v ruskih nacionalističnih krogih menda zelo priljubljena: »Kot pravi internacionalisti ne delamo razlik med narodi. Vse sovražimo enako.«

Zatem vendarle postreže z demagoško statistiko, po kateri so zaradi trgovine z drogami najbolj osovraženi Tadžiki, ki so po njegovem samo lani v Rusiji zakrivili 30 tisoč smrti zaradi prepovedanih drog, takoj za njimi pa pridejo na vrsto Uzbeki, ki da izvršijo največ posilstev. V podkrepitev svoje teze pove primer 15-letne Ane Bešnjove, svetlolase ruske lepotice, ki jo je oktobra lani posilil in ubil delavec iz Uzbekistana.

Poleg prišlekov iz držav Srednje Azije so na črni listi še prebivalci s Kavkaza in iz Afrike, vse bolj pa tudi Kitajci ter migranti iz jugovzhodne Azije. Na vprašanje, ali dopušča možnost, da nekateri tujci Rusiji vendarle prinašajo koristi, bliskovito zabrusi: »Vi, denimo. Mislim, da nam vi ne delate škode.«

Po podatkih Svetovne banke ima Rusija druga največ migrantov na svetu; pred njo so samo ZDA. Njihovo število se giblje med štiri in devet milijonov, od katerih jih kar 40 odstotkov dela v gradbeni industriji, ki je zaradi finančne krize povsem na psu.

Galina Koževnikova iz Sove mi opiše Belovovo umazano igro: »Govor o ilegalnih migrantih je čista demagogija, saj je večina priseljencev tukaj legalno. Z državami SND imamo namreč brezvizumski režim. Res, da povečini delajo na črno, a pred sprejetjem novega zakona pred dvema letoma se je s tem spretno okoriščal tudi Belov. Delodajalci so na gradbišča pripeljali delavce iz teh držav, in ko je bilo delo končano, so poklicali Belova. Ta je o tem obvestil oblasti, te pa so potem delavce izgnale. Delodajalci so se tako izognili plačilu za opravljeno delo, za kar so Belovu mastno plačevali. Novi zakon delodajalce v primeru dela na črno kaznuje z visoko denarno kaznijo, zato zdaj tega ne more več početi.«

Zaradi ljubezni do ruščine

Predmestje Beljajevo na jugozahodu Moskve je eno najbolj multikulturnih v ruski prestolnici. Zaradi ruske univerze prijateljstva narodov, fakultete nafte in plina in državne univerze ruskega jezika tujih študentov tam kar mrgoli. Eden od njih je tudi rusist iz Konga Žusten Kimpala, ki sta ga 17. oktobra lani pred vhodom v študentski dom zabodla dva nepridiprava. »Vračal sem se iz trgovine. Povsod je bilo polno tujih študentov, zato sem bil zelo sproščen. Nisem vedel, da sta dva bandita samo čakala na temno mesto in me tam napadla,« v odlični ruščini opisuje dan, ko je za las ušel smrti. V skromni študentski sobi, ki jo deli z mladim Vietnamcem, je komajda prostora za dve postelji in mizo. »Na mestu, kjer so me napadli, so zdaj postavili luč, sicer pa administracija doma v zvezi s tem ni storila ničesar. Na začetku so celo govorili, da so me napadli, ker sem jim dolgoval denar za mamila,« pripoveduje brez obsojanja v glasu. »Svoji ženi v Kongu o napadu nisem govoril. Ne želim je po nepotrebnem vznemirjati,« pove in doda, da ji bo trpko izkušnjo zaupal šele, ko se bo čez leto dni vrnil v domovino.

