Moskva – Novi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je v Kremlju že skorajda poldrugi mesec in vsaj na zunaj se njegov predsedniški debut prav nič ne razlikuje od prvih predsedniških dni nekdanjega ruskega predsednika in zdaj premierja Vladimirja Putina. Ruske televizijske postaje so spremljale prav vsak njegov korak in novemu ruskemu predsedniku so v povprečju namenile dve uri več programa kot Putinu. Ne glede na to kar 14 odstotkov Rusov še zdaj ne ve, da imajo novega predsednika, je pokazala najnovejša raziskava vseruskega centra za raziskavo javnega mnenja (VCIOM).
Od naše dopisnice
Nekdanji predsednik, zdaj premier Vladimir Putin se na televizijskih ekranih resda pojavlja precej manj od Medvedjeva, so pa njegovi strategi poskrbeli, da je njegovo pojavljanje enako učinkovito kot prej. Novi vladni organ, vladni prezidij ali notranji kabinet, ki mu predseduje Putin in ga sestavlja 15 ključnih ministrov nove vlade, se tako srečuje ob ponedeljkih, na dan torej, ki ga je imel Putin še kot predsednik rezerviranega za srečanje z ministri. Ob tem ne preseneča, da v Rusiji iz dneva v dan narašča število tistih, ki menijo, da je formalna oblast v Rusiji še naprej v Putinovih rokah, kot je pokazala zadnja javnomnenjska raziskava neodvisne ustanove Levada.
Večina političnih analitikov je drugačnega mnenja. Med njimi je tudi Jevgenija Albatz iz revije The New Times, za katero Putin ni več številka ena, vendar tudi ne še številka dva. »Predsednik počasi, vendar sistematično krepi svoj položaj šefa države,« je prepričan tudi neodvisni analitik Stanislav Belkovski. Prevladalo je tudi mnenje, da sanjsko moštvo še zdaj deluje sanjsko in da vsaj na zunaj večjih trenj med predsednikom in premierom ni opaziti. »Nekateri člani politične elite so se verjetno nadejali, da bo do takšnega razkola prišlo. Ker Medvedjev uživa sloves liberalca, imata predsednik in premier možnost, da sta uspešna na različnih področjih, tudi v zunanji politiki. Tako nekako kot dober in slab policaj,« je v uspeh Putina in Medvedjeva prepričan tudi predsednik Sveta za nacionalno strategijo Valerij Komjakov.
Medtem pa bo za novega predsednika izpolnitev obljube o liberalizaciji in demokratizaciji Rusije, zaradi kompleksnosti ruskega političnega prostora, precej težak zalogaj. »Izrisuje se boj vsaj dveh klanov, v resnici jih je precej več, « je za Eho Moskvi težavno rusko politično realnost osvetlila Jevgenija Albatz. Prav to je po mnenju poznavalcev tudi razlog predsednikovega molka glede težav britansko-ruskega naftnega podjetje TNK-BP, na katerega oblasti vršijo pritisk, v ozadju pa je po mnenju kritikov želja po podržavljanju enega zadnjih zasebnih naftnih podjetij v Rusiji. Zdi se, da je TNK-BP za Medvedjeva takšen lakmusev test, kot je bilo za Putina podjetje Jukos. Putin je na tem testu padel, težave pa čakajo tudi Medvedjeva.
Očitno po ruski podružnici britanskega BP svojih lovk namreč ne steguje plinski monopolist Gazprom, ampak naftni velikan Rosneft. Ta je v rokah Medvedjevu rivalskega klana, ki ga vodi nekdanji namestnik šefa Putinovega osebja, zdaj pa eden od petih namestnikov premierja Igor Sečin. Prav on je odigral tudi glavno vlogo pri državnem prevzemu propadlega naftnega velikana Jukos, čigar direktor Mihail Hodorkovski zaradi domnevne utaje davkov in poneverb v Sibiriji preživlja osemletno zaporno kazen. Nadaljna usoda Hodorkovskega je še en preizkus predsednikove liberalnosti. Njegova izjava med nedavnim obiskom v Nemčiji zbuja nekaj upanja. Kanclerki Angeli Merkel je namreč zatrdil, da Hodorkovski sicer lahko zaprosi za pomilostitev, da pa je to izključno ruska notranja zadeva. Možnost pomilostitve Hodorkovskega je v Parizu omenil tudi nekdanji ruski predsednik Vladimir Putin.
Nekaj pohval si je Medvedjev na Zahodu že prislužil in to predvsem na račun zavrnitve amandmaja na zakon o množičnih medijih, ki bi omogočal zaprtje »obrekljivega« medija, kar so v dumi predlagali po objavi zgodbe o skorajšnji poroki ruskega predsednika Putina z ritmično gimnastičarko Alino Kabajevo. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je, da skoraj 60 odstotkov Rusov predlagani amandma podpira, 26 odstotkov jih meni, da je cenzura absolutno nujna, 32 odstotkov da je precej nujna, le osmim odstotkom vprašanih pa se zdi popolnoma nepotrebna, je pokazala raziskava vseruskega centra za raziskavo javnega mnenja (VCIOM ).