Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Straniščne šale so dokaz stabilne družbe

»Humor ljudem pomaga preseči omejitve in odpira kanale veselja, ki so postali nedostopni,« je smisel smeha izpostavil psiholog Sigmund Freud, kulturni antropolog Mahadev L. Apte pa v njem vidi enega od pomembnih mehanizmov za doseganje socialne kohezivnosti. »Šale se pripovedujejo samo v atmosferi domačnosti, kjer so komunikacijske ovire zmanjšane ali celo odstranjene. Poudarjena je skupnost,« zapiše v delu Humor in smeh: antropološki pristop.


 

Sovjetski državljani so smisel za humor ohranili tudi v času velikih Stalinovih čistk med letoma 1934 in 1939, ko je ena napačna beseda ljudi lahko stala celo življenja. »S smehom so obvladovali strah in premagovali ekscese in pompoznost, ki je obvladovala njihovo življenje, potrjevali so svojo povezanost in osvetljevali vsakodnevne probleme,« ugotavlja oxfordski zgodovinar Robert W. Thurston v članku Socialna dimenzija Stalinove vladavine: humor in teror v Sovjetski zvezi. Z umikom cenzure je politična satira izgubila precej ostrine in družbenega naboja, razcvetele pa so se druge oblike humorja.

»Ko je Sovjetska zveza razpadla, so ljudje začeli govoriti, česar prej niso smeli. Ker se je nabralo toliko stvari, se je humor razvijal v različne smeri. Satira je samo ena oblika,« razvoj humorja v postsovjetski Rusiji osvetli scenarist humoristične oddaje Comedy Club Semjon Slepakov, ki je na televizijski postaji TNT na sporedu od leta 2005 in biča aktualne probleme sodobne ruske družbe, predvsem korupcijo, omembi konkretnih politikov pa se izogibajo kot hudič križa. Ruski vladajoči tandem je glavna tarča anekdot, »ki v ruski folklori ostajajo osrednji žanr ustnega izročila. Včasih živijo en dan, včasih več stoletij,« ocenjuje jezikoslovec Sandjar Janišev. Veliko jih kroži predvsem na internetu, denimo na spletni strani Umorist.ru, na kateri sta glavna junaka Don Putione ter njegov otročji prijatelj Medvedone.

»Glavni ruski sanitarni inšpektor Genadij Onišenko je Mihailu Hodorkovskemu svetoval, naj izbere manj sedeči način življenja,« je dvajsetletni stand up komik Aleksander Varskoj prebijal led v enem izmed lokalov Comedy Club, v katerih mladina konec tedna na sovrstnikih preizkuša učinke svojih bolj ali manj posrečenih vicev in so v Moskvi trenutno zelo priljubljeni. »Če bi Forbes tudi med zvermi sestavljal seznam najbogatejših, bi bil na prvem mestu zagotovo proruski čečenski predsednik Ramzan Kadirov,« je dodobra nasmejal zbrano občinstvo. Poleg humoristične oddaje Comedy Club sta k popularizaciji stand up komedije v Rusiji veliko prispevali še oddaja KVN, kar je kratica za Klub veselih in iznajdljivih, ki je na ruski televiziji s krajšimi premori na sporedu že od leta 1961, in parodija Naša Rusija, v kateri glavno vlogo igrata gastarbajterja iz Tadžikistana. Komik Nikolaj Kulikov v tem ne vidi nič spornega. Prej nasprotno: »Karakterja Ravšana in Džamšuta sta za veliko gledalcev edina predstava o življenju emigrantov. Gre za pozitivna karakterja in prvi korak k preseganju njihove nevidnosti in integracije v rusko družbo. Humor na ta način zbližuje ljudi.«

O seksu, ki ga v Sovjetski zvezi ni bilo

S poplavo resničnostnih šovov, ki na ruskih televizijskih postajah doživljajo nesluten razmah, je v družbi prevladala iluzija, da je vsak lahko zvezda, zaradi česar se je zmanjšal prepad med »ljudmi s televizije« in običajnimi ljudmi. Znane osebnosti iz ruskega šovbiznisa so se na nov trend odzvale z oddajami, polnimi samoironije nad »glamurnim načinom življenja«. V oddajah, kot sta Moda na polno Sergeja Zverjeva in Blondinka v čokoladi Ksenije Sobčak, smo priča javni levitvi zvezde v običajnega smrtnika, za kar včasih prav pride kar striptiz. »Po razpadu Sovjetske zveze smo postali bogatejši. Pri nas se je pojavil seks. Hura! Pojavil se je šovbiznis, nočni klubi, veliko televizijskih postaj, reklama. Hura! Od leta 2000 je humor začel igrati na čustva, ki jih doslej nismo poznali. Pojavila se je kritika nesramno bogatih, zabavne industrije borne kakovosti ter televizijskih oddaj, ki posnemajo druga drugo,« je Garik Mortirosjan prepričan, da se je humor iz devetdesetih let prejšnjega stoletja močno razlikoval od aktualnega, za kar vidi razlog v prihodu kapitalizma in potrošniškega načina življenja.

V ruskem humorju je vse več šal na račun seksa, »ki ga v Sovjetski zvezi ni bilo«, kot je konec osemdesetih let v živem pogovoru med studiem v Washingtonu in Moskvi, ki sta ga organizirala legendarna televizijska voditelja Vladimir Pozner in Phil Donahue, odločno zatrdila znana televizijska voditeljica Ljudmila Ivanova. »Zaupala vam bom strašno skrivnost. V Sovjetski zvezi je obstajal seks, vendar se o njem ni govorilo. Mladi pari so v šestdesetih letih govorili: ‘Si mogoče za tisto.’ O tem so se sramovali govoriti celo pred lastnimi partnerji,« med smehom pripoveduje Evdokija Plešakova, kar je dokaz, da je pri starejši generaciji Rusov že omemba besede seks še zdaj razlog za smeh. Tako je tudi z besedami, kot so kunilingus, rit in penis, o priljubljenosti »primitivnega humorja« pravi kreativni direktor humoristične oddaje Velika razlika Konstantin Mankovski. »Razmah šokantnih straniščnih šal je dokaz stabilne družbe,« je Slepakov kar nekoliko zaskrbljen, ker so z ruskih televizijskih kanalov v zadnjem času spet začeli preganjati kletvice in sleng.

»Humor je način socialne terapije, zato stvari, ki v družbi zbujajo smeh, izražajo naše bojazni, težave in komplekse. S tem lastne bojazni premagamo prej, kot bi te premagale nas,« o svojem poklicu pravi komik Nikolaj Kulikov. Po njegovem mnenju je ruska stand up komedija v začetni fazi in se od ameriške razlikuje po svoji naravnanosti k splošnemu in odsotnosti osebnih izkušenj: »Ko smo bili majhni, je igralec prišel na sceno, vendar nikoli ni govoril o sebi, ampak o Rusih, svoji teti Sonji … Po letu 2000 se je na internetu pojavilo veliko blogov, v katerih ljudje s humorjem pišejo o lastnih izkušnjah, javno pa o tem še vedno ne govorijo.« V Rusiji še vedno obstaja vrsta tabu tem, s katerimi ni šale, in po skupni raziskavi revije Ruski reporter in spletnega poratala Superjob.ru je prva občutljiva tema terorizem, sledi religija, kar dokazujejo javni protesti ob ironičnih razstavah Previdno, religija! in Prepovedana umetnost, nato pa pridejo na vrsto družina in mednacionalni odnosi, kar dokazujejo medetnični neredi na trgu Manež v središču Moskve decembra lani.

Kdo postavlja meje politične satire?

Na vse bolj tankem ledu je tudi politična satira, ki je s satirično oddajo Kukli (lutke) razcvet doživela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in se je norčevala iz vodilnih ruskih politikov, denimo zdaj že pokojnega predsednika Borisa Jelcina. Čeprav je dosegala kar 22-odstotne rejtinge, je bila s programa umaknjena, ko se je na predsedniški položaj povzpel Vladimir Putin. »Če bi šlo za totalitarni režim, bi nas ustrelili, ker pa gre samo za avtoritarni režim, so nas zgolj ukinili,« je odločitev pospremil scenarist Viktor Šenderovič. Po mnenju parodista Maksima Galkina za umik oddaje leta 2002 ni zaslužna zgolj cenzura, ampak tudi dejstvo, da je Putin precej manj slikovita in v tem pogledu precej bolj dolgočasna oseba od svojega predhodnika. V devetdesetih letih se je zdelo, da se smešne stvari dogajajo predvsem v politiki, po letu 2000 pa je vodilno vlogo v ruskem humorju zasedlo zasebno življenje. »Politika je ljudem prišla vrh glave, poleg tega je postala vse bolj zakulisna. V devetdesetih letih je bil politik orator in človek, ki se javno brani napadov, zdaj pa so to zadržani birokrati z visoko izobrazbo,« odsotnost klovnov v politiki nekoliko obžaluje Maksim Konenenko, avtor spletnega projekta Vladimir.Vladimirovič.ru, v katerem je politika predstavljena kot osebna Putinova zadeva.

Odsotnost politične satire je v veliki večini primerov rezultat samocenzure, ki je vse bolj pogosta zaradi skorajšnjih predsedniških volitev leta 2012. Do izraza je prišla tudi med nedavnim gledališkim festivalom v Rosotvu na Donu, kjer je direktor Aleksander Bliznjuk s programa umaknil satirično igro Prebiotiki izpod peresa nekdanjega političnega analitika Vladimirja Goljševa. Govori o nedavni odstavitvi moskovskega župana Jurija Lužkova in med drugim Putina prikazuje kot podgano. »Kot državljan Rusije menim, da je norčevanje iz naših voditeljev nesprejemljivo, še posebej na nizkem umetniškem nivoju,« je zagovarjal svojo odločitev. Marca letos je bil z nove televizijske postaje Dež, »ki se promovira kot televizija za ljudi z aktivno državljansko držo, ki imajo radi življenje, so uspešni in aktivno sodelujejo pri sprejemanju odločitev«, umaknjena priljubljena oddaja Poet in državljan, saj naj bi osebno žalila Putina in Medvedjeva. »Avtorja sta prekoračila meje politične satire. Njun recital je vseboval fraze, ki ne žalijo samo politika, ampak tudi človeka,« je generalna direktorica televizijske postaje Natalija Sindejeva zapisala na facebooku.

Družbena travma kot univerzalna satira

Pesniška oddaja Poet in državljan je v Rusiji trenutno hit številka ena, vodita pa jo znani ruski igralec Mihail Jefremov in politični komentator, pesnik in pisatelj Dmitrij Bikov, ki v svojih parodijah aktualno rusko življenje biča s pomočjo klasične ruske literature. Recital Verz o ženskih zadevah, v katerem gre za priredbo pesmi znanega pesnika iz 19. stoletja Nikolaja Nekrasova, je slavospev Nataliji Vasilijevi, uslužbenki moskovskega sodišča, ki je javno povedala, da sodbe v drugem sodnem procesu proti oligarhu Mihailu Hodorkovskemu in njegovemu sodelavcu Platonu Lebedevu ni spisal sodnik omenjenega sodišča, ampak je bila sprejeta na višjih instancah. »Rešila nas je sramote. Vse, kar je v Rusiji vrednega, pride od žensk. Dokaz za to so otroci. Redki ljudje so svobodni in jasno je, da se protest lahko rodi samo v ženskih prsih,« sta ošvrknila vsesplošno apatijo.

Bikov je eden najbolj znanih ruskih satirikov s področja, na katerem so se v preteklosti najbolj proslavili ruski klasiki, kot so Mihail Bulgakov, Vladimir Majakovski, Nikolaj Gogolj in Fjodor Dostojevski. Najbolj razvpite sodne sage v sodobni ruski zgodovini se je lotil tudi v noveli Živeče duše, o fiktivnem podjetju kukis-yukis-yupsi-poops, kar je seveda referenca na propadlo naftno podjetje Jukos, ki je bilo nekoč v lasti Hodorkovskega, pa v svojem delu Sveta knjiga volkodlaka piše tudi v Rusiji trenutno najbolj priljubljen satirik Viktor Pelevin, avtor v angleščino prevedenih del Homo Zapiens in Babilon, v originalu Generacija P. Po mnenju mesečnika Prospekt sodobni ruski satiriki sicer ne nagovarjajo globalnega občinstva, kot je bilo to v primeru ruskih klasikov, saj se preveč nanašajo na specifično rusko realnost. »Gogolj in Bulgakov sta obravnavala panevropske teme, četudi so bili ruski primeri bolj ekstremni. Sodobni ruski satiriki so preveč ruski, zato se med prevodom izgubi veliko njihovega humorja. Cilj velike satire je iz družbene travme narediti komedijo. Če bralec za dramo ne zasluti človečnosti, do glavnih junakov ne more gojiti simpatije. Ruska satira lahko postane to, kar je bila nekoč, le, če se bodo avtorji odrekli popularnim ruskim stereotipom in se bodo ponovno posvetili značaju osrednjih junakov,« je Tomas Hirst kritičen v komentarju Problem ruske satire.