»Ničesar se ne bojim. V Rusijo sem prišel, da bi se pogovarjal z ljudmi, in nič me ne bo odvrnilo od tega. Nikakor se ne nameravam obsoditi na svojo sobo,« pove in doda, da napad ni omajal njegove ljubezni do ruščine in Rusije. »Vedno se šalim, da so me zabodli, ker imam rad ruščino. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi prišel sem.«

Neonacisti so zatem udarili še dvakrat; enkrat je bil žrtev malezijski študent, nato pa jo je skupila še skupina kitajskih študentov in študentk. Koževnikova ne dvomi, da je uradna statistika samo vrh ledene gore: »Napadov je v resnici precej več. Kitajski študentje o tem denimo nočejo govoriti, saj so jim tako ukazali na kitajskem veleposlaništvu. Kavkazci napadov ne prijavijo, ampak se zanje raje maščujejo sami.«

Slava Rusiji!

»V začetku nismo bili proti oblastem. Ugotovili smo, da vodstvo ne deluje več v interesu državljanov. Rusija se je vrnila v sovjetski totalitarizem. Svobode in demokracije ni,« je predsednik Gibanja proti ilegalnim migracijam Belov odklonilen do ruskih oblasti. Tako kot on me tudi predsednik Slovanske zveze Djomuškin prepričuje, da je skrajna desnica poleg liberalne opozicije – zaradi števila Judov v njihovih vrstah jo iskreno prezira – trenutno edina prava grožnja ruskim oblastem. V nasprotju z liberalno opozicijo, ki je marginalizirana in razdeljena, nacionalisti uživajo tiho podporo širokih množic pa tudi ruskih varnostnih organov.

»Na zadnjem Ruskem maršu, ki je potekal 4. novembra lani, so nas pretepali in priprli kar tisoč ljudi, tudi mene osebno. Pri nas ni svobode. Smo policijska država, kjer je na oblasti vojaška hunta,« je Djomuškin kritičen do Putinove Rusije.

Ruska skrajna desnica predstavlja grožnjo za oblast šele leto dni in po mnenju Koževnikove se je preobrat zgodil, ker jim oblasti niso dovolile sodelovati na volitvah in ker so ustanovile mladinski gibanji Naši in Mlada garda, ki sta njihova neposredna konkurenca. »Oblasti šele zdaj preganjajo neonaciste, in to samo zato, ker jim niso več lojalni. Če si pri nas lojalen oblastem, lahko počneš, kar te je volja. Lahko celo ubijaš,« pravi Koževnikova.

»Ker se količina trupel veča, so se oblasti hočeš nočeš morale posvetiti tudi temu problemu. Na žalost na to ne gledajo kot na realen problem, ampak tako kot vse drugo v naši državi tudi to izkoriščajo za manipulacijo,« nadaljuje Koževnikova, za katero je fašizem pravzaprav srčika aktualnega ruskega režima: »Slava Rusiji, s čimer se na državljane pogosto obrača Putin, je staro geslo ruskih fašistov.«

Na pomislek, da je v drugi svetovni vojni življenje vendarle izgubilo 25 milijonov Rusov, kar bruha iz ne: »Takrat smo premagali nacistično Nemčijo kot državo, ne pa tudi fašistične ideologije. Poleg tega želim poudariti, da ne gre za nikakršno rusko zmago, saj v vojni niso umirali le ruski, ampak sovjetski vojaki. Vprašanje je, kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi bilo zaveznikov,« za mit označi prepričanje o ruski zmagi nad fašizmom.

Po njenem korenine množične ksenofobije v Rusiji segajo v čas Sovjetske zveze, v kateri so bile precej pogoste neonacistične demonstracije, ki so bile uperjene pretežno proti Judom, a se o njih ni poročalo. »Ko je SZ razpadla, je bilo konec imperialistične, ne pa tudi nacionalistične retorike,« se zazre v zgodovino.


Kaj se dogaja v naši domovini? / Eksplozije domov, hiše v ognju. / Človeška srca se drobijo na koščke. / Pljuvajo po nas. / Odprite oči, draga mladina. / Dvignite se, udarite! / Z vso močjo se spravite nad sovraga. / Borite se za svoj dom. / Za ljudi, ki so vam dali življenje / in vas skrbno vzgajali. / Če boš vstal, bodi vztrajen – / Ne boj se zadati uničujoč udar. (Svetlana Avvakumova, pesem Ruski vojak ) •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

21/2/2009 clanek-1506815.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo