Logo

Velika lutkovna predstava

Satirični lutkovni šov Kukli je bil v 90. letih prejšnjega stoletja paradna oddaja takrat neodvisne ruske televizijske postaje NTV. V njem so nastopale lutke tistih, ki so v Rusiji krojili vsakdan. Ekvivalent računalniške animacije v slovenski oddaji Hri-bar je postal simbol desetletja, v katerem je bila svoboda govora v Rusiji neomejena. Na pritisk Kremlja je bila iz oddaje najprej umaknjena lutka predsednika Vladimirja Putina, leta 2002 pa s sporeda še celotna oddaja. NTV je pristal v rokah ruskega plinskega monopolista Gazproma in je zdaj že dolgo vladno trobilo.


 

Satira kot politično orožje

Politične satire jim ni uspelo izkoreniniti. »Satira je bila od nekdaj najboljše politično orožje, vse od Jonathana Swifta pa do Gogolja. V Rusiji je tako tudi danes, predvsem na račun del pisatelja Vladimirja Sorokina,« je prepričan rusko-ameriški pisatelj Gary Shteyngart, avtor romana o sodobni Rusiji z naslovom Absurdistan. Ta je lani izšel v slovenskem prevodu, izdali pa so ga tudi v Rusiji, kjer so mladega pisatelja ožigosali za izdajalca na plačilni listi Združenih držav.

Po izvolitvi Dmitrija Medvedjeva so medmrežje zasule politično vse prej kot korektne šale, ki so svetlobna leta oddaljene od njegovih smrtno resnih portretov na državnih televizijskih postajah. Norčujejo se iz Medvedjevih komaj 162 centimetrov višine, s katero je postal najmanjši državnik poleg severnokorejskega voditelja Kim Džong Ila, deškega videza in imidža lutke bodočega premiera Putina.

Daleč najbolj kreativen je kratki film, ki je na YouTube že postal prava uspešnica. Gre za priredbo prizora iz kultne sovjetske komedije Kavkaški zapornik, v katerem domačini vabijo naivnega turista k sodelovanju v tradicionalni ugrabitvi mlade lepotice. V parodiji domačini naivnega turista vabijo k tradiciji »ugrabitve« predsedniške funkcije. Vloga naivneža je seveda pripadla Medvedjevu.

»V resnici ne boš imel nobenih konkurentov, ampak vse mora biti videti kar se da naravno. Protikandidati se bodo sicer upirali, brcali, grizli, pozivali k prihodu opazovalcev in kričali, da se bodo pritožili Združenim narodom. Ne skrbi, to je le del čudovite stare tradicije,« ga snubi kavkaški domorodec. Turist Medvedjev skorajda skače od veselja. Ko mu prišepnejo, da bo premier postal Putin, radost z njegovega obraza izgine. »Kaj? Ali se ne umika?« zajeclja. »Ne, on je bil vedno rad glavni.« V ozadju dialoga igra zdaj že ponarodela ruska pesem iz originalnega filma z naslovom Pesmica o Medvedih.

Na račun tandema Putin-Medvedjev je celo vedno smrtno resni Kremelj pokazal smisel za humor. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je namreč novinarsko konferenco začel z naslednjo šalo: Premier Putin gre k predsedniku Medvedjevu. Medvedjev vpraša: »Kaj pa moj gospodarski načrt?« Putin odvrne: »Kakšen gospodarski načrt?« Medvedjev je popolnoma zmeden: »Če ti ne veš nič, kako naj potem jaz?«

Ruska psihologinja Julija Danilenko odobrava nenavadno sproščenost tradicionalno zapetega Kremlja in dejstvo, da se Rusi šalijo na račun bodočega predsednika. »To pomeni, da smo postali bolj svobodni. Pripravljeni smo na spremembe. To tudi dokazuje, da je Medvedjev psihološko zelo močna osebnost. Glede na to, kakšne so stvari trenutno, bi se namreč moral samo enkrat pritožiti – in vse šale bi nemudoma poniknile.«

Protestni performans, ki ga je v moskovskem muzeju biologije nenapovedano pripravila umetniška skupina Voina, je bil za Kremelj kaplja čez rob. Brez dvoma bi se ob njem zgražali tudi v najbolj tolerantnih družbah. Umetniki in umetnice so se namreč v skritem kotičku muzeja slekli do golega in se prepustili orgijam v živo. »J… se nam za Medvedka!« so zapisali na transparent.

Z močjo proti nemoči

»Potrebujemo drugačno Rusijo«, »Fašisti!« in »Vaše volitve so farsa!« je dan po volitvah na ploščadi Turgenjeva v središču Moskve vzklikala peščica protestnikov iz opozicijske koalicije Druga Rusija. Hermetično zaprt trg, na katerem se je zbralo komaj kakih sto protestnikov, je varovalo vsaj petkrat toliko do zob oboroženih specialcev. Na ta dan so se številnim Moskovčanom, ki pred tem za Drugo Rusijo niso niti slišali, odprle oči. Nad nasiljem, za katero ni bilo nobenega povoda, so bili zgroženi. Pripadniki posebnih policijskih enot Omon v ščitnikih in čeladah so namreč s pendreki tolkli po opozicijskih aktivistih in aktivistkah ter jih kljub silovitemu upiranju dobesedno odnašali na policijski avtobus. Priprli so najmanj polovico udeležencev shoda, med njimi vse organizatorje protesta in tiste, ki so vzklikali gesla proti Kremlju.

»Prvič vidim kaj takega, saj nimam denarja, da bi si lahko privoščila televizijo. Po radiu sem slišala, da pretepajo ljudi. To je grozljivo. V življenju še nisem glasovala. Nihče ne bi smel glasovati,« zgroženo pripoveduje upokojenka Nina Sergejevna. S palico, s katero si pomaga pri hoji, se je lotila policistov. Nemočno je udarjala po neprebojnih jopičih in kovinskih čeladah. »Ne prenesem represije. Mojega očeta je dal leta 1937 ubiti Stalin. Čeprav sem bila stara komaj dve leti in pol, so me posadili v zapor, potem pa sem živela v sirotišnici. Zdaj kot žrtev represije ob pokojnini dobivam dvesto rubljev [pet evrov, op. p.]. Toliko za življenje porabim v enem dnevu,« trpko razlaga zgrbljena starka. »To je grozno,« med premagovanjem solz ponavlja v nedogled.

Spregledali so tudi takšni, ki do takrat niso hoteli verjeti. Med njimi je bil tudi varuh človekovih pravic Vladimir Lukih, ki živi v bližini in je bil brutalnosti priča povsem po naključju. Že naslednji dan je policijsko nasilje na protestih Druge Rusije, ki se ni zgodilo prvič, ostro obsodil. Prvič. »Sprva sem mislil, da državi grozi strašna nevarnost in da se Moskva pripravlja na obrambo pred sovražnikom.«

Protestni shod v Sankt Peterburgu, ki so ga oblasti v nasprotju s tistim v Moskvi dovolile, je minil mirno. Kar se je v drugem največjem ruskem mestu dogajalo pred začetkom shoda, odmeva še zdaj. Takrat so oblasti pred poslopjem liberalne stranke Jabolko priprle lokalnega voditelja stranke Maksima Reznika in ga pozneje zaradi domnevnega nasilja nad policisti obsodile na dvomesečno zaporno kazen. Zaprti politik vztraja, da je nasilne metode uporabila policija. Ker ga nočejo izpustiti iz pripora, je začel gladovno stavkati. V opoziciji v en glas zatrjujejo, da gre za aretacijo s političnim ozadjem.

»Prvi pomembnejši trenutek po izvolitvi Dmitrija Medvedjeva je ponarejeni sodni proces proti enemu od ključnih članov opozicije. To kaže, da lahko oblasti še naprej popolnoma nekaznovano izvajajo nezakonita dejanja. To bo verjetno tudi ostala značilnost prihodnjega obdobja,« se je na aretacijo tesnega sodelavca odzval vodja opozicijske koalicije Druge Rusije in šahovski velemojster Gari Kasparov. Podobnega mnenja je tudi aktivist Jabolka Aleksander Šuršev, ki meni, da poskušajo oblasti z aretacijo vodilnega člana opozicije »obglaviti opozicijsko gibanje v Sankt Peterburgu«.

En volivec – sedem glasov

Reznik se je v nemilosti znašel po objavi rezultatov eksperimenta, ki ga je izvedel na volilni dan. Pod krinko volivca iz Murmanska naj bi namreč glasoval na kar sedmih sanktpeterburških voliščih. Volilnim uslužbencem je bilo menda treba le potarnati o izgubi volilne kartice in razkriti željo o glasovanju za Medvedjeva. Čeprav zakon brez volilne kartice glasovanja zunaj kraja stalnega prebivališča ne omogoča, zatrjuje, da mu je uspelo kar sedemkrat. »To, kar prihaja iz neuradnih krogov, je neresnica,« je trditve zanikala sankpeterburška železna lady Valentina Matvinenko. Zatrdila je, da glede volilnih nepravilnosti niso dobili niti ene pritožbe.

Nasprotno je predsednik državne volilne komisije Vladimir Čurov prostodušno priznal, da je seznanjen s primeri glasovanja pod prisilo. Proti tovrstni praksi je napovedal oster boj. »Na žalost uslužbenci na različnih nivojih – od direktorjev študentskih naselij do direktorjev velikih podjetij – zelo različno razumejo pojem ozaveščenost,« se je s pepelom posipal Čurov. Ruska neodvisna opazovalna ustanova Golos je naštela več kršitev, kot jih je pripravljen priznati prvi ruski volilni uslužbenec. Za ustanovo, ki je prejela 1500 prijav o volilnih nepravilnostih, jih je predstavila Lilija Šibanova: »Najresnejša kršitev je bila zloraba državnih sredstev v predvolilni kampanji, grobe kršitve pa so se na volilni dan dogajale po vsej Rusiji. Volivci so z avtobusi preprosto potovali od volišča do volišča, nekatere pa so volilni uslužbenci obiskali kar na domu.«

Ministri Gregorji pa nič?

»Kategorično sem proti uporabi izraza volitve in vse medije pozivam, da za rusko farso prenehajo uporabljati ta izraz. Pozivam ameriškega predsednika Georgea Busha, britanskega premiera Gordona Browna in francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja, da Medvedjevu ob zmagi ne pošljejo čestitk. To bi bilo priznanje zakonitosti njegove zmage,« je Gari Kasparov pozval mednarodno skupnost. Čeprav je najostrejši Putinov nasprotnik na zahodu izjemno popularen, mu ta ni bil pripravljen prisluhniti. Na naslov Medvedjeva so namreč dan po volitvah čestitke kar deževale.

Pohitel je tudi slovenski premier Janez Janša in se o dvostranskem sodelovanju in bližnjem vrhu EU-Rusija z novoizvoljenim ruskim predsednikom kot eden prvih tujih državnikov pogovarjal po telefonu. Verjetno se mu je zdelo tako prav, saj večina Rusov svojega tretjega predsednika podpira, Rusija pa je pomembna slovenska gospodarska partnerica. Skepsa, s katero so nekateri začinili čestitko, v prihodnosti vseeno ne bi bila odveč.

Medvedjev resda posluša rock, kar še ne pomeni, da je demokrat, tako kot to ni bil generalni sekretar Komunistične partije Jurij Andropov, četudi je rad prisluhnil jazzu.

Majhen korak k demokraciji je bil na ruskem političnem Olimpu že storjen takrat, ko se je Putin odrekel tretjemu predsedniškemu mandatu. »Pozitivno je, da bo Rusija zdaj imela dva voditelja. Gospodu Putinu čestitam za ta demokratičen korak, četudi morda ni bil zavesten. Naj bo še veliko takih!« ugotavlja direktor centra za demokracijo na standfordski univerzi Michael McFaul.

»Rusija ima samo eno prihodnost – demokracijo,« v povolilnem eseju razmišlja zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Ta se zavzema za spremembe restriktivne volilne zakonodaje in blažje ruske tone v zunanji politiki. »Tudi ruski partnerji bi se morali bolj truditi za medsebojno razumevanje. Nekateri namreč za vse resnične in namišljene probleme krivijo Rusijo. Številni zahodni mediji so poleg tega postali obsedeni s protiruskimi stereotipi in vsesplošno kritiko naše države,« je še zapisal Gorbačov. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

8/3/2008 clanek-1355831.md

Priporočam

Medvedjevu in Putinu pomagalo celo vreme

Putin odhaja, putinizem ostaja

Putinov verjetni naslednik prvič pokazal ostre zobe

Skrivnostni pred znanim izidom volitev

Blagoslov najmlajšemu članu peterburškega kroga