Humor in teror v SZ

Satirične šale na račun političnih voditeljev so med ljudmi začele krožiti že v Sovjetski zvezi, do česar je prišlo, ker so ljudi zaradi neposrednih kritik na račun partijskih voditeljev pošiljali v gulage. Državljani so se kljub represiji norčevali iz gruzinskega naglasa sovjetskega diktatorja Josipa Visarionoviča Stalina ter podeželske razigranosti njegovega naslednika Nikite Hruščova, ki je koruzo pripeljal tudi na kolektivne farme na ruskem severu, kjer zaradi mraza sploh ni mogla rasti. Ljudska potreba po občasnem spuščanju pare v turobni sovjetski realnosti ni prizanesla niti Leonidu Brežnjevu, ki so se mu posmehovali zaradi mrmranja in senilnosti, zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov pa je zbujal salve smeha zaradi dominantne žene Raise Gorbačov, brez katere ni sprejel niti ene pomembne odločitve, ter povsem neuspešne kampanje za izkoreninjenje alkoholizma. Humor je ljudi povezoval tudi v času velikih Stalinovih čistk med letoma 1935 in 1939, ko so se ljudje drznili norčevati celo iz Stalina ter zloglasne tajne policije NKVD.

Šala o Stalinu, ki se zjutraj pogleda v ogledalo in si zamrmra: »Le čakaj, ti grda spaka, tudi tebi ne bom prizanesel!«, izpostavlja bolezensko paranojo sovjetskega voditelja, zaradi katere so ljudje nenehno živeli v agoniji. Na drugi strani prav obstoj tovrstnih šal po mnenju zgodovinarja Roberta W. Thurstona dokazuje pretiranost zahodnih ocen o vseprisotnosti sovjetskih tajnih agentov in atmosferi strahu. Represija je med prebivalci brez dvoma zbujala precejšnjo bojazen, proti kateri so se ljudje borili tudi s humorjem. Obstajalo je nenapisano pravilo, »da se tisto, kar je povedala ena baba«, kot so v Sovjetski zvezi imenovali informacije, ki so se razlikovale od uradnih obvestil tiskovne agencije Tass, ne pripoveduje v družbi neznancev. »Sposobnost smejanja in ohranjanja tesnih medsebojnih vezi se je ohranila tudi v času velikega terorja. S tem so ljudje poskušali obvladati svoje strahove, preizkušali so drug drugega, praznovali medsebojno bližino in izpostavljali težave vsakdanjega življenja,« je Thurston izpostavil pozitivno funkcijo humorja v represivnih režimih.

Zasebnemu okusu se je prilagajal tudi uradni sovjetski humor, ki je v omejeni količini dopuščal satiro na račun sovjetske birokracije in celo Stalinovih čistk. Takšna avtorja sta bila Ilja Ilf in Jevgenij Petrov, znana preprosto kot »Ilf in Petrov«, ki sta v tridesetih letih preteklega stoletja skupaj napisala satirični noveli Dvanajst stolov in Zlato tele, v kateri se prevarant Oster Bender peha za osebnim bogastvom in je polna jasne kritike na račun sovjetskega režima. V času najhujše represije je bil priljubljen tudi humorist Mihail Zoščenko, ki se je v filmskem scenariju iz leta 1937 takole ponorčeval iz kulta herojev in stahanovcev, kot se je imenovalo gibanje delavcev, ki so tekmovali v prizadevnosti: »Ker že govorimo o presežku, potem lahko o herojski poti naše kolektivne farme rečemo, da vsepovsod ležijo melone. Samo ena od njih je melona heroj.«

Za ogled glasbene komedije Volga, Volga! najljubšega Stalinovega režiserja Grigorija Aleksandrova, ki se norčuje tako iz birokratov kot ovaduhov, so leta 1940 v ruskih kinematografih prodali več kot milijardo vstopnic. V duhu časa, v katerem so za probleme lahko okrivili vsakega, samo vrhovnega voditelja ne, je glavni junak zgodbe lokalni tiran Bivalov, ki je oseba, o kakršnih so sovjetske oblasti državljane spodbujale, da morajo o njih pisati pritožbe. Pri časopisu Izvestija so v sredini tridesetih let prejšnjega stoletja prejeli kar pet tisoč tovrstnih pritožb na dan, pri časopisu Pravda pa so leta 1939 zapisali, da je komisariat za izobrazbo v prvih sedmih mesecih prejel kar osem tisoč pritožb, ki so jih resda obravnavali zelo počasi. »Analiza družbenih dimenzij zasebnega in državnega humorja dokazuje, da sovjetski državljani kljub terorju niso postali smetišče človečnosti in da to niti ni bil namen oblasti,« v svoji analizi sklene Thurston. V mislih kot pribito ni imel straniščnega humorja, ki trenutno prevladuje na ruskih državnih televizijskih postajah, kar je fenomen, ki ga ne gre razumeti kot dokaz stabilnosti ruske družbe, ampak kvečjemu kot poskus ustvarjanja takšne iluzije.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

4/6/2011 clanek-1828066.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo