Vračanje v čase šepetanja in šepetalcev

Nostalgija za Sovjetsko zvezo – objokuje jo kar polovica mladih Rusov – je tudi rdeča nit njegove jesenske kolekcije. »Ljudje v zgodnjih 30. letih povezujejo sovjetske simbole s srečnimi spomini. Kot denimo spominom na pionirske tabore,« v Herald Tribune o svojem uspehu razmišlja komaj 33-letni ruski modni zvezdnik.

V sovjetske čase se Rusija vse bolj vrača tudi politično, saj bo protiutež trem prokremeljskim strankam v ruski dumi paradoksno prav Komunistična partija Ruske federacije. Naslednica tistih torej, ki so enopartijski sistem utemeljili. Da se je Rusija namenila nazaj v sovjetske čase, dokazujejo tudi skoraj stoodstotna podpora Enotni Rusiji na nemirnem Severnem Kavkazu, podržavljanje ruskih podjetij ter napadi na disidente in opozicijo.

Enopartijski sistem

Enotna Rusija je postala prva stranka po razpadu Sovjetske zveze, ki bo imela v dumi ustavno večino in s tem popolnoma proste roke. Poslanci prokremeljske Pravične Rusije ter ultranacionalistične Liberalnodemokratske stranke, ki z njo že dolgo trobijo v en rog, bodo njen glas samo še okrepili. »Gre za očitno sovjetizacijo ruske politike, saj bo v prihodnosti vsa oblast v rokah Enotne Rusije oziroma prvopodpisanega na listi Vladimirja Putina. Ta postaja tako avtoritaren, kakor so bili nekoč sovjetski partijski voditelji,« na vračanje v preteklost opozarja Dmitrij Oreškin, predsednik neodvisne raziskovalne ustanove Merkator. Prepričan je, da se Rusiji v prihodnosti ne piše nič dobrega. Tudi zato, ker je bilo v želji po popolni centralizaciji oblasti po njegovem mnenju Enotni Rusiji z volilno prevaro dodanih kar 20 odstotkov glasov. »Oblasti bodo v prihodnosti poskušale utišati vse, ki bodo te nepravilnosti obešali na veliki zvon. Prepričan sem, da se bo represija na račun medijev in opozicije le še povečevala,« je črnogled Oreškin, ki napoveduje čase, podobne Stalinovi represiji.

Temu temačnemu poglavju ruske zgodovine se je v svoji najnovejši knjigi Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji posvetil tudi popularni zgodovinar Orlando Figes, avtor uspešnice o kulturni zgodovini Rusije z naslovom Natašin ples, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu. Eden najboljših poznavalcev ruske preteklosti v svojem zadnjem delu med drugim zapiše: »Veliki teror je popolnoma utišal sovjetski narod, ki je postal narod šepetalcev. Pri tem imam v mislih tako tiste, ki so se zaradi strahu šepetaje pogovarjali z bližnjimi, kot informatorje, ki so policiji šepetali podrobnosti o svojih prijateljih, sorodnikih in sosedih.« Nekaj podobnega – sicer v precej blažji obliki – naj bi se menda že dogajalo tudi v psihi sodobnega ruskega človeka. »V Rusiji ljudje vse manj govorijo to, kar v resnici mislijo. Izgovarjajo predvsem trditve, ki se jih od njih pričakuje. Ena takih je, da podpirajo Putina. Menim, da gre velik odstotek teh odgovorov pripisati fenomenu družbeno sprejemljivega odgovora,« opozarja Aleksej Levinson iz centra Levada. Njegova sodelavka Natalija Zorka dodaja, da je pri tistih, ki Putinove politike ne podpirajo, že prevladal pregovorni ruski fatalizem. Med njimi je tudi 18-letna študentka Julija Pjatkina: »Ne bom volila, saj to nima smisla. Nobene možnosti ni, da bi Putin izgubil.«

Bolj politično aktivni so se absolutni oblasti Enotne Rusije uprli tako, da so glasovali za Komunistično partijo. »Ne priznavamo volilnih izidov!« in »Z manipulatorji v Koljmo!« so v sibirski gulag odgovorne za volilne goljufije na povolilnih demonstracijah pošiljali komunisti. Pretežno ostarelim revolucionarjem sicer že dolgo zmanjkuje sape. »Večina pripadnikov Komunistične partije je stara okoli 70 let, podpirajo pa jih predvsem upokojenci. Mislim, da čez dobrih deset let od te stranke ne bo ostalo nič,« je o njihovem skorajšnjem izumrtju prepričan upokojeni ekonomist Vladimir Korjejev.

Ob 90. obletnici oktobrske revolucije so sicer v središču Moskve še strumno vihteli rdeče zastave s srpom in kladivom. Ob njihovem največjem prazniku so se jim na demonstracijah pridružili tudi somišljeniki iz kar 63 držav, med drugimi iz Čila, Irana in Velike Britanije. »Ponovna vzpostavitev socializma v Rusiji, kjer zdaj prevladuje gnili kapitalizem, je realističen, vendar dolgoročen cilj,« je k novi delavski revoluciji takrat spodbujal John Foster, sekretar Komunistične partije Velike Britanije, komunistični partijski veljaki pa so v skladu s tradicijo obiskali tudi Leninov mavzolej in grob sovjetskega voditelja Josipa Visarionoviča Stalina. Nekdanjega diktatorja, ki ima na vesti 27 milijonov ljudi, za pozitivno zgodovinsko osebnost označuje več kot polovica ruske mladine. Bolj kot njega pravzaprav cenijo le še Putina. Na volitvah ga je namreč podprlo kar 80 odstotkov tistih, ki so volili prvič, med njimi pa je bil tudi 20-letni študent Roman Abramov: »Želim si močne Rusije in želim si, da bi nas druge države spoštovale. To nam lahko zagotovi samo Putin.«

Soglasna podpora Enotni Rusiji na Kavkazu

Podpora Enotni Rusiji v republikah na nemirnem Severnem Kavkazu je bila tolikšna, da se je primerjava z volitvami v nekdanji Sovjetski zvezi ponujala kar sama. Največjo, kar 99,2-odstotno podporo je Enotna Rusija dosegla v Čečeniji, kar 99,3-odstotna pa je bila tudi volilna udeležba. Ker zaradi Putinove politike v Čečeniji že dolgo trpi na tisoče ljudi, je podatku skorajda nemogoče verjeti. Edina, ki o izidu nista podvomila, sta bila proruski čečenski predsednik Ramzan Kadirov in tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov. Ta je uspeh pripisoval klanski mentaliteti: »Kavkaški narodi tradicionalno spoštujejo oblast in volilni izid je odsev spoštovanja do Putina, njegove stranke in lokalnih oblasti.« Prepričal je bolj redke. »Sam nisem volil, prav tako ni volil moj prijatelj. Mene že ne morejo vleči za nos. Moj narod in jaz osebno smo preživeli veliko tragedijo, za katero sta kriva Putin in njegova stranka,« je v še vedno močno zastraženem Groznem o volitvah podvomil Malik, ki svojega priimka iz varnostnih razlogov ni želel razkriti.

Odnos ruskega predsednika Putina do Čečenije, proti kateri je leta 1999 sprožil drugo vojno, še najbolje opiše predvolilna šala o obisku Putina v frizerskem salonu, kjer frizerka v ruskega predsednika vrta z vprašanji o vojni v Čečeniji, zaradi česar ta postaja iz minute v minuto bolj odrezav. »Zakaj me sprašujete toliko o Čečeniji? Vas je strah? Kakšen je pravzaprav problem?« nejevoljno vpraša Putin. »Nobenega problema ni, le kadar omenim Čečenijo, se vam lasje popolnoma naježijo in striženje je potem lažje.«

Šalo na stran, Putinov odnos do separatistične kavkaške republike je namreč natanko takšen. »Putin je igral že na vse karte. Sovražnike je iskal v tujini, doma. Zdaj mu je zmanjkalo streliva, zato se bojim, da nas lahko doleti še ena kriza na Kavkazu, morebiti celo spet vojna,« je na okrogli mizi o ruski prihodnosti enega bolj črnih scenarijev razgrnil raziskovalec Dimitrij Oreškin. Izpostavil je tudi podatek, po katerem je ruskega predsednika v Moskvi in Sankt Peterburgu podprlo komaj nekaj več kot 50 odstotkov volivcev: »Dolgoročno bi to lahko pripeljalo do meščanske revolucije. Za zdaj čas še ni zrel za to, saj večina ljudi živi bolje kakor prej in so za to hvaležni Putinu. Na drugi strani pa tisti, ki so odvisni od države, denimo upokojenci, zdravniki in učitelji, nimajo dosti višjih plač, kakor so jih imeli. Prej ali slej se bodo začeli spraševati, kako to, ko pa sod nafte stane že 100 dolarjev.«

Neosocialistična gospodarska politika

Po mnenju Sergeja Roja iz spletnega portala guardian.psj.ru je največja grožnja dolgoročni stabilnosti dejansko prav vse večja razlika med revnimi in bogatimi. V Rusiji namreč deset odstotkov najbogatejših zasluži kar 15-krat toliko kakor deset odstotkov najrevnejših. Še bolj zgovoren je podatek, da je država, ki ima po raziskavi časopisa Forbes največ milijarderjev na svetu, po BDP uvrščena šele na 90. mesto. Ekonomisti se za zdaj strinjajo, da se ob visokih cenah nafte za Rusijo ni treba bati. Hkrati opozarjajo, da se nad rusko naftno in plinsko industrijo zaradi Putinove neosocialistične politike – predvsem podržavljanja in pomanjkanja tujih investicij – že zgrinjajo temni oblaki. Dokaz je letošnji zastoj rasti proizvodnje v državnih naftnih in plinskih velikanih. Ekonomisti so pred vračanjem v plansko gospodarstvo svarili tudi, ko so se na rast cen osnovnih živil v Rusiji odzvali z njihovo zamrznitvijo. Zaradi volitev in za volilne potrebe seveda. »Uradna Moskva je tudi tokrat našla rešitev v preteklosti. Z neizprosnim nadzorom cen, ki kruto spominja na čase ekonomije nekdanje Sovjetske zveze,« so takrat zapisali pri Izvestiji. Pred dnevi je najnovejša raziskava centra Levada pokazala, da takšno plansko gospodarstvo podpira kar 54 odstotkov Rusov.

Hkrati so na dan prišle tudi šokantne informacije o prisilnem podržavljanju zasebnih ruskih podjetij, ki jih je kot strela z jasnega Kommersantu razkril Oleg Švartcman, direktor državnega fonda FinansGroup. »V zadnjih tednih je bilo ustvarjeno dovolj državnih korporacij, da bodo lahko tam varno končali vsi neprijetni predsednikovi nasledniki in odstavljeni ministri,« so ocenili pri Nezavisimi gazeti. »Po mojem je ta izpoved odsev vojne za prihodnje privilegije in položaje, ki zaradi nejasne Putinove politične prihodnosti že divja med različnimi čekističnimi frakcijami. Dokaz rivalskih bitk so menda predvsem množične aretacije, med drugim v agenciji za boj proti mamilom, svetu federacij, na računskem sodišču ter finančnem ministrstvu, s podobnimi bitkami pa že povezujejo tudi govorice o spremembah v vrhu državnega naftnega velikana Rosneft.

Novi disidenti

»Enotna Rusija je postala monopol, ki oživlja sovjetski duh in sovjetsko mentaliteto,« so v zvezi z nedavnimi volitvami zapisali v liberalni stranki Jabolko in desnosredinski Zvezi desnih sil (SPS), ki se jima v parlament ni uspelo prebiti. Malo zato, ker je Putin med predvolilno kampanjo grozil, da se bo Rusija z liberalci vrnila v kaotične čase pred petnajstimi leti, dodatno pa so SPS diskreditirali še z umazano televizijsko kampanjo. Bolj skromno podporo je sicer uživala že pred tem. »Liberalnim politikom, ki so Rusiji vladali v 90. letih prejšnjega stoletja, redko kdo zaupa, saj so med gospodarskim zlomom leta 1998 mnogi izgubili vse svoje prihranke,« je po skoraj desetih letih do liberalne opozicije še vedno nezaupljiv upokojeni ekonomist Vladimir Korjejev.

»Bojim se, da je z rusko opozicijo konec,« meni Maša Lipman z moskovske Fundacije Carnegie. »Kot v sovjetskih časih so disidenti razdrobljeni, nemočni, večinoma nepopularni in zelo pogumni. Gari Kasparov igra vlogo disidenta. Mislim, da je to izjemno nevarno,« k previdnosti tako imenovane nove disidente poziva Julija Latinina, voditeljica na radiu Eho Moskvi. »Stvari že lahko primerjamo s sovjetskimi časi, saj je o liberalni opoziciji mogoče brati samo na internetu ter v enem ali dveh časopisih. Seveda lahko časopisne ustanove oblasti z lahkoto zaprejo,« opozarja Vladimir Pribilovski, vodja neodvisne ustanove Panorama.

Prav zaradi takšne marginalizacije se je najverjetneje ponesrečil tudi prvi povolilni opozicijski protest. Na pogreb ruske demokracije, ki ga je vodja opozicijske koalicije Druga Rusija Kasparov pripravil pred poslopjem osrednje volilne komisije, je namreč prišlo le nekaj deset ljudi. Sočasno je deset tisoč članov prokremeljske mladine Naši v središču Moskve bučno proslavilo Putinovo zmago. »Že leta 2004 je bilo vsakemu pozornemu opazovalcu jasno, da v Rusiji nikoli ne bo oranžne revolucije. Kremeljska elita bo storila vse, da bo z ohranjanjem statusa quo ubranila privilegije. Varnostne mehanizme bo okrepila do skrajnosti,« pred večjo represijo svari tudi Lipmanova.

Negotova usoda muzeja in javnega centra Andreja Saharova, znanega Nobelovega nagrajenca in sovjetskega disidenta, dokazuje, da so razmere v Rusiji že zdaj na meji brezupa. Hram spomina na sovjetski teror in svetilnik demokracije bodo namreč v začetku prihodnjega leta zaradi pomanjkanja denarja zaprli. Kljub izzivom, ki jih je po mnenju članice upravnega odbora Svetlane Ganuškin še zdaj na pretek: »Tudi danes se v Rusiji dogajajo stvari, na katere je treba opozarjati. Med njimi so zagotovo zlorabe tajne službe FSB.« Direktor Jurij Samodurov je malodane že vrgel puško v koruzo: »Nihče ni pripravljen finančno podpreti simbola demokracije, ki je pomagal zrušiti sovjetski sistem. Ljudi preprosto ne zanima ali pa se bojijo.« Med apatijo in strahom se v Rusiji spet razrašča totalitarni režim. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